Jedro

Do ostalih pritožbenih navedb (v zvezi z ostankom zalog, o pričakovanem trajanju najemnega razmerja, o zatrjevanih vlaganjih v lokal in povrnitvi vlaganj ter škode zaradi nepričakovane odpovedi najema lokala) se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Ker pritožnica ne navaja, v čem bi bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu nepravilna ali nezakonita, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106222/2012 z dne 18. 7. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 2.545,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki 2. 9. 2010 sklenili Najemno pogodbo št. 108/2010 (v nadaljevanju Najemna pogodba) za najem poslovnih prostorov v nakupovalnem središču X. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki junija 2011 sodno odpovedala Najemno pogodbo z odpovednim rokom enega leta. V skladu z 24. členom Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemna pogodba, ki je bila sodno odpovedana, preneha s potekom odpovednega roka, v konkretnem primeru junija 2012. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo najemnine in stroškov za čas od decembra 2011 do maja 2012, torej še v času veljavnosti Najemne pogodbe.

5. Tožena stranka v pritožbi trdi, da tožeča stranka v postopku ni izkazala upravičenosti zaračunanih stroškov po posameznih postavkah računov, oziroma da se do njih mogla opredeliti, vendar neutemeljeno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka posamezne postavke računov natančno specificirala, predstavila način njihovega izračuna, navedla podlago za vsako posamezno postavko in za te svoje navedbe predložila relevantne dokaze. Tožena stranka tem trditvam in dokazom ni ugovarjala (tožena stranka na drugo pripravljalno vlogo, v kateri je tožeča stranka podala specifikacijo postavk, ni odgovorila). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala utemeljenost tožbenega zahtevka, je zato pravilen.

6. Pritožnica nadalje ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka pravico zahtevati od tožene stranke, da posluje do konca odpovednega roka, ekonomsko neupravičeno in neživljenjsko do najemnika. Takšen očitek po oceni pritožbenega sodišča ne more biti pravno upoštevan. Tožena stranka se je namreč s podpisom Najemne pogodbe izrecno zavezala, da bo v času celotnega trajanja pogodbe lokal redno posloval in da bo od otvoritve nakupovalnega središča naprej neprekinjeno odprt med obratovalnim časom (točka 10. dela B pogodbe). Pri tem samo dejstvo, da je tožena stranka izpraznila (zaprla) lokal, ne more vplivati na tožničino upravičenje do navedene zahteve. Enako tudi ne okoliščina, da se tožeča stranka ni strinjala s strani tožene stranke predlagano primopredajo, s katero bi razmerje prenehalo sporazumno pred odpovednim rokom, saj k sporazumnemu prenehanju pogodbe tožeča stranka ni bila zavezana in kar vse je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je reklamirala prodajni center, kje in na kakšen način, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožena stranka namreč v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da tožeča stranka navedenega prispevka ni porabljala za reklamiranje svoje dejavnosti (temveč se je upirala plačilu, ker da tožeča stranka ni izkazala reklamiranja prodajnega programa tožene stranke). Ko je tako, pa se tožeča stranka tudi ni bila dolžna opredeljevati kdaj in kako je porabila sredstva iz naslova reklamnega prispevka, česa takega tudi Najemna pogodba ne predvideva.

8. Do ostalih pritožbenih navedb (v zvezi z ostankom zalog, o pričakovanem trajanju najemnega razmerja, o zatrjevanih vlaganjih v lokal in povrnitvi vlaganj ter škode zaradi nepričakovane odpovedi najema lokala) se je opredelilo že sodišče prve stopnje (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker pritožnica ne navaja, v čem bi bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu nepravilna ali nezakonita, se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).