Jedro

Nepremičnine v splošni rabi (po današnji terminologiji javno dobro) niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena ZTLR.

Samo dejstvo javnega dobra onemogoča pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ne glede na morebiten obstoj vseh potrebnih predpostavk priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), ki je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. A, travnik v izmeri 3378 m2, k.o. X in povrnitev nastalih ji pravdnih stroškov od tožene stranke (v nadaljevanju toženke), v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti 659,88 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev pa z vsakokrat veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Soglaša z izrecno navedenimi prvostopenjskimi zaključki, med katerimi je tudi ta, da je nesporno toženka lastnica nepremičnine parc. št. A k.o. X, ki je od njenega nastanka v letu 1963 do 23. 9. 2009, ko je začel veljati sklep občinskega sveta Občine Makole št. 20-033-063/2009 imela status javnega dobra in da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. B in C k.o. X. Kot pravilno ocenjuje tudi prvostopenjsko stališče, da je tožba sklepčna in da tožnica v pravdi uveljavlja lastninsko pravico na parc. št. A k.o. X na podlagi priposestvovanja, ter kaj so predpostavke priposestvovanja. Ne soglaša pa z oceno, da toženka ni bila v dobri veri. Meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedbi tožnice. Ponovno opisuje dejanske okoliščine v sled katerih naj bi tožnica ob nakupu nepremičnin, ki mejijo na sporno nepremičnino, bila v dobri veri, da je pridobila tudi lastninsko pravico na sporni nepremičnini ter o dolgoletni dobroverni posesti sporne nepremičnine s strani tožnice, ki ji nikoli nihče ni nasprotoval. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni bila dobroverna, saj bi že ob minimalni skrbnosti s poizvedbo v zemljiški knjigi lahko ugotovila, da sporna nepremičnina ni njena last, prav tako pa bi razlika v površini parcel morala pri tožnici povzročiti vsaj dvom o lastništvu v mejah kupljenih parcel, po oceni pritožbe presegajo trditveno podlago toženke. Slednja je sicer zatrjevala tožničino nedobrovernost, a le v obsegu trditev o tem, da nepremičnina predstavlja bivšo rečno strugo in predstavlja javno dobro. V okviru ugotavljanja dobovernosti tožnice pri izvrševanju lastniške posesti izpostavlja izpovedbe prič: P.S., B.H. in F.S.. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer poudarja, da je ugovor nedobrovernosti tožnice v smislu zaupanja v zemljiško knjigo in glede na velikost sporne nepremičnine podala že v odgovoru na tožbo, zato sodišče pri odločanju ni prešlo trditvene podlage pravdnih strank. Zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP in pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. V zadevi je razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine ter sprejelo pravilno odločitev, ki pa zraven uporabljenih določb materialnega prava (28. in 72. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), temelji tudi na drugi materialnopravni podlagi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi ni sporno, da je nepremičnina parc. št. A k.o. X, za katero tožnica uveljavlja pridobitev lastninske pravica s priposestvovanjem, od njenega nastanka v letu 1963 do 23. 9. 2009, ko je začel veljati sklep Občinskega sveta Občine M. s št. 20-033-063/2009 imela status javnega dobra. Navedenemu zaključku sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi izrecno pritrjuje. Nepremičnine v splošni rabi (po današnji terminologiji javno dobro) v času, ko je posest sporne nepremičnine izvrševala tožnica, kar je bilo od leta 1967 naprej, niso mogle biti predmet pravnega prometa, zato tudi njihovo priposestvovanje ni bilo možno. O tem, da na dobrinah v splošni rabi ni bilo mogoče pridobiti stvarnih pravic s priposestvovanjem, gradnjo ali na podoben način, je bila enotna tudi sodna praksa, ki je temeljila na 2. členu Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, (uveljavljen s spremembo, objavljeno v Uradnem listu SFRJ, št. 15/65) in drugem odstavku 3. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), ki je povzel vsebinsko enake določbe prejšnjih zakonov. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine v splošni rabi (po današnji terminologiji javno dobro) niso v prometu. Omenjena enotna sodna praksa se je sklicevala tudi na določbo 29. člena ZTLR, po kateri se na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati lastninska pravica. (1) Od uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z dnem 1. 1. 2003 pa omejitev priposestvovanja na javnem dobru izrecno določa 44. člen SPZ.

7. Sodišče prve stopnje je sicer po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo okoliščine v zvezi z nedobrovernostjo tožnice in njenim nedobrovernim izvrševanjem posesti. Ob podani trditveni podlagi je namreč v okviru proste presoje dokazov v skladu z določbo 8. člen ZPP utemeljeno ocenilo, da glede na površino sporne nepremičnine (3378 m2) v primerjavi s površino obeh nepremičnin, ki mejijo na sporno nepremičnino in katerih lastnica je tožnica postala na podlagi pogodbe v letu 1967 (3637 m2), ni verjeti tožnici, da je bila v dobri veri o lastništvu sporne nepremičnine, ki jo je imela v posesti, saj bi razlike v obsegu v pogodbi zajetih nepremičnin (parc. B in C k.o. X) in v naravi pokazanega, pri tožnici morale vzbuditi dvom o mejah kupljenih parcel. Kljub temu pa ugotavljanje dobrovernosti, kot ene izmed predpostavk pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona s priposestvovanjem, ob ugotovitvi, da gre za nepremičnino, ki je v času trajanja priposestvovalne dobe imela status javnega dobra, postane nerelevantno, saj samo dejstvo javnega dobra onemogoča pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ne glede na morebiten obstoj vseh potrebnih predpostavk priposestvovanja. Zato se pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija prvostopenjske zaključke o nedobrovenosti tožnice izkažejo kot nerelevantne.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila toženka, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije tožnica sama (155. člen ZPP).

op. ŠT. (1): Tako sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 488/1994 z dne 29. 2. 1996 in II Ips 635/1995 z dne 5. 11. 1997 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 184/2010 z dne 25. 3. 2010.