Jedro

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat zavzelo stališče, da v razmerju med zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu stanovanja po 117. členu SZ v korist samo enega od njiju. Za to presojo namreč ne more biti odločilna cena (tržna ali kakšna drugačna), po kateri je bilo stanovanje kupljeno, niti vprašanje kdo od partnerjev je formalni pridobitelj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in s sodbo pod I. točko njenega izreka ugotovilo katere nepremičnine in premičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti, ter da sta njuna lastninska deleža na tem premoženju enaka (vsakega do polovice), medtem ko je v presežku tožničin zahtevek zavrnilo, o stroških postopka pravdnih strank pa odločilo, da jih krijeta vsaka svoje.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo, s katero je izpodbijal prvostopenjsko sodbo v delu odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da se je v obrazložitvi svoje sodbe (enako kot sodišče prve stopnje) ukvarjalo predvsem z vprašanjem obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, medtem ko se z vprašanjem obsega skupnega premoženja in zlasti deležev pravdnih strank na njem sodišči nista ukvarjali, glede tega pa potrditvah revidenta v sodbi sodišča druge stopnje tudi ni razlogov oziroma so si ti v bistvenem sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč le pavšalno sklepalo, da sta deleža pravdnih strank na domnevno skupnem premoženju enaka, čemur je sledilo tudi sodišče druge stopnje in pri tem štelo, da toženec nadpolovičnega deleža na tem premoženju niti ni zatrjeval; zato naj bi bile neutemeljene njegove trditve, da so nepremičnine njegovo posebno premoženje. Takemu sklepanju toženec nasprotuje z obrazložitvijo, da je bila v njegovih trditvah o izključnem lastništvu nepremičnin kot njegovem posebnem premoženju implicirana tudi trditev o vsaj pretežnem solastninskem deležu na nepremičninah za primer njihove uvrstitve v sklop skupnega premoženja. Toženec svoje zavzemanje za večji lastninski delež na nepremičninah tudi še v reviziji utemeljuje s sklicevanjem na ugodnosti nakupa stanovanj po Stanovanjskem zakonu, ki sta mu ga omogočila njegova mati (glede stanovanja na Jesenicah) in stric (glede nepremičnine ... v Piranu), ter na ugodnosti nakupa stanovanja v Šentjurju pri Celju, ki mu ga je omogočila teta spričo njene predkupne pravice in tudi denarnega prispevka h kupnini. Vse te ugodnosti bi morali sodišči po mnenju toženca upoštevati njemu v prid kot neodplačno pridobljeno korist od njegovih sorodnikov, ki je ne more biti deležna tudi toženka z zgolj pavšalno oceno sodišč, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Toženec se v reviziji sklicuje tudi še na napovedano izdajo vmesne sodbe v postopku na prvi stopnji, s katero naj bi bilo odločeno glede obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, vendar je nato bila kljub temu izdana končna sodba o tožbenem zahtevku – s čimer je bilo tožencu onemogočeno izvajanje dokazov v smeri ugotavljanja obsega deležev. Predlaga spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da sta pravdni stranki od leta 1990 do junija 2000 živeli v zunajzakonski skupnosti v pomenu določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), toženec v reviziji obrazloženo več ne problematizira. Če z revizijsko trditvijo, da je bila glede odločitve o tem vprašanju napovedana izdaja vmesne sodbe in da mu je nato bilo z izdajo končne sodbe (kljub drugačni napovedi) onemogočeno dokazovanje v smeri ugotavljanja obsega deležev, meri na kakšno procesno kršitev v postopku na prvi stopnji, zadošča za odgovor v prid neupoštevnosti tega očitka že odsotnost slehernega podatka v spisu o napovedi morebitne izdaje vmesne sodbe (kar toženec spričo vsebine njegovih revizijskih navedb očitno tudi sam uvidi) ter dejstvo, da toženec v pritožbi ni namenil niti besede kakšni graji postopanja na prvi stopnji v tej smeri. Zato sodišče druge stopnje ni moglo niti v okviru opravljenega formalnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotoviti kakšnega toženčevega prikrajšanja za možnost obravnavanja pred sodiščem (dokazovanja obsega njegovega lastninskega deleža), s tem pa tudi ne ugotoviti oziroma spregledati sedaj prvič v reviziji neupoštevno kot revizijski razlog smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sploh pa potek in obseg dokazovanja ter obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje nikakor ne potrjujejo v reviziji (nekonsekventno in temu oprečno) zatrjevanega očitka, da se sodišči prve in druge stopnje naj ne bi ukvarjali z vprašanjem obsega skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem. Razlogi o tem so na 7., 8., 9. in delno še na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa jih je kot pravilne v celoti sprejelo (zadnja odstavka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Bistvenega pomena je prav slednje – ne glede na odvečen dodatek ob zaključku predzadnjega odstavka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ki iztrgano interpretirano resda vzbuja vtis logičnega nesmisla in ki zaradi svoje odvečnosti tudi ni mogel imeti nikakršnega vpliva na presojo pravilnosti odločitve; sicer pa je ta dodatek treba razumeti v kontekstu celotne obrazložitve sodb sodišč obeh stopenj in le kot odgovor na toženčevo pripisovanje pomena svojim trditvam z vidika učinkov na materialnopravnem področju. Toženec se je namreč ves čas postopka zavzemal za opredelitev spornega premoženja kot njegovega posebnega premoženja, v oporo temu pa se je seveda po naravi stvari skliceval na vire za pridobivanje premoženja zunaj okvirov pridobitnih zmožnosti pravdnih strank samih v času obstoja njune izvenzakonske skupnosti – in torej ne morda na svoj večji prispevek v primerjavi s tožničinim, ki ga v resnici ni nikoli zatrjeval. Tako se izkažejo vsi revizijski očitki formalnopravne narave za bodisi neupoštevne, bodisi neutemeljene.

Izpodbijana pravnomočna odločitev je tudi materialnopravno pravilna – skladna z določbami 51. in 59. člena ZZZDR. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da sta se oba ob vzpostavitvi njune zunajzakonske skupnosti leta 1990 ukvarjala z gostinsko dejavnostjo (tožnica kot lastnica svojega, toženec pa kot najemnik gostinskega lokala) in da sta s to dejavnostjo nadaljevala (z ustanovitvijo skupne obratovalnice). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki jih v postopku z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da so bile vse nepremičnine in premičnine, ki so predmet v tem revizijskem postopku za odločanje še aktualnega dela tožničinega zahtevka, pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank; zato z vidika lastninskopravnega režima podležejo izpodbojni zakonski domnevi iz 59. člena ZZZDR o enakih deležih zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju. Toženec se tudi še v reviziji zavzema za svoj večji delež na tem premoženju le s sklicevanjem na ugodnosti nakupa stanovanj po Stanovanjskem zakonu (SZ), ki sta mu ga omogočila njegova mati (glede stanovanja na Jesenicah) in stric (glede nepremičnine ... v Piranu), ter na ugodnosti nakupa stanovanja v Šentjurju pri Celju, ki mu ga je omogočila teta spričo njene predkupne pravice in denarnega prispevka h kupnini – vendar vse neutemeljeno. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah (na primer II Ips 779/95, II Ips 301/2001, II Ips 390/2002) že večkrat zavzelo stališče, da v razmerju med zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem nakupu stanovanja po 117. členu SZ v korist samo enega od njiju. Za to presojo namreč ne more biti odločilna cena (tržna ali kakšna drugačna), po kateri je bilo stanovanje kupljeno, niti vprašanje kdo od partnerjev je formalni pridobitelj. Toženčeva mati in toženčev stric sta prenesla nanj le pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji, medtem ko toženčevo stališče, po katerem naj bi šlo za njemu dano in le njemu v prid upoštevno darilo, nima opore ne v določbi 117. člena SZ niti v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, po katerih sta bili nepremičnini na Jesenicah in v Piranu ... pridobljeni v času zunajzakonske skupnosti pravdnih strank odplačno z njunim denarjem. Podobno velja tudi za pridobitev stanovanja v Šentjurju pri Celju, glede katerega sta sodišči prve in druge stopnje tožencu v prid upoštevali denarni prispevek njegove tete h kupnini, po drugi strani pa tudi tožnici v prid njen vložek posebnega premoženja v povečanje vrednosti skupnega stanovanja v Piranu – kar se po stališču sodišč prve in druge stopnje izenači glede na obsežno skupno premoženje kot celoto in kar je tudi sicer z materialnopravnega vidika neoporečno.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.