Jedro

Nevarnosti, da bo obdolženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, si ni mogoče razlagati tako, da bi se nanašala na kazniva dejanja, ki so istovrstna tistim, za katera je uveden kazenski postopek, saj bi sicer šlo za eno od ostalih dveh oblik iteracijske nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega V.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 16.8.2002 zoper obtoženega V.H. iz razloga po 3. točki 1. odst. 201. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 20. člena Ustave Republike Slovenije podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep zagovornica obtoženega V.H. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, ker meni, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka in Ustave o priporu. Navaja, da je obtoženec v priporu dlje od morebitne zaporne kazni, ki mu jo lahko sodišče izreče za tista kazniva dejanja, zaradi ponovitve katerih mu je bil dne 11.5.2001 odrejen pripor. Poudarja, da je iz sklepov sodišč prve in druge stopnje razvidno, da sodišči nista ocenili in ustrezno obrazložili, na podlagi česa sta ugotovili, da so še podani razlogi za pripor in in da je zaradi zagotavljanja varnosti oškodovank S.U. in N.H. pripor zoper obtoženca neogibno potreben. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper obtoženega V.H. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da ne drži trditev v zahtevi, da je sodišče podaljšalo pripor še po prestani kazni. Prav tako ni utemeljena navedba, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložen priporni razlog ponovitvene nevarnosti in zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper obtoženega V.H. teče kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 3. v zvezi s 1. odst. 183. člena KZ, ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ, oškodovanja tuje stvari po 1. odst. 224. člena KZ, nasilništva po 1. odst. 299. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po 1. odst. 317. člena KZ. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obtoženca s sodbo z dne 16.11.2001 spoznalo za krivega in mu za kaznivo dejanje po 3. odst. 183. člena KZ določilo štiri leta in šest mesecev zapora, za kaznivi dejanji po 1. odst. 145. člena in po 1. odst. 299. člena KZ po tri mesece zapora, za kaznivo dejanje po 1. odst. 317. člena KZ 8 mesec zapora in za kaznivo dejanje po 1. odst. 224. člena en mesec zapora in mu nato izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, v katero mu je po 1. odst. 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 11.5.2001 dalje. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 27.2.2002 pritožbi obtoženčeve zagovornice ugodilo in tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priporni razlog po 3. točki 1. odst. 201. člena ZKP je podan, če okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in tiste, ki zadevajo storilca, kažejo na nevarnost, da bo ta ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sklep sodišča prve stopnje je premalo natančen, saj sodišče v njem navaja, da so pri obtožencu podane vse tri različice tega pripornega razloga. Glede na razloge, ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, pa je še vedno dovolj razvidno, da je bil pripor z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zoper obtoženega V.H. podaljšan, ker je podana realna nevarnost, da bo storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Iz napadene pravnomočne odločbe namreč izhaja, da se obtoženec ne more sprijazniti z razpadom skupnosti z oškodovanko S.U., da je na prostosti zlorabljal alkohol in bil v takšnem stanju agresiven, da je z isto oškodovanko v preteklosti že fizično obračunaval, da ji je grozil z umorom (torej kaznivim dejanjem po 1. odst. 127. člena KZ) in da ji v pismih še vedno grozi.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je podan, če se da na podlagi okoliščin, ki kažejo na realno nevarnost, sklepati, da bo obdoženec a) ponovil kaznivo dejanje ali b) dokončal poskušeno kaznivo dejanje. Nevarnosti, da bo obdolženec storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, si ni mogoče razlagati tako, da bi se nanašala kazniva dejanja, ki so istovrstna tistim, za katera je uveden kazenski postopek, saj gre v takem primeru za eno od dveh naštetih oblik iteracijske nevarnosti. Ko gre za nevarnost storitve kaznivega dejanja, s katerim obdolženec grozi, oznaka tega pripornega razloga kot ponovitvene nevarnosti zato ni najbolj ustrezna, saj se ta nanaša na drugovrstno kaznivo dejanje.

Med kaznivim(i) dejanjem(i) za katero(a) zoper obdolženca teče kazenski postopek in kaznivim dejanjem, s katerim grozi, mora biti podana medsebojna zveza, tako da obdolženčeva resna grožnja, da bo napadel določeno pravno vrednoto (praviloma življenje in telo, vendar tudi druge niso izkjučene), ki jo varuje kazenski zakon, izvira iz okoliščin že storjenega kaznivega(ih) dejanja(j). Da bi ne bile podane okoliščine, ki kažejo na tako zvezo med kaznivimi dejanji, ki jih je obtoženec utemeljeno osumljen, in dejanjem, s katerim grozi, zahteva niti ne zatrjuje.

Pri presoji obstoja pripornega razloga je v takem primeru treba upoštevati težo kaznivega dejanja, s katerim obdolženec grozi, in s tem povezano stopnjo ogrožanja varnosti ljudi ter konkretne okoliščine na strani obdolženca, ki utemeljuje sklepanje o realni nevarnosti storitve tega kaznivega dejanja. Okoliščine, na podlagi katerih je mogoče opraviti tako presojo, so v izpodbijani pravnomočni odločbe navedene in ocenjene, dejanskim sklepom, ki jih je sprejelo sodišče, pa tudi ni mogoče odrekati razumne presoje.

Sklicevanje vložnice zahteve, da pripor zoper obtoženca traja dalj časa, kolikor bi ob upoštevanju načela prepovedi reformacije in peius lahko največ znašala morebitna zaporna kazen za kazniva dejanja, ki bi se sicer, če bi obtoženec ne bil obtožen tudi kaznivega dejanja po 3. v zvezi 1. odst. 183. člena KZ, obravnavala v skrajšanem postopku, je že v izhodišču napačno. Obtoženemu V.H., zoper katerega teče kazenski postopek po pravilih rednega postopka, pripor ni bil podaljšan zaradi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj iz sumarnega postopka, marveč zaradi nevarnosti, da bo zoper oškodovanko S.U. storil kaznivo dejanje umora. Zahtevi vložnice bi zato bilo mogoče pritrditi samo v primeru, če bi bil pripor zoper obtoženca daljši od enotne zaporne kazni, ki mu je bila z razveljavljeno prvostopenjsko sodbo izrečena v tem kazenskem postopku. Zato tudi ne drži trditev v zahtevi, da ni več zakonskih razlogov za pripor in da bi bil po takšni logiki, kot je vodila sodišče pri odločanju v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, pripor utemeljen tudi še po prestani kazni, izrečeni za kaznivo dejanje.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo razloge, na podlagi katerih je sklepalo, da je podana realna nevarnost, da bo obtoženec storil kaznivo dejanje v škodo S.U., s katerim grozi.

Pojasnilo je tudi, da je glede na naravo tega kaznivega dejanja pripor neogibno potreben za varnost in življenje ljudi (očitno S.U.). Zato ne drži, da izpodbijani pravnomočni sklep o teh odločilnih dejstvih nima razlogov.

Kolikor vložnica zahteve navaja, da se obtoženi V.H. zaveda, da skupno življenje s S.U. v nobenem primeru ni več mogoče in da si tega tudi ne želi ter da zato ni več podan priporni razlog po 3. točki 1. odst. 201. člena ZKP, podaja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Izhajajoč iz take dejstvene podlage, ki iz spisa ne izhaja, pa nato vložnica podaja tudi svojo oceno, da podaljšanje pripora za odpravo te nevarnosti ni neogibno potrebna, temveč, da se da tak smoter doseči tudi z milejšim ukrepom. Na ta način pa vložnica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odst. 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornica obtoženega V.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.