Jedro

Za izključitev sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 glede zatrjevane kršitve človekovih pravic v postopku javnega razpisa za dodelitev radijskih frekvenc je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Gre torej za preizkus procesne predpostavke, katere obstoj se ne ugotavlja na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem bi se izvajali dokazi, temveč na podlagi določb zakonov, ki urejajo sodno varstvo in vsebine sodnega varstva, kot ga opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom oziroma predlogom. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Postopek javnega razpisa je predhodni postopek, v katerem se zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo ponudbe. Po prejemu poročila komisije o oceni ponudb pa se nadaljuje odločanje po ZUP, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe (prvi odstavek 47. člena ZEKom-1). Ta postopek se (praviloma) zaključi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedene ureditve izhaja, da je varstvo v zvezi s podeljevanjem radijskih frekvenc zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, tj. spora o zakonitosti upravnega akta.

Sodno varstvo v upravnem sporu zoper dokončno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc ni omejeno le na uveljavljanje razlogov bistvene kršitve dražbenega postopka, saj za takšno stališče ni pravne podlage. V upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 je mogoče uveljavljati tudi nezakonitost razpisnih pogojev (ki jih v tem sporu zatrjuje pritožnik), kar izhaja tako iz sodne prakse Upravnega sodišča kot tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. Suspenzivni učinek pravnega sredstva mora biti z gotovostjo zagotovljen le v primerih, v katerih to utemeljuje pomembnost človekove pravice, katere varstvo se uveljavlja, in nepopravljive škodljive posledice, ki bi nastale z izvršitvijo izpodbijane odločbe. Pritožnik pa v predmetnem sporu ne trdi, da vzpostavitev stanja, kakšno bi bilo pred izvršitvijo odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ne bi bilo mogoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklepe toženke o izbiri dražitelja z dne 8. 3. 2021, s katerimi je bilo odločeno, da določeni ponudniki (med njimi tudi tožnik) izpolnjujejo pogoje javnega razpisa z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev (ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 191/2020, 3/2021, 16/2021) in so izbrani za dražitelje ob pogoju, da plačajo depozit za izhodiščno ponudbo v znesku in na način, določen v vsakokratnem sklepu o izbiri dražitelja. S tožbo je zahteval tudi ugotovitev, da je toženka z vodenjem javnega razpisa z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc ter v okviru le-tega z izdajo sklepov o izbiri dražitelja z dne 8. 3. 2021, vse v nasprotju z Direktivo (EU) 2018/1972, kršila tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave in pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (in še 30 dni po njenem nastopu) prepove izvedbo javne dražbe za dodelitev določenih radijskih frekvenc, ki je razpisana za 7. 4. 2021 ob 9.00 uri na Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Pojasnilo je, da je v prvem odstavku 192. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) izrecno predpisano sodno varstvo v upravnem sporu zoper dokončno odločbo, s tem pa ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo na podlagi 2. člena ZUS-1, saj bodo skladno z uveljavljeno sodno prakso lahko predmet upravnega spora (zoper odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc) posamezna dejanja in sklepi, izdani pred izdajo dokončne odločbe. Glede izpodbijanih sklepov o izbiri dražitelja je presodilo, da tožnik ni pojasnil, kako naj bi bilo s temi sklepi poseženo v njegove pravice. V zvezi z zatrjevanim posegom v pravice do svobodne gospodarske pobude in enakosti pred zakonom zaradi vodenja javnega razpisa (pri čemer naj bi bili ključni okoliščini določitev spektralnih kap in nezmožnost obročnega plačila pristojbine, to je enkratnega plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine) je pojasnilo, da tožnik ni zatrjeval, da mu nezmožnost obročnega plačila ni dopuščala, da bi oddal ponudbo. Tožnik je namreč izpolnjeval vse pogoje in je bil izbran za dražitelja. Glede tožnikovega očitka, da bi Upravno sodišče v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 192. člena ZEKom-1 lahko izdalo le ugotovitveno sodbo, pa je presodilo, da gre za premalo utemeljena predvidevanja. Ugotovilo je tudi, da je tožba prepozna, saj je tožnik izvedel za pogoje v javnem razpisu že z objavo v Uradnem listu št. 191/2020 z dne 18. 12. 2021, pri čemer so bile spremembe objavljene v Uradnih listih št. 3/2021 in 16/2021 z dne 5. 2. 2021, tožbo pa je vložil 17. 3. 2021, kar je po izteku tridesetdnevnega roka, ki se je iztekel 8. 3. 2021. Ker tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje posledično zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da mu drugo sodno varstvo v obliki rednega upravnega spora v konkretnem primeru ni zagotovljeno, saj je zagotovljeno le tistim dražiteljem, ki so na javni dražbi uspeli in ki plačajo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, njemu pa je bil izdan zgolj sklep o izbiri dražitelja. Trdi, da upravni spor po prvem odstavku 192. člena ZEKom-1 ni učinkovito sodno varstvo, saj ni skladno z zahtevo po enakovrednosti, kar je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče. Navaja, da je podal obsežno trditveno podlago, s katero je utemeljeval neučinkovitost rednega upravnega spora, do teh trditev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pojasnjuje, da mora biti po ustaljeni ustavnosodni praksi to sodno varstvo enako učinkovito kot če bi šlo za pritožbo, čemur pa ni zadoščeno. Upravnega spora na podlagi prvega odstavka 192. člena ZEKom-1 namreč ni mogoče sprožiti iz enakih razlogov kot je mogoče vložiti pritožbo (neizbrani dražitelji lahko uveljavljajo le razlog bistvene kršitve dražbenega postopka, ne pa tudi razlog izpolnjevanja razpisnih pogojev), poleg tega ima pritožba praviloma tudi suspenzivni učinek, pri predlogu za začasno zadržanje izvršitve pa ZUS-1 določa še dodatne pogoje. Navaja, da bi Upravno sodišče v upravnem sporu zoper dokončno odločbo to lahko odpravilo, s čimer bi lahko odpravilo tudi vse pravne posledice, ki so na njeni podlagi nastale, pri čemer pa bi lahko Upravno sodišče ob ugotovitvi, da so dokončne odločbe nezakonite, tehtalo med škodljivimi posledicami odprave odločb za druge operaterje in pritožnika, kar bi lahko pripeljalo zgolj do ugotovitve nezakonitosti izpodbijanih odločb. Trdi, da je sodišče prve stopnje pritožnika prikrajšalo za vsebinsko obravnavo tožbe, s čimer je kršilo 23. člen Ustave, kršilo pa je tudi pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Predlaga postavitev predhodnega vprašanja sodišču Evropske Unije.1 Trdi še, da je tožba pravočasna, saj pritožnik do vročitve sklepa o izbiri dražitelja ni imel pravnega interesa za izpodbijanje javnega razpisa v delu, ki se še bo uporabil v postopku javne dražbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku pritožnika, podrejeno pa razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavni zadevi je sporno, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, s katero je pritožnik predlagal odpravo sklepov o izbiri dražiteljev in ugotovitev, da je tožena stranka z vodenjem javnega razpisa z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc kršila pritožnikovi pravici do svobodne gospodarske pobude in do enakosti pred zakonom.

8. Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 glede izpodbijanih sklepov o izbiri dražiteljev niso izpolnjene že zato, ker pritožnik, kot pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, tem sklepom ni očital ničesar, torej tudi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine ne.

10. Za izključitev sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 glede zatrjevane kršitve človekovih pravic v postopku javnega razpisa za dodelitev radijskih frekvenc, pa je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito.2 Gre torej za preizkus procesne predpostavke, katere obstoj se ne ugotavlja na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem bi se izvajali dokazi, temveč na podlagi določb zakonov, ki urejajo sodno varstvo in vsebine sodnega varstva, kot ga opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom oziroma predlogom. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.3

11. Postopek javnega razpisa je predhodni postopek, v katerem se zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo ponudbe. Po prejemu poročila komisije o oceni ponudb pa se nadaljuje odločanje po ZUP, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe (prvi odstavek 47. člena ZEKom-1). Ta postopek se (praviloma) zaključi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedene ureditve izhaja, da je varstvo v zvezi s podeljevanjem radijskih frekvenc zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, tj. spora o zakonitosti upravnega akta.4

12. Glede na navedeno bo torej pritožnik lahko uveljavljal svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Tudi sam je namreč na podlagi javnega razpisa pravočasno predložil pravilno označeno ponudbo, v posledici česa mu je bil izdan tudi sklep o izbiri dražitelja. Drugi odstavek 47. člena ZEKom-1 sicer določa, da se v primeru opravljene javne dražbe upravni postopek uvede šele potem, ko dražitelj ali dražitelji, ki so na javni dražbi uspeli, plačajo plačilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, vendar pritožnik ne trdi, da tega plačila ne bi zmogel plačati, zaradi česar mu odločba o dodelitvi radijskih frekvenc ne bi bila izdana.

13. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 je "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona.5 Sodno varstvo zoper končno odločbo ni drugo sodno varstvo le v primeru, če bi bilo to neučinkovito. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da je to učinkovito. Pritožnik pa zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tožba po prvem odstavku 192. člena ZEKom-1 ni skladna z zahtevo po enakovrednosti.6 To namreč iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Sodišče prve stopnje je glede načela enakovrednosti postopkovnih pravil pravnih sredstev presodilo, da je ureditev sodnega varstva iz 192. člena ZEKom-1 v povezavi z dodatno možnostjo sodnega varstva po 4. členu ZUS-1 v skladu s tem načelom.7 Ta presoja torej pomeni, da tudi za sodno varstvo razmerij po določbah ZEKom-1, s katerimi so implementirane pravice iz prava Evropske Unije, veljajo enaka postopkovna pravila oziroma možnost uveljavljanja sodnega varstva pravic in pravnih koristi tako kot jih ZUS-1 zagotavlja za vse druge primere, in ne obratno, kot si to zmotno razlaga pritožnik. Vrhovno sodišče zato ni sledilo predlogu za postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske Unije, ki ga pritožnik gradi na stališču, da v konkretnem primeru ni izkazana zahteva po enakovrednosti pravnega sredstva.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih trditev glede neučinkovitosti rednega upravnega spora (kot drugega sodnega varstva). Glede trditev, da s tožbo v upravnem sporu podlagi prvega odstavka 192. člena ZEKom-1 ni mogoče uveljavljati enakih razlogov kot s pritožbo v upravnem postopku (ki jih pritožnik ponavlja tudi v pritožbi) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sodno varstvo v upravnem sporu zoper dokončno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc ni omejeno le na uveljavljanje razlogov bistvene kršitve dražbenega postopka, saj za takšno stališče ni pravne podlage. Temu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče in dodaja, da je v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 mogoče uveljavljati tudi nezakonitost razpisnih pogojev (ki jih v tem sporu zatrjuje pritožnik), kar izhaja tako iz sodne prakse Upravnega sodišča kot tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča.8

15. Glede (pri)tožbenih navedb, da ima pritožba v upravnem postopku praviloma suspenzivni učinek, pri predlogu za začasno zadržanje izvršitve pa ZUS-1 določa še dodatne pogoje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ureditev možnosti izdaje začasnih odredb ustreza zahtevam iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 31. členom Direktive 2018/1972.9 Vrhovno sodišče na tem mestu še dodaja, da ima tudi po stališču Ustavnega sodišča zahteva za odložitev izvršitve izpodbijanega dokončnega upravnega akta v upravnem sporu enak učinek, kot se ga sicer doseže s suspenzivnim učinkom pravnega sredstva. Poleg tega iz zahteve po učinkovitosti pravice do pravnega sredstva izhaja, da mora vložitev pravnega sredstva zadržati izvršitev izpodbijane odločbe le v primerih, ko po morebitni ugoditvi pravnemu sredstvu (v predmetni zadevi tožbi v upravnem sporu) zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ne bi bilo več mogoče vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo te odločbe, ali bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena.10 Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013, mora biti suspenzivni učinek pravnega sredstva z gotovostjo zagotovljen le v primerih, v katerih to utemeljuje pomembnost človekove pravice, katere varstvo se uveljavlja, in nepopravljive škodljive posledice, ki bi nastale z izvršitvijo izpodbijane odločbe.11 Pritožnik pa v predmetnem sporu ne trdi, da vzpostavitev stanja, kakšno bi bilo pred izvršitvijo odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ne bi bilo mogoče. V pritožbi celo sam izrecno trdi, da bi Upravno sodišče v upravnem sporu zoper dokončno odločbo le-to lahko odpravilo, s čimer bi lahko odpravilo tudi vse pravne posledice, ki so na njeni podlagi nastale.12

16. Neučinkovitosti sodnega varstva po 192. členu ZEkom-1 ne utemeljujejo niti pritožbene navedbe o nastanku težko popravljivih posledic, če bi sodišče izpodbijano končno odločbo odpravilo. Te posledice namreč (kot izhaja iz pritožbenih navedb v 6. opombi pritožbe) utemeljuje s potekom veljavnosti konkretnih obstoječih odločb. Pritožnikov pravni položaj, kot ga ima glede na obstoječe odločbe, pa ni pravno odločilen za presojo pravilnosti in zakonitosti novega postopka za dodelitev radijskih frekvenc. Zato tudi ni pravno odločilen za presojo učinkovitosti pravnega sredstva zoper dokončno odločbo o tem.

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na učinkovanje dokončnih odločb o dodelitvi frekvenc, zaradi česar naj bi sodišče v upravnem sporu lahko le ugotovilo nezakonitost odločbe, ne pa je odpravilo. Morebitna odločitev izbranih ponudnikov, da izvršujejo svoja upravičenja že na podlagi dokončne in ne šele pravnomočne odločbe o pravici, namreč sama po sebi ni ovira za odpravo dokončnih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, če bi sodišče v upravnem sporu presodilo, da so nezakonite. Sodišče namreč na podlagi navedene določbe ZUS-113 odpravi izpodbijani akt, ne glede na njegovo izvršljivost oziroma učinkovanje, pri čemer je dokončnost upravnega akta skladno z 2. členom ZUS-1 pogoj, da je upravni akt sploh predmet upravnega spora. Zgolj pravne posledice dokončnosti izpodbijanega upravnega akta pa same po sebi še ne utemeljujejo sklepanja o nujnosti izdaje ugotovitvene sodbe na podlagi drugega odstavka 64. člena ZUS-1. 18. Poleg tega je pritožnik s tožbenim predlogom sam zahteval le izdajo ugotovitvene sodbe, saj je zahteval le ugotovitev kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude in enakosti pred zakonom (zaradi zatrjevane neskladnosti določenih razpisnih pogojev z Direktivo (EU) 2018/1972). Tak tožbeni predlog pa bo na podlagi 33. člena ZUS-1 iz istih razlogov, torej tudi zaradi zatrjevane nezakonitosti razpisnih pogojev pritožnik (kot že navedeno) lahko uveljavljal v tožbi zoper dokončno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc.

19. Ker je glede na vse navedeno pritožniku v predmetnem sporu za uveljavljanje sodnega varstva, kot ga je nenazadnje sam predlagal s tožbo, zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, z izpodbijanim sklepom ni poseženo v 23. člen Ustave, niti v pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Odločitev o zavrženju tožbe po 4. členu ZUS-1, ker zanjo niso izpolnjene procesne predpostavke, namreč ne pomeni, da je pritožnik prikrajšan za sodno varstvo pravic, to je le odloženo do končne odločitve, zoper katero bo lahko to varstvo uveljavljal. 20. Ker že navedeni razlogi zadostujejo za zavrženje tožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo še do pritožbenih navedb v zvezi s pravočasnostjo tožbe.

21. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 niso podane procesne predpostavke za obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1, ni imelo podlage za odločanje o predlagani začasni odredbi, zato jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1 pravilno zavrglo.

22. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

23. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Predlagano vprašanje se glasi: "Ali pravo Evropske unije, zlasti načelo učinkovitosti v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, nasprotuje nacionalni ureditvi ter sodni praksi, ki vložitev subsidiarnega upravnega spora zoper vmesno odločitev v postopku dodelitve radijskih frekvenc veže na izkaz neučinkovitosti rednega upravnega spora zoper odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, čeprav ni izkazana zahteva po enakovrednosti tega pravnega sredstva?". 2 Tako Ustavno sodišče v več svojih odločbah, med drugim v sklepu Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. 3 Npr. odločba Ustavnega sodišča Up-360/09 z dne 3. 12. 2009 ter sklepa Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009 in Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. 4 Tako Upravno sodišče že v sklepu I U 598/2013 z dne 22. 10. 2013. 5 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016. 6 Načelo enakovrednosti pomeni, da postopkovna pravila, ki jih nacionalni pravni sistem predpisuje za uveljavljanje pravnih sredstev, ki jih imajo posamezniki in pravne osebe na podlagi prava EU, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva. 7 Glej 87. točko izpodbijanega sklepa. 8 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča I U 753/2014 z dne 10. 2. 2015, sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1181/2015 z dne 28. 11. 2017 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 239/2011 z dne 13. 7. 2011. 9 Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev). 10 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009. 11 Glej 40. točko odločbe. 12 Glej 17. točko pritožbe. 13 Ta določa, da sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, če ugotovi, da je nezakonit.