Up-133/98

25. 2. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. in M. G. iz Zg. O. ter J. in M. T. iz Sp. O., ki jih zastopa P. B., odvetnik v R. na seji dne 25. februarja 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. in M. G. ter J. in M. T. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 461/95 z dne 11. 2. 1998 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351/D-137/94 z dne 28. 2. 1995 in sklepom Uprave za urbanizem Občine Radovljica št. D 351- 321-22/91 z dne 18. 4. 1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki izpodbijajo sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožba v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351/D-137/94 z dne 28. 2. 1995 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep Uprave za urbanizem Občine Radovljica št. D 351-321-22/91 z dne 18. 4. 1994. Prvostopni upravni organ je zavrgel zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 638/2 k.o. O., ker je ugotovil, da navedena nepremičnina ni bila nacionalizirana, temveč, da je prešla v družbeno lastnino na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju št. P 155/71-26 z dne 13. 12. 1971 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča SRS št. PŽ 731/72-2 z dne 16. 11. 1972. Tudi Ministrstvo za okolje in prostor je ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za prehod nepremičnine v družbeno lastnino na način iz 3. oziroma 4. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98 in 76/98 - odl. US - v nadaljevanju: ZDen) in da zato ni podana pravna podlaga za uveljavljanje denacionalizacije. Vrhovno sodišče je takemu stališču upravnih organov pritrdilo, saj naj bi iz določb tretjega oziroma četrtega odstavka 8. člena ZDen logično sledilo, da so predmet denacionalizacije lahko samo take sodbe, ki imajo podlago v predpisih iz 3. in 4. člena ZDen oziroma, ki so bile izdane brez pravnega naslova. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za tako sodbo, ker je bila izdana na podlagi predpisov, ki urejajo priposestvovanje, saj naj ti predpisi ne bi bili predpisi iz 3. in 4. člena ZDen.

2.Pritožniki menijo, da Vrhovno sodišče napačno šteje, da navedeni sodbi ne temeljita na predpisih, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Navajajo, da naj bi bili prav ti predpisi podlaga pravnemu naziranju obeh sodb in da naj bi te predpise omenjala določba 4. člena ZDen. Institut priposestvovanja naj bi bil v obeh sodbah uporabljen le kot pripomoček za to, da je premoženje prešlo v družbeno lastnino. Z izpodbijanimi odločbami naj bi jim bile kršene pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave), ker naj bi se jim pravica do denacionalizacije zanikala kljub temu, da je prišlo do neodplačnega podržavljenja nepremičnine, ki je bil smiselno ugotovljen s sodbo.

B.

3.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne presoja, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih pritožnika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem se pritožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za pravilno in zakonito odločitev, oziroma če bi upravni organi ali Vrhovno sodišče z izpodbijanimi odločbami odločili napak in drugače, kot sicer odločajo v podobnih ali enakih zadevah, česar pa pritožniki niti ne zatrjujejo. Ne gre torej za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

5.Za kršitev 33. člena Ustave bi lahko šlo, če bi sodišče napačno odločilo, da nepremičnina, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, ni prešla v družbeno lastnino na podlagi predpisov iz 3. oziroma 4. člena ZDen ali na način iz 4. člena ZDen. Če bi šlo za podržavljenje na podlagi predpisov oziroma načinov iz 3. ali 4. člena ZDen, bi namreč moral pristojni upravni organ zahtevi za denacionalizacijo ugoditi. Ustavno sodišče pa ugotavlja, da ne gre za tak primer.

6.Pritožniki namreč zmotno menijo, da sta bili sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 13. 12. 1971 in Vrhovnega sodišča z dne 16. 11. 1972 izdani na podlagi predpisov o prehodu zasebne lastnine v družbeno lastnino, ki so pravna podlaga za denacionalizacijo po 4. členu ZDen. Ta določba namreč določa, da so podlaga za denacionalizacijo tudi predpisi, ki niso našteti v 3. členu ZDen, če so bili izdani do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Iz namena zakonodajalca popraviti krivice, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med in po drugi svetovni vojni pa izhaja, da so to lahko le predpisi, ki so bili izdani v tem obdobju.

7.V obravnavanem primeru je sodišče leta 1971 v sporu zaradi izdaje za zemljiškoknjižni prenos nepremičnin sposobnih listin ugotovilo, da je nastopilo priposestvovanje. Priposestvovanje je originaren način pridobitve lastninske pravice in sodi med klasične civilnopravne institute. Za priposestvovanje pa so se v času izdaje sodb leta 1971 in 1972 uporabljala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika z dne 1. 6. 1811 (v nadaljevanju: ODZ), ki so se do uveljavitve novih predpisov uporabljala v skladu z določbo 4. člena Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46).

8.ODZ oziroma njegova pravna pravila tako ne morejo soditi med predpise, na podlagi katerih je bilo premoženje v smislu določb ZDen podržavljeno, zato tudi sodba v taki civilnopravni zadevi ne more pomeniti akta o podržavljenju, kot to tudi Vrhovno sodišče pravilno ugotavlja v izpodbijani sodbi.

9.Z zatrjevanjem, da naj bi nepremičnina prešla v družbeno lastnino brez pravnega naslova in da naj bi se s prilagojeno interpretacijo instituta priposestvovanja s sodbo dosegla vknjižba družbene lastnine na tej nepremičnini, pa pritožniki v bistvu dejansko izpodbijajo utemeljenost pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 13. 12. 1971 in sodbe Vrhovnega sodišča SRS z dne 16. 11. 1972.

10.Ker z izpodbijanimi odločbami zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in Franc Testen.

Namestnik predsednice senata

Lojze Janko