Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavrnitve pravice do dodelitve subvencije ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 11. člen ZIUOOPE (ki pojasnjuje le, kakšen je namen ukrepa), vsekakor pa ne z zaključkom, da bi tožnik ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. ZIUOOPE ne določa, da bi toženka morala preverjati, ali je „namen zakona“ pri vlogi delodajalca izpolnjen. Podlage za takšno odločitev v določbi 11. člena ZIUOOPE ni, morebitne druge podlage za sprejeto odločitev pa toženka ni navedla.
I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep št. 11069-1956/2020-5 z dne 25. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila vlogo tožnika za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (točka I. izreka). Posebni stroški v postopku niso nastali (točka II. izreka), sklep je takse prost (točka III. izreka).
2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije razvidno, da je tožnik z A. A. dne 1. 6. 2020 sklenil Pogodbo o zaposlitvi in mu istega dne odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Po mnenju toženke sklenitev pogodbe o zaposlitvi in istočasna odreditev dela s skrajšanim delovnim časom ob hkratni delni napotitvi na začasno čakanje na delo delavca, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, na način, da delodajalec delavcu zagotavlja delo vsaj za polovični delovni čas, ni skladna z namenom ohranitve delovnih mest kot ga določa 11. člen Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE). Namen ukrepa je ohranitev delovnega mesta in je namenjen delodajalcem, ki bi delavce v nasprotnem primeru odpustili. Ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi bi delodajalec moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas in bi zato lahko sklenil pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega. Glede na navedeno ne gre za ohranjanje delovnih mest, zato tožnik ni upravičen do subvencioniranja skrajšanega delovnega časa po ZIUOOPE.
3. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik in A. A. sta pogodbo o zaposlitvi sklenila že dne 1. 1. 2020. Pogodbo o zaposlitvi sta sklenila za delovno mesto odvetniškega kandidata, za določen čas enega leta, kot dan pričetka dela pa sta določila dan vpisa delavca v imenik odvetniških kandidatov pri Odvetniški zbornici Slovenije. Razlog za takšno dikcijo pogodbe je v specifičnosti dela odvetniških kandidatov, ki lahko začnejo delo opravljati po vpisu v imenik odvetniških kandidatov. Dne 1. 1. 2020 epidemije Covid-19 še ni bilo. A. A. je bil vabljen na sestanek Območnega zbora odvetnikov, ki naj bi se odvijal dne 12. 3. 2020, vendar je bil odvetniški zbor odpovedan zaradi razglašene epidemije. Tako je bil A. A. v imenik odvetniških kandidatov vpisan šele z dnem 15. 4. 2020. Tega dne pa sta s tožnikom tudi sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katero sta dogovorila nov datum nastopa dela, tj. 1. 6. 2020. Napačna je ugotovitev toženke, da je šlo za istočasno sklenitev pogodbe o zaposlitvi in odreditev dela s skrajšanim delovnim časom. Prav tako ne drži, da bi tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. Tožnik delavcu ni mogel zagotoviti dela za polni delovni čas zaradi izbruha epidemije Covid-19, tega pa dne 1. 1. 2020, ko sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, ni mogel nihče predvideti. Tožnik je vlogi za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa priložil vse zakonsko zahtevane priloge, pred izdajo izpodbijanega sklepa pa bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o ugotovitvah izjavi. Ker toženka tega tožniku ni omogočila, je podana bistvena kršitev pravil postopka.
4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je sklicevanje na predloženo pogodbo o zaposlitvi za A. A. z dne 1. 1. 2020 zavajajoče in pod vprašanjem kazensko materialne odgovornosti delodajalca. Podatki o zaposlitvi iz uradne evidence ZZZS kažejo, da je prišlo do zaposlitve A. A. šele 1. 6. 2020, kar je v nasprotju z določbami ZIUOOPE in tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev subvencije. Tožnik je kršil tudi določbe zakona o prijavi delavca v obvezna zavarovanja, saj je to dolžan storiti v roku 8 dni od sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka.
5. V prvi pripravljalni vlogi tožnik pojasnjuje, da se delovno razmerje sklene z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi, z veljavno sklenitvijo pogodbe pa nastane pogodbeno obligacijsko razmerje in hkrati medsebojne pravice in obveznosti strank tega razmerja. Dejstvo je, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi z zaposlenim sklenil dne 1. 1. 2020 in jo dopolnil z aneksom z dne 15. 4. 2020. Pravice in obveznosti ter vključitev v socialna zavarovanja pa se začnejo uresničevati z nastopom dela, odtlej pogodba o zaposlitvi začne učinkovati. Toženka je v izpodbijanem sklepu napačno navedla, da je tožnik z A. A. sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 1. 6. 2020. Napačen je torej zaključek, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi nastopila istočasno kot odreditev dela s skrajšanim delovnim časom. Tožnik je toženki predložil dokazilo, odločbo OZS št. 208/2020 z dne 15. 4. 2020, iz katere je razvidno, kdaj je bi A. A. vpisan v imenik odvetniških kandidatov. Nadalje tožnik pojasnjuje, da obveznost prijave v obvezna zavarovanja ne nastopi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, temveč z dnem nastopa dela. Sicer pa iz ZIUOOPE ne izhaja, da je pogoj za dodelitev subvencije izpolnitev namena zakona. ZIUOOPE daje delodajalcem možnost, da z namenom ohranitve delovnih mest zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov odredijo delo s skrajšanim delovnim časom. ZIUOOPE ne določa, da bi toženka morala preverjati, ali je namen zakona pri vlogi delodajalca sploh izpolnjen. Izpolnitev namena zakona torej ni kvalifikatorna okoliščina, ki bi se preverjala ob vlogi za subvencijo. Toženka se tudi ni opredelila do navedb tožnika, da tožniku ni bila dana možnost izjasnitve, zato je v postopku prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, prav tako toženka ne nasprotuje navedbam tožnika glede napačne uporabe materialnega prava.
6. V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče vpogledalo v upravni spis in v vse s tožbo predlagane listinske dokaze, tj. vlogo za delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa, pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2020, izpis zaslona - vabilo na zbor Odvetniške zbornice Slovenije, izpis zaslona - odpoved zbora, aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2020 in odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. 208/2020 z dne 15. 4. 2020 (A3 do A8). Dokaznemu predlogu za zaslišanje stranke, zakonitega zastopnika tožnika, B.B., je bilo prav tako ugodeno. Sodišče pa je na podlagi preiskovalnega pooblastila iz drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot pričo zaslišalo tudi A. A. 7. Tožba je utemeljena.
8. V tem upravnem sporu se presoja sklep, s katerim je bila zavrnjena vloga tožnika, s katero je uveljavljal pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka svojo odločitev opre na 11. člen ZIUOOPE, ki določa, da se z namenom ohranitve delovnih mest, zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov ureja možnost odreditve dela s skrajšanim delovnim časom ob hkratni delni napotitvi na začasno čakanje na delo delavca, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas.
9. Tožnik trdi, da je bila pogodba o zaposlitvi z A. A. sklenjena 1. 1. 2020, delo s skrajšanim delovnim časom je bilo odrejeno 1. 6. 2020. Toženka pa trdi, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena 1. 6. 2020, istočasno pa odrejeno še delo s skrajšanim delovnim časom. Sodišče je zato izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika, B.B., kot pričo pa je zaslišalo tudi A. A. Zaslišana zakoniti zastopnik in priča sta izpovedala, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena 1. 1. 2020, delo pri tožniku pa je A. A. nastopil 1. 6. 2020. Zakoniti zastopnik tožnika je v zvezi z navedenim pojasnil, da sta razloga, zakaj je A. A. nastopil delo šele 1. 6. 2020, postopek pri Odvetniški zbornici Slovenije in epidemija. Nihče, ki je zaposlen v odvetniški družbi, namreč ne sme začeti opravljati dela, dokler ni vpisan v enega izmed treh imenikov. Za vpis v imenik je potrebno vložiti vlogo pri Odvetniški zbornici Slovenije s potrebnimi prilogami, nakar zbornica izvede zakonsko predpisan postopek ter izda odločbo o vpisu v imenik. Kadar gre za odvetniškega kandidata pa je pred vpisom potrebna še predstavitev kandidata na zboru. V praksi to pomeni, da se najprej sklene pogodba o zaposlitvi, v tej pa se nikoli ne opredeli datumsko določen dan nastopa dela, ampak se dan nastopa dela dogovori opisno. Kot je nadalje pojasnil zakoniti zastopnik tožnika, je bil A. A. v imenik odvetniških kandidatov vpisan 15. 4. 2020, vendar je v mesecu marcu tega leta prišlo do izbruha epidemije Covid-19, kar je pomenilo, da se je tožniku zmanjšal obseg dela in so bili nekateri delavci napoteni na čakanje na delo doma, drugi so delo opravljani od doma. A. A. je tako skladno z dogovorom v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2020 z delom pri tožniku pričel 1. 6. 2020, vendar obseg njegovih nalog ni bil takšen, kot se je na začetku pričakovalo, zato je do konca leta 2020 delo opravljal s krajšim delovnim časom. Vse navedeno je potrdil tudi zaslišani A. A. 10. Izpovedbi zakonitega zastopnika tožnika in priče sta sodišče prepričali, da ni šlo za istočasno sklenitev pogodbe o zaposlitvi in odreditev dela s skrajšanim delovnim časom, kot je to trdila toženka. Glede na izbruh epidemije Covid-19 marca 2020 tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (_op. sodišča: torej 1. 1. 2020_) moral vedeti, da A. A. ne more zagotoviti dela za polni delovni čas in bi zato lahko sklenil pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega, kot to zatrjuje toženec.
11. Sicer pa sodišče ugotavlja, da pravna podlaga na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnjena. Sklicevanje toženke na 11. člen ZIUOOPE, ki le pojasnjuje kakšen je namen ukrepa, namreč ne utemeljuje sprejete odločitve. Kot pravilno opozarja tožnik, iz 11. člena ZIUOOPE izhaja le, da se z omenjenim zakonom z namenom ohranitve delovnih mest zaradi posledic epidemije in začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov ureja možnost odreditve dela s skrajšanim delovnim časom.
12. Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je eden od ukrepov, ki ga je država sprejela za blažitev posledic epidemije Covid-19. Na podlagi določb ZIUOOPE, ki je pričel veljati 31. 5. 2020, se s 1. 6. 2020 za delodajalce ureja možnost delnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. Ukrep delodajalcem omogoča, da delavcem, ki so zaposleni za polni delovni čas, začasno odredijo delo s skrajšanim delovnim časom, brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, in sicer lahko delodajalec delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa uveljavlja za zaposlene, s katerimi ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom do 30. 6. 2020 za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020.1
13. ZIUOOPE v členih od 11 do 23 podrobneje ureja pogoje za dodelitev subvencije, upravičene delodajalce, višino subvencije, pravice in obveznosti delavcev, obveznosti delodajalcev, kot tudi postopek uveljavljanja subvencije in izvajanje nadzora nad dodelitvijo sredstev. Sodišče na podlagi citiranih določb ZIUOOPE ugotavlja, da iz pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev subvencije, ne izhaja, da bi bila odobritev subvencije vezana na datum sklenitve delovnega razmerja do določenega datuma, kot to zaključi toženka. Zavrnitve pravice do dodelitve subvencije ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 11. člen ZIUOOPE (ki torej pojasnjuje le, kakšen je namen ukrepa), vsekakor pa ne z zaključkom, da bi tožnik ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi moral vedeti, da delavcu ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. ZIUOOPE ne določa, da bi toženka morala preverjati, ali je „namen zakona“ pri vlogi delodajalca izpolnjen. Podlage za takšno odločitev v določbi 11. člena ZIUOOPE torej ni, morebitne druge podlage za sprejeto odločitev pa toženka ni navedla.
14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka, ob upoštevanju v tem upravnem sporu ugotovljenega dejanskega stanja, ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odobritev subvencioniranja skrajšanega delovnega časa po ZIUOOPE.
15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).
1 Subvencioniranje skrajšanega delovnega časa je bilo v nadaljevanju večkrat podaljšano, s t.i. sedmim protikoronskim zakonom (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije Covid-19, ZIUPOPDVE), ki je stopil v veljavo 31. decembra 2020, je bilo podaljšano do 30. 6. 2021.