Jedro

Tožbena zahtevka tožeče stranke sta nedenarna in bi zato tožeča stranka morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storila. Zato ji pravice do revizije ni mogoče priznati in je revizijsko sodišče revizijo moralo zavreči (392.člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je zakupna pogodba, ki sta jo 20.8.1965 sklenila pravna prednika tožeče stranke in tožena stranka, prenehala veljati 20.8.1990 ter izročitev v posest določenih parcel, s tem da tožena stranka predhodno poskrbi za odmero teh parcel po geometru in za kopanje mejnih kamnov.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišča druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da zahtevek zavrne oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na vročeno revizijo je tožeča stranka odgovorila in prerekala revizijske navedbe ter predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

Po 2.odsatvku 186.člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382.člena ZPP. Po 2. in 3.odstavku 382.člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega premeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik tako ne ravna, pravice do revizije nima in jo mora revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavreči. Tožbena zahtevka tožeče stranke sta nedenarna in bi zato tožeča stranka morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storila. Zato ji pravice do revizije ni mogoče priznati in je revizijsko sodišče revizijo moralo zavreči (392.člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1.odstavku 166.člena, na 154. in 155.členu ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka, saj revident ni uspel, tožeča stranka pa z navedbami v odgvoru ni v ničemer prispevala k odločitvi.