Jedro

Stranka mora povrnitev tistih izvršilnih stroškov, za katere ve in pozna njihovo višino, zahtevati takoj, ko je zanje zvedela. Drugače se ji povrnitev stroškov ne prizna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za priznanje nadaljnjih izvršilnih stroškov v skupnem znesku 185,50 EUR.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo upnik. Pritožbo vlaga iz razloga zmotne uporabe 7. odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Bistvo pritožbenih navedb je, da je povrnitev stroškov zahteval pravočasno, da jih je priglasil pred končanjem oziroma ustavitvijo izvršilnega postopka. V pritožbi se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1935/2005 z dne 12.10.2005. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se upniku priznajo priglašeni izvršilni stroški, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V 7. odstavku 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je določeno, da se mora, če zakon ne določa drugače, povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30. dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, sicer se stroški ne priznajo. Citirano določilo je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo, in sicer, da mora upnik povrnitev tistih izvršilnih stroškov, ki so mu znani, zahtevati takoj, ko mu je znana njihova višina, povrnitev tistih izvršilnih stroškov, ki mu niso znani, pa lahko zahteva v roku 30 dni po končanju ali ustavitvi izvršilnega postopka. Takšna razlaga citiranega določila sledi tako iz jezikovne razlage 7. odstavka 38. člena ZIZ, kot iz zgodovinske razlage citiranega določila. Že po določilu 7. odstavka ZIP (Ur. l. SFRJ, št. 20/78), v katerem je bilo določeno, da je povrnitev stroškov možno zahtevati le v 30. dneh od dneva, ko je bil končan postopek, se je izoblikovalo stališče, da ta rok velja le za tiste stroške, za katere stranka ni vedela ali ni vedela za njihovo višino (glej Sudsko izvršilno pravo, Triva, Bjelajac, Dika: Informator Zagreb 1984, stran 270). Enako stališče je zavzeto tudi v komentarju Zakona o izvršbi in zavarovanju, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2002, Galič, Jan, Jenull, stran 124. Takšna je tudi sodna praksa Višjega sodišča v Kopru (II Ip 52/2007) in Višjega sodišča v Ljubljani (III Cp 1593/2005). Tudi predložena odločba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1935/2005, ni v nasprotju s citirano interpretacijo 7. odstavka 38. člena ZIZ. Odločba Višjega sodišča v Celju le pravnemu standardu "takoj" daje ustrezen pomen na konkretno obravnavano situacijo. Zmotno je tako pravno stališče pritožbe, da upnik ni dolžan tistih izvršilnih stroškov, za katere ve in ve tudi za njihovo višino, priglasiti takoj, ko je zanje izvedel in izvedel za njihovo višino.

V danem primeru je upnik za stroške izvršitelja izvedel dne 4.10.2006 in 30.8.2005, priglasil pa jih je 3.8.2007. Iz povedanega sledi, da njihovo povrnitev ni zahteval takoj, ko je izvedel za njihovo višino, ampak po preteku desetih mesecev oziroma celo več. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določilo 38. člena ZIZ, ko je upnikov predlog za povrnitev izvršilnih stroškov zavrglo kot prepozen.

Pritožbo upnika je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške.