Jedro

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni izreklo glede vrstnega reda podpisovanja oporoke. Sodišče prve stopnje je namreč povzelo izpovedbe prič v tem delu, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je smiselno razbrati, da prvostopenjsko sodišče te razlike v izpovedbah prič ni ocenilo kot bistvene za presojo veljavnosti oporoke. Sicer pa sodišče prve stopnje razlike v izpovedbah glede vrstnega reda podpisovanja oporoke (ob upoštevanju dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so bili oporočitelj in obe priči hkrati navzoči ob podpisovanju oporoke) niti ob drugačnem materialnopravnem izhodišču ne bi smelo upoštevati. Tožnici sta namreč utemeljevali svoja zahtevka za ugotovitev neveljavnosti in za razveljavitev oporoke z navedbami o nepristnosti podpisov tako oporočitelja kot oporočnih prič, navajali pa sta tudi, da priči ob sestavi oporoke nista bili prisotni (in zato oporočitelj ni mogel pred njima izjaviti, da je to njegova oporoka), česar pa nista uspeli dokazati. Pravočasnih trditev glede vrstnega reda podpisovanja oporoke nista podali, izpovedba prič pa ne more nadomestiti trditvene podlage, zato sodišče prve stopnje vrstnega reda podpisovanja niti ni bilo dolžno ugotavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojnega S.T. z dne 30. 10. 2010 (točka I izreka) in podrejeni zahtevek za razveljavitev navedene oporoke (točka II izreka). Tožnicama je naložilo, da toženki povrneta pravdne stroške v znesku 1.211,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta tožnici. Uveljavljata bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do oporoke z dne 13. 6. 2012, iz katere izhaja, da sta oporočni priči na enak način in v enako sumljivih okoliščinah napisali še najmanj eno sporno oporoko, toženka pa je skušala s pomočjo tretje osebe to oporoko izločiti iz spisa. Sodišče kljub grajani kršitvi ob koncu zadnjega naroka ni navedlo, zakaj ni preverilo pri naslovnem sodišču, v katerih zadevah sta oporočni priči že nastopali kot oporočni priči. Neutemeljeno pa je zavrnilo tudi dokazni predlog za pribavo medicinske dokumentacije S.T. in postavitev izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožnica predlagala zaradi ugotovitve sposobnosti vožnje avtomobila. Nadalje se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo glede vrstnega reda podpisovanja oporoke, v tem delu pa je podana tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za veljavnost pisne oporoke pred pričami je namreč potrebno, da jo najprej podpiše oporočitelj, šele zatem pa priči. Ni mogoče, da se kakšna priča podpiše na listino pred oporočiteljem, saj takrat še sploh ne gre za oporoko. Izpovedbi oporočnih prič sta se namreč glede vrstnega reda podpisovanja oporoke razlikovali, pri čemer pa ne gre pokloniti vere priči M.Č., ki je diplomirana pravnica in torej izkušena piska oporok, poleg tega pa je pristranska, saj je v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu toženke in oporočitelja, zastopala toženko. Priča M.P. je laična priča, zato je njena izpovedba bolj prepričljiva. Nadalje pa iz izpovedbe nobene izmed prič ne izhaja, da je oporočitelj dejansko izjavil, da gre za njegovo oporoko, nato pa jo tudi podpisal, pa tudi iz same oporoke ne izhaja, da je to oporočiteljeva poslednja volja, do česar se prvostopenjsko sodišče prav tako ni opredelilo. Izpostavljata, da do podpisovanja oporoke ni prišlo na način, kot to zatrjuje toženka, temveč tako, da je oporočitelja k pisanju oporoke napeljala M.Č., ki je kot pravnica v tem izkušena, oporoko sta z oporočiteljem sestavila v neznanih okoliščinah in jo tedaj podpisala (pri tem še navajata, da je bila M.Č. osebno pri oporočitelju doma, najverjetneje po želji zastopanja njene pooblastiteljice, da mu je dala v podpis oporoko), kasneje pa se je na oporoko podpisala še priča M.P., ki ob sestavi oporoke ni bila prisotna (zato resnično izpoveduje, da je oporoko podpisala zadnja), na kar kažejo številne razlike v izpovedbah prič. Iz teh je razvidno, da sta se priči dogovorili o določenih podrobnostih oziroma da je M.Č. dala navodila priči M.P. (zlasti glede pripravljanja srbske solate, kar sta večkrat ponavljali), o skoraj vseh ostalih podrobnostih pisanja in podpisovanja oporoke pa sta izpovedali različno ali pa se jih nista spominjali (v kateri sobi je bila oporoka napisana, kaj so pili tisti dan, na kak način je oporočitelj prišel iz avta, kakšno je bilo vreme, kako sta bili oblečeni itd.). Ni logična in resnična izpovedba priče M.P., da bi M.Č. v klet prinesla računalnik in nato še tiskalnik, zgolj z namenom, da jo natisne v prisotnosti oporočitelja, če je nato sama prebrala oporoko, zatem pa še oporočitelj. Ni verjetno, da oporočitelj ni opazil napake v njegovem imenu in naslovu na oporoki, če bi bila večkrat prebrana na glas. Prav tako ni verjetno, da bi M.Č. poznala osebne podatke pokojnega, glede na njeno izpovedbo, da ga ni preveč dobro poznala. Podatke ji je torej moral povedati nekdo drug, to je oporočitelj (ali morda toženka), ki bi nepravilnosti v tem primeru tudi opazil. Izpostavlja izpovedbe prič, da S.T. ni imel urejene ustrezne dokumentacije za avtomobil in izpovedbo toženke, da je veliko pil in se ni upal voziti z avtomobilom, kljub temu pa bi se naj po navedbah oporočnih prič sam pripeljal do Č., brez pomembnega razloga oziroma zgolj z namenom nakupa bučnega olja. Neprepričljiva je tudi izpoved M.Č., da je oporočitelj pustil pri njej oporoko v hrambi in da se je imel namen vrniti po bučno olje ter izpoved M.P., da je oporočitelja videla le enkrat v življenju, da ničesar ne ve o toženki, po drugi strani pa jo na obravnavi pozna po imenu, ter da ni bila nikoli na sodišču ob dejstvu, da je že bila večkrat priča pri oporoki. Izpostavljata še izpovedbe prič, da je oporočitelj naokrog razglašal, da bo vse zapustil toženki, ki so po drugi strani povedale, da oporočitelju v zadnjem letu niso pomagale. Dodajata, da tudi izvedenska mnenja niso mogla z gotovostjo potrditi, da je sporno oporoko podpisal S.T., zato je odločitev sodišča prve stopnje v celoti zmotna. Predlagata, da „pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.“ Zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP) in preizkusu v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti v pritožbi uveljavljanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, prav tako je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi napravilo pravilne materialnopravne zaključke.

6. Držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje (niti na naroku niti v izpodbijani sodbi) ni zavrnilo predlaganega dokaza tožnic, da vpogleda v spise pri naslovnem sodišču in preveri, v katerih zadevah sta oporočni priči M.Č. in M.P. še nastopali kot oporočni priči. S tem dokazom sta želeli dokazati svoje navedbe, da M.Č. piše oporoke, nato pa jih daje v podpis priči M.P., vendar pa se navedeni predlagani dokaz ne nanaša na pravno odločilna dejstva v tem postopku. Sodišče prve stopnje mora namreč ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje v tej zadevi, ne pa v drugih zadevah, ki s predmetnim postopkom niso v ničemer povezane. Na odločitev sodišča tako ne more v nobenem pogledu vplivati, ali sta oporočni priči kot priči sodelovali tudi pri sestavi oporoke drugih oporočiteljev, in prav tako ne, ali je v zvezi s temi oporokami spor na sodišču. Tudi če bi se izkazalo, da sta oporočni priči podpisali še kakšno oporoko, v zvezi s katero teče spor glede njene veljavnosti, to ne bi z ničemer potrjevalo, da oporoka S.T. ni pristna oziroma ni sestavljena v obliki, ki jo zahteva zakon. Zgolj potek takšnega spora tudi še ne pomeni, da je šlo za nedopustno ali nezakonito ravnanje oporočnih prič. Navedena kršitev tako na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala.(1)

7. Iz enakih razlogov na pravilnost in zakonitost sodišča prve stopnje ne vpliva dejstvo, da se prvostopenjsko sodišče ni posebej opredelilo do oporoke T.F. z dne 13. 6. 2012, ki je bila sicer prebrana na naroku. Gre za oporoko, ki sta jo podpisali isti oporočni priči kot v tej zadevi. Tožnici sta zatrjevali, da je to oporoko prinesla v pisarno njune pooblaščenke stranka, ki je trdila, da gre za ponarejen podpis in nepravo voljo oporočiteljice (ne pa tudi, da je stranka trdila, da bi naj oporoko ponaredili oporočni priči). Oporoka T.F. je sestavljena v veljavni obliki, gre za pisno oporoko, na kateri so podpisi oporočitelja in dveh prič. Iz same listine ni razvidno, da bi bila sestavljena v „sumljivih“ okoliščinah, kot to zatrjujeta tožnici. Tudi če oporoka T.F. dejansko ne bi bila pristna ali sestavljena, kot to zahteva zakon, to za odločitev v tej zadevi ni bistveno.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnic, da pribavi medicinsko dokumentacijo oporočitelja in v postopek pritegne izvedenca medicinske stroke. Ustrezno je tudi obrazložilo, da je bil dokaz predlagan prepozno, in sicer šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pri čemer je bilo v zadevi opravljenih že več narokov, tožnici pa niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ne zatrjujeta, da tega dokaza nista mogli predlagati pravočasno (286. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnici nista uspeli dokazati, da podpisi na oporoki niso pristni. Med postopkom sta bili namreč izdelani dve izvedenski mnenji izvedencev grafologov, pri čemer iz obeh izhaja, da je verjetno, da je oporoko kot oporočitelj podpisal S.T.. Iz izvedenskega mnenja S.P. pa tudi izhaja, da sta priči M.Č. in M.P. v rokopisni stopnji verjetnosti podpisali oporoko. Tudi ostali izvedeni dokazi ne kažejo na to, da podpisi na oporoki naj ne bi bili pristni. Tožnici spregledata, da je dokazno breme glede trditev, da je oporoka ponarejena na njima in da v tej pravdi ni toženka tista, ki bi morala z gotovostjo dokazati, da so sporno oporoko podpisali S.T. in oporočni priči. 10. Pritožba skuša z obširnimi navedbami vzbuditi dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede okoliščin sestave in podpisovanja oporoke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu temelji na skladnih izpovedbah prič M.Č. in M.P., ki sta hkrati oporočni priči. Obe priči sta izpovedali, da je bila oporoka sestavljena na domu M.Č., in sicer ko je bila pri njej na obisku M.P. in sta vlagali srbsko solato, oporočitelj pa se je pripeljal na obisk, ker je želel, da mu M.Č. pomaga pri sestavi oporoke. Prav tako sta obe izpovedali, da je M.Č. oporoko sestavila in prebrala na glas, zatem pa so jo vsi podpisali. Povsem življenjsko sprejemljivo in običajno je, da si priči nekaterih vsakodnevnih podrobnosti nista vtisnili v spomin, obe pa sta se spomnili, da sta tisti dan skupaj pripravljali srbsko solato. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da razlike v izpovedbah med navedenima pričama ne morejo vzbuditi dvoma v verodostojnost njunih izpovedb (v kateri sobi in na kateri računalnik je bila oporoka napisana, kaj so pili tisti dan, na kakšen način je oporočitelj kot invalid prišel iz avta in kdo mu je pri tem pomagal, kakšno je bilo vreme, kako sta bili oblečeni itd.), saj so od sestave oporoke (dne 30. 10. 2010) do zaslišanja prič (3. 9. 2013) minila skoraj tri leta. Četudi oporočitelj ni imel urejene dokumentacije za avtomobil in se ni upal voziti, ko je pil, so pritožbena izvajanja, da zato ni verjetno, da bi se pripeljal z avtom do doma M.Č. zgolj z namenom nakupa bučnega olja, neprepričljiva. Oporočitelj očitno ni prišel zgolj z namenom nakupa bučnega olja, saj je želel, da mu M.Č. pomaga pri sestavi oporoke, kot to izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Dvoma v verodostojnost izpovedb oporočnih prič in hkrati v pristnost oporoke tudi ne morejo vzbuditi napake na oporoki v imenu oziroma naslovu oporočitelja. Če M.Č. ni dobro osebno poznala oporočitelja, je še toliko bolj verjetno, da je do teh napak prišlo, lahko pa gre zgolj za tiskarske napake, pri čemer ni nujno, da jih je oporočitelj opazil (možno je tudi, da je M.Č. prebrala le besedilo oporoke, ne pa tudi glavo). Pritožbenemu sodišču se zdi povsem običajno tudi, da je oporočitelj pustil oporoko v hrambi pri eni izmed oporočnih prič, pa tudi sicer hramba oporoke na njeno veljavnost ne vpliva.

11. Prav tako neuspešno skuša pritožba vzbuditi dvom v izpovedbo priče M.P. in jo prikazati kot notranje neskladno. Samo dejstvo, da je M.P. že bila priča pri sestavi druge oporoke, prav gotovo ne vodi do zaključka, da ni prvič navzoča na sodišču. Pritožba nadalje ne pove, zakaj meni, da bi naj M.P. oporočitelja že pred sestavo oporoke osebno poznala. Nič nenavadnega tudi ni v tem, da priča pozna ime toženke (to je zapisano že na vabilu priči za glavno obravnavo), sicer pa je ne pozna osebno. Pritožba po drugi strani sama izpostavlja, da je navedeni priči pokloniti veri in da izpoveduje po resnici, ker je laična priča. Sodišče prve stopnje je tudi zato svojo dokazno oceno povsem utemeljeno oprlo na izpovedbo navedene priče. 12. Pritožba nadalje gradi na dejstvu, da je M.Č. toženko zastopala v zapuščinskem postopku po skupnem očetu toženke in oporočitelja in da je zato pristranska priča. To dejstvo bi sicer lahko kazalo na pristranskost priče in njeno zainteresiranost, da izpove v korist toženke, vendar pa dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sporna oporoka predstavlja pravo zapustnikovo voljo, ne temelji le na oceni te priče (ki je bila tudi opozorjena na posledice krivega pričanja), temveč tudi na podlagi presoje vseh ostalih izvedenih dokazov in uspeha celotnega postopka, zato zgolj dejstvo, da je bila M.Č. v preteklosti toženkina pooblaščenka, na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje ni moglo vplivati. Tudi iz izpovedb ostalih zaslišanih prič (M.B., N.T.) namreč izhaja, da je imel oporočitelj namen celotno premoženje zapustiti toženki. Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb prič ugotovilo, da je bila toženka in njena družina v dobrih odnosih z oporočiteljem (razen v času spora) in so mu pomagali pri raznih vsakodnevnih opravilih. Pritožbeni ugovor, da so priče in toženka izpovedali, da toženka in njena družina v zadnjem letu oporočiteljevega življenja niso skrbeli zanj in mu niso hoteli pomagati (iz česar tožnici izpeljujeta, da oporoka ne more predstavljati prave oporočiteljeve volje), ni utemeljen. Iz zapisnikov izpovedbe M.Z. je namreč razvidno, da mu niso pomagali zgolj pri delih na zemljiščih (ker ni bilo potrebe), enako pa je iz zapisnika izpovedbe toženke razvidno, da mu niso pomagali pri delih na zemljišču, ker jih je oddal v najem. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na vpogledu v pravdni spis Okrožnega sodišča na Ptuju P 125/2008 in jih pritožba ne graja, sta toženka in oporočitelj medsebojne spore pred sestavo oporoke sporazumno uredila. Priči M.Č. in M.P. pa sta skladno izpovedali, da je bil toženec srečen, da ni več v sporu s toženko, ki je njegova sestra, in jo je želel za rojstni dan tako presenetiti, da ji izroči oporoko. Iz vseh izvedenih dokazov tako izhaja, da je imel S.T. namen svoje premoženje zapustiti toženki. Pritožbena izvajanja, da ga je k temu napeljala priča M.Č. in da M.P. ni bila navzoča, ko je oporočitelj podpisal oporoko, glede na povedano ne morejo biti uspešna.

13. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnici nista uspela dokazati svojih navedb, da je bil oporočitelj v zmoti oziroma pod vplivom sile ali grožnje, niti navedb glede domnevnega poteka sestave oporoke (da oporočitelj in priči niso bili hkrati navzoči pri podpisovanju oporoke). Tak zaključek sodišča prve stopnje ima vso potrebno dokazno oporo, temelji na presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na uspehu celotnega postopka (8. člen ZPP), je pa tudi prepričljiv in življenjsko sprejemljiv in je tako plod pravilne dokazne ocene v procesnem in dejanskem smislu.

14. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni izreklo glede vrstnega reda podpisovanja oporoke. Sodišče prve stopnje je namreč povzelo izpovedbe prič v tem delu, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je smiselno razbrati, da prvostopenjsko sodišče te razlike v izpovedbah prič ni ocenilo kot bistvene za presojo veljavnosti oporoke.(2) Sicer pa sodišče prve stopnje razlike v izpovedbah glede vrstnega reda podpisovanja oporoke (ob upoštevanju dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so bili oporočitelj in obe priči hkrati navzoči ob podpisovanju oporoke) niti ob drugačnem materialnopravnem izhodišču ne bi smelo upoštevati. Tožnici sta namreč utemeljevali svoja zahtevka za ugotovitev neveljavnosti in za razveljavitev oporoke z navedbami o nepristnosti podpisov tako oporočitelja kot oporočnih prič, navajali pa sta tudi, da priči ob sestavi oporoke nista bili prisotni (in zato oporočitelj ni mogel pred njima izjaviti, da je to njegova oporoka), česar pa nista uspeli dokazati. Pravočasnih trditev glede vrstnega reda podpisovanja oporoke nista podali, izpovedba prič pa ne more nadomestiti trditvene podlage, zato sodišče prve stopnje vrstnega reda podpisovanja niti ni bilo dolžno ugotavljati (7. člen ZPP).

15. Oporoka je strogo formalen pravni posel, ki je veljaven le, če je napravljen v eni izmed oblik, ki jih določa zakona. Za veljavnost pisne oporoke pred pričama je potrebno, da oporočitelj v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Oporočiteljev podpis takšne oporoke ob njegovi hkratni izjavi, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavlja enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno. Vloga oporočnih prič pri tej obliki je, da potrdita dejstvo, da je oporočitelj pred njima podpisal oporoko in izjavil, da je to njegova oporoka. Vse navedene zahteve so v konkretnem primeru izpolnjene. Oporočitelj in obe priči so bili hkrati prisotni, ko je oporočna priča M.Č. prebrala oporoko, oporočitelj je nato izjavil, da je sestavljena tako, kakor on želi, zatem pa so vsi trije oporoko podpisali, kot to izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki so prestale pritožbeni preizkus. Navedena izjava za veljavnost oporoke zadostuje, saj jasno izkazuje oporočiteljevo voljo, da listino, ki je kot oporoka tudi naslovljena in iz njenega zapisa povsem določno izhaja, da gre za oporočiteljevo poslednjo voljo, priznava kot svojo oporoko. Ni namreč nujno, da oporočitelj izrazi svojo izjavo točno v tistih besedah, ki jih določa zakon.(3) Takšna zahteva bi bila prestroga in neživljenjska. Namen restriktivne razlage 64. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD, (glede oporočiteljeve izjave, zahteve po sočasnosti in zahteve, da podpisi prič sledijo oporočiteljevemu podpisu(4)) je namreč v tem, da se preprečijo morebitne zlorabe.(5) Očitek zlorabe, ki sta ga navedli tožnici, pa je bil z vsemi izvedenimi dokazi ovržen. Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je, da so bili oporočitelj in oporočni priči hkrati navzoči ob branju oporoke, oporočiteljevi izjavi, da je zapisana tako kot želi, in podpisovanju oporoke ter da so ta dejanja potekala sočasno oziroma da med njimi niso izkazani kakršnikoli časovni presledki, s čimer je zahtevi po enotnem pravnem dejanju zadoščeno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato v okoliščinah konkretnega primera ne more biti bistveno, ali je ena izmed oporočnih prič oporoko podpisala neposredno pred podpisom oporočitelja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni razlogov za razveljavitev oporoke S.T.. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, saj že iz samih tožbenih navedb utemeljenost ugotovitvenega zahtevka ne izhaja,(6) pa tudi sicer videz oporoke ustreza zakonsko določeni obliki pisne oporoke pred pričami, kot je to že pojasnilo sodišče prve stopnje.

16. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako je tožena stranka dolžna kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Pritožbeno sodišče načeloma ne sme dopolnjevati razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev dokazov. Če pa gre za dokaz, ki za odločitev sodišča ni bistven (se ne nanaša na pravno odločilna dejstva), lahko pritožbeno sodišče kršitev sodišča prve stopnje odpravi in tako zadosti razlogom, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave. Prim. Sodba II Ips 719/2009. Op. št. (2) : Takšno stališče v sodni praksi ni osamljeno. Prim. VSL Sodba II Cp 359/2009. Op. št. (3) : VSL sklep II Cp 308/2014. Op. št. (4) : Prim. Sklep II Ips 290/2009. Op. št. (5) : Prim. II Ips 142/2011. Op. št. (6) : Oporoka, katere videz ustreza eni od zakonsko določenih oblik, a se trdi, da je obličnost vendarle kršena, s tem, da je oporočitelj oporoko podpisal v odsotnosti prič, da je podpis na njej ponarejen in podobno – v primerih, ko torej odstopanje od predpisane oblike ni očitno – je izpodbojna (VSL sodba I Cp 518/2012), zato je v teh primerih potrebno postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek.