Jedro

V primeru, da bi bila v praksi med pravdnima strankama res najprej potrebna izročitev PID-ov in bi šele po tem bila tožena stranka dolžna plačati za izvedena dela, bi tožena stranka vtoževane račune zavrnila, česar pa ni storila, temveč jih je vnesla v računovodske knjige.

Sodišče v sodbi ni le odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača vtoževano terjatev, temveč je brez potrebe v izrek sodbe zapisalo še celoten zahtevek, ki že tako ali tako tvori sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Ne gre le za neznaten del, s katerim je tožena stranka uspela – ta je uspela z 28,64 %, kar nikakor ni neznaten uspeh (tožeča stranka z več kot četrtino zahtevka ni uspela, umik pa je bil prepozen, da bi bil upošteven v stroškovnem delu, primerjaj tudi 1. odstavek 158. člena ZPP), zato v tej zadevi ni mogoče uporabiti 3. odstavka 154. člena ZPP, temveč je potrebno pravdnima strankama priznati povračilo stroškov glede na uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti, in sicer: - od zneska 1.478,78 EUR za dan 20.1.2009, - od zneska 2.026,18 EUR za dan 20.1.2009, - od zneska 443,65 EUR za dan 18.2.2009, - od zneska 228,78 EUR za dan 11.3.2009, - od zneska 349,14 EUR za dan 11.3.2009, - od zneska 301,14 EUR za dan 12.3.2009, - od zneska 295,04 EUR za dan 12.3.2009, - od zneska 316,94 EUR za dan 13.3.2009, - od zneska 393,30 EUR za dan 15.5.2009, - od zneska 239,18 EUR za dan 16.3.2009, - od zneska 336,23 EUR za dan 18.3.2009, - od zneska 437,95 EUR za dan 21.3.2009, - od zneska 329,94 EUR za dan 3.4.2009, - od zneska 390,20 EUR za dan 3.4.2009, - od zneska 454,85 EUR za dan 4.4.2009, - od zneska 277,18 EUR za dan 31.3.2009, - od zneska 292,73 EUR za dan 8.4.2009, - od zneska 692,64 EUR za dan 13.4.2009, - od zneska 2.605,72 EUR za dan 18.4.2009, - od zneska 454,58 EUR za dan 25.4.2009, - od zneska 426,81 EUR za dan 25.4.2009, - od zneska 368,41 EUR za dan 28.4.2009, - od zneska 74,33 EUR za dan 27.6.2009 in - od zneska 118,28 EUR za dan 4.7.2009, in v zadnji vrstici I. točke izreka spremeni tako, da se glasi: "in izvršilne stroške v znesku 130,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.", v III. točki izreka pa se sodba spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 657,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (pravilno bi bilo sodba in sklep) je sodišče prve stopnje (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 151358/2009 z dne 20.10.2009 vzdržalo v veljavi v delu, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, da toženi stranki plača 13.331,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 182,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (II.) navedeni sklep zaradi umika tožbe razveljavilo v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo 5.349,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in postopek v tem delu ustavilo, (III.) toženi stranki pa je tudi naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (I. in III. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v tem delu zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O glavnem zahtevku

5. V pogodbi št. 03/2008 o izvedbi instalacijsko montažnih del pri izgradnji širokopasovnega omrežja kabelske kanalizacije sta se pravdni stranki v 5. členu dogovorili, da bo tožeča stranka kot izvajalec izstavila fakture za dokončane objekte, pri čemer se za dokončan objekt šteje objekt, za katerega so (med drugim) predani vsi dokumenti o kvaliteti materiala ter izvršilno tehnična dokumentacija.

6. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da tožeča stranka potrebne dokumentacije (projekta izvedenih del pri izvedbi notranjih instalacij) ni predala, s čimer ni izpolnila svoje obveznosti in zato ni upravičena do plačila vtoževanih računov. O tem ugovoru se tožeča stranka v svoji dopolnitvi tožbe ni izjasnila, navedla je le, da so bila vsa dela izvedena, računi pa niso bili plačani, še vedno pa je vztrajala pri plačilu celotnega vtoževanega zneska, čeprav je dodatno obrazložila zahtevek le v delu, s katerim je v izpodbijani sodbi uspela; poleg tega je še navedla, da so vsi računi zapadli v plačilo, tožena stranka pa jih je sprejela kot nesporne in jih vnesla v svoje poslovne knjige. V odgovoru na to vlogo je tožena stranka (ponovno) opozorila, da so bili trije računi poravnani, še vedno pa je vztrajala pri tem, da tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj ni predložila potrebne dokumentacije. V nadaljnji vlogi je tožeča stranka ponovno vztrajala, da ni bilo nič plačanega, da je sama izpolnila vse obveznosti in da tožena stranka ni nikoli grajala, da naj ne bi bil izpolnjen predmet pogodbe, da je tožena stranka terjatev priznala, plačati pa je noče. Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka navedla, da so bili določeni računi plačani, tožbo pa je delno umaknila šele na drugem naroku za glavno obravnavo.

7. Iz izpovedi zaslišanih N. N. (direktor tožeče stranke) in J. R. (bil je operativni vodja del tožene stranke za sporna dela) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila dela izvedena, da je J. R. tudi potrdil vse račune in jih predložil računovodstvu, računi pa niso bili zavrnjeni zaradi nepredložitve dokumentacije, niti jim tožena stranka ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da bi tožena stranka morala navesti, katera dokumentacija ji ni bila izročena. Ta navedba je protispisna, saj je tožena stranka jasno navedla, da ji tožeča stranka ni izročila projektov izvedenih del (PID), pri čemer iz njenih navedb izhaja, da PID-i niso bili izročeni za noben objekt, za katerega so bili izstavljeni vtoževani računi. Z zaslišanjem J. R. se ta navedba ni v celoti potrdila, saj je izpovedal, da je bil predan PID za objekt M., iz računov pa izhaja, da se na ta objekt nanaša račun številka 51-2008. Res je, da izpoved J. R. ni potrdila navedb tožene stranke v neopravi del, saj je ta jasno povedal, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, da so bila dela opravljena in da je račune tudi potrdil, kar pa hkrati lahko pomeni le, da so bila dela opravljena brez napak. Iz izpovedi J.R. je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je ustno opozoril tožečo stranko na predložitev PID-ov, kar je potrdil tudi N.N. 8. Glede na navedeno je v zvezi s pritožbenimi navedbami dodati še, da predložitev PID-ov niti ni bila bistvena sestavina pogodbe, saj je iz izpovedi J. R. (to je o njej zapisalo že sodišče prve stopnje) razvidno, da so bili računi predloženi računovodstvu, čeprav PID-i niso bili predani. Ob tem je tudi višje sodišče prepričano, da bi v primeru, da bi bila v praksi med pravdnima strankama res najprej potrebna izročitev PID-ov in bi šele po tem bila tožena stranka dolžna plačati za izvedena dela, tožena stranka vtoževane račune zavrnila, česar pa ni storila, temveč jih je vnesla v računovodske knjige (te trditve tožeče stranke niso bile prerekane, primerjaj 214. člen ZPP). To pa nadalje pomeni, da je tožena stranka vtoževane račune dolžna plačati (primerjaj 1. odstavek 101. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

O obrestnem delu zahtevka

9. Pritožbi pa je pritrditi glede teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je toženi stranki namreč glede vseh računov prisodilo več obresti, kot pa jih je zahtevala, svoje odločitve pa niti ni obrazložilo. Ob tem višje sodišče še opozarja, da je do tega očitno prišlo tudi zato, ker sodišče v sodbi ni le odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača vtoževano terjatev (primerjaj 3. odstavek 436. člena ZPP v zvezi z drugim stavkom 2. odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), temveč je brez potrebe v izrek sodbe zapisalo še celoten zahtevek, ki že tako ali tako tvori sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

10. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo prisodilo zamudne obresti že za dan zapadlosti računov v plačilo, česar tožeča stranka niti ni zahtevala, niti ni bilo del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zato je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek. V tem delu je tako višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (357. člen ZPP), tožena stranka pa je dolžna plačati zamudne obresti od prvega naslednjega dne po zapadlosti računov v plačilo (378. člen OZ).

O stroških izvršilnega in pravdnega postopka

11. Glede stroškov je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka v sporu uspela, zato ji je tudi priznalo povračilo vseh stroškov, tako izvršilnih kot tudi pravdnih stroškov. Pri tem se je sklicevalo na 1. in 3. odstavek 154. člena ZPP(1).

12. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da tožeča stranka ni v celoti uspela. Šele na drugem naroku je delno umaknila tožbo v zvezi s tremi računi, ki so bili plačani že pred vložitvijo predloga za izvršbo. To pa pomeni, da ni v celoti uspela, temveč je njen uspeh le 71,36 %. Tako ne gre le za neznaten del, s katerim je tožena stranka uspela – ta je uspela z 28,64 %, kar nikakor ni neznaten uspeh (tožeča stranka z več kot četrtino zahtevka ni uspela, umik pa je bil prepozen, da bi bil upošteven v stroškovnem delu, primerjaj tudi 1. odstavek 158. člena ZPP), zato v tej zadevi ni mogoče uporabiti 3. odstavka 154. člena ZPP, temveč je potrebno pravdnima strankama priznati povračilo stroškov glede na uspeh v pravdi – tožeči stranki 71,36 %, toženi stranki pa 28,64 %.

13. Glede na navedeno gre tožeči stranki od izvršilnih stroškov, ki so bili odmerjeni na 182,48 EUR, povračilo le v znesku 130,22 EUR, v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 52,26 EUR teh stroškov, pa je pritožba utemeljena.

14. Tožena stranka ima tudi prav, ko navaja, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji. Tožeči stranki tako kot nagrada za postopek ne pripada 510,90 EUR, temveč le 393,00 EUR (v izvršilnem postopku je bilo kot nagrada za predlog za izvršbo že priznano 117,90 EUR; primerjaj tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi); ob upoštevanju (vse to ni prerekano) doplačane sodne takse 478,00 EUR, nagrade za narok 471,60 EUR in pavšalnega nadomestila za materialne stroške 20,00 EUR, pa še 20 % DDV v znesku 176,92 EUR. Skupaj tako pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 1.539,52 EUR, glede na uspeh v pravdi pa ji gre povračilo v višini 1.098,60 EUR.

15. Toženi stranki pa je višje sodišče odmerilo stroške nagrade za ugovor v višini 235,80 EUR, takse za ugovor 40,00 EUR, nagrade za postopek 510,90 EUR, nagrade za narok 440,40 EUR (toliko je tožena stranka priglasila), potnih stroškov 51,80 EUR, materialnih stroškov 20,00 EUR in 20 % DDV v znesku 241,42 EUR, skupaj torej 1.540,32 EUR. Glede na uspeh ji gre povračilo v višini 441,15 EUR.

16. Po pobotanju je višje sodišče presežek naložilo v plačilo toženi stranki.

Sklepno

17. Višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbi delno ugodilo, tako da je v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo v obrestnem delu za prvo navedeni dan teka zamudnih obresti (prekoračitev zahtevka), v zadnji vrstici te točke izreka je tožeči stranki izvršilne stroške priznalo le v znesku 130,22 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (glede še vtoževane glavnice z zamudnimi obrestmi od prvega dne po zapadlosti računov v plačilo), III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo v plačilo le stroške tožeče stranke v znesku 657,45 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi.

O stroških pritožbenega postopka

18. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Glede glavnega zahtevka tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi stroške pritožbenega postopka.

(1) 1. odstavek 154. člena ZPP določa: Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. 3. odstavek 154. člena ZPP določa: Sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.