Jedro

Obogatitev tožene stranke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v svojem radijskem programu. Prikrajšanje tožeče stranke pa je izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke zaradi neplačila. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi.

Za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok.

Tožena stranka bi se lahko izognila plačilu civilne kazni le, če bi za vtoževano obdobje plačala nesporni del nadomestila. Ker tega ni storila, je pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da je dolžna plačati prisojeno civilno kazen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.301,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski podobne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od tožene stranke, radiodifuzne organizacije, zahtevala nadomestilo za uporabo fonogramov v njenem radijskem programu (v nadaljevanju: nadomestilo) za obdobje od avgusta 2013 do decembra 2016 v višini 180.337,76 EUR ter civilno kazen zaradi neplačevanja nadomestila v vtoževanem obdobju v višini 65.876,81 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, in sicer za znesek 148.189,26 EUR s pripadki (I. točka izreka),1 delno v višini 98.025,31 EUR pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). O stroških je odločilo glede na uspeh (III. točka izreka).

3. Tožeča stranka je zoper I. in III. točko izreka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da pravno podlago za obveznost plačila nadomestila za priobčevanje fonogramov predstavlja 130. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP).3 Nadomestilo je odmerilo na podlagi Skupnega sporazuma o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (v nadaljevanju: SS 2006)4 ob upoštevanju ugotovljenega deleža predvajanih fonogramov v celotnem programu v razponu med 81 in 90 odstotki. Presodilo je, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran, saj v tem primeru ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe. Tožeči stranki je poleg nadomestila prisodilo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tudi civilno kazen v višini 40 odstotkov nadomestila.

7. Podlaga tožbenemu zahtevku je v prvem odstavku 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika, da za vsakokratno uporabo komercialno izdanega fonograma, proizvajalcu fonograma plača enkratno primerno nadomestilo. Zato so izdajatelji radijskega progama dolžni plačati nadomestilo, ne glede na to, ali so s tožečo stranko sklenili dogovor ali ne. Če izdajatelji radijskega programa s tožečo stranko ne sklenejo dogovora, so nadomestilo dolžni plačati skladno z določili SS 2006. V tem primeru za razmerje med izdajatelji radijskega programa in tožečo stranko veljajo pravila obligacijskega prava.

8. V tem primeru pravdni stranki dogovora, s katerim bi za vtoževano obdobje medsebojno uredili pravice in obveznosti glede plačila nadomestila, nista sklenili. Ker določilo prvega odstavka 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)5 določa triletni zastaralni rok le za terjatev iz gospodarske pogodbe in terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru triletnega zastaralnega roka ni mogoče uporabiti. Podlaga za tožbeni zahtevek namreč predstavlja zakon in ne dogovor med pravdnima strankama.

9. Pritožbeno sodišče je v do sedaj oblikovani sodni praksi zastopalo stališče, da dejanski stan brezplačne uporabe komercialnega fonograma brez predhodne pridobitve pravice ustreza tako prehodu premoženja iz sfere proizvajalca fonogramov k uporabniku, do katerega je prišlo brez pravne podlage (190. in 198. člen OZ), kot tudi kršitvi premoženjske pravice proizvajalca fonogramov, ki lahko privede do odškodninske odgovornosti uporabnika (168. člen ZASP v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala.6

10. Tožeča stranka je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ. Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. Obogatitev tožene stranke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v svojem radijskem programu. Prikrajšanje tožeče stranke pa je izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke zaradi neplačila. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi.

11. Za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Ta zastaralni rok velja tudi v primeru, da bi tožeča stranka zahtevek neposredno temeljila na določilu 130. člena ZASP.7 Upoštevajoč pojasnjeno je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran, ker je treba upoštevati petletni zastaralni rok, pravilna.

12. Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, ker tožeča stranka toženi stranki ni izdala nobenega računa za plačilo nadomestila v vtoževanem obdobju. Iz določila drugega odstavka 299. člena OZ izhaja, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od trenutka, ko je od tožene stranke s tožbo zahtevala, naj izpolni svojo obveznost, je ravnalo pravilno.

13. Glede na pojasnjeno za odločitev o začetku teka zamudnih obresti v tem primeru ni pravno odločilno, ali je bila tožena stranka poštena ali ne in niti, ali je tožeča stranka toženi stranki v vtoževanem obdobju za plačilo nadomestila izdajala račune. Zato se pritožbeno sodišče do obširnih pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi z navedenima okoliščinama ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Drži pritožbena trditev, da je trditveno in dokazno breme glede deleža glasbe v radijskem programu na tožeči stranki.8 Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje podala konkretne trditve glede deleža glasbe v radijskem programu tožene stranke (glej list. št. 40 in 41). Za svoje trditve je predložila dokaze, in sicer monitoring programa na dan 16. 9. 2012 (priloga A11), analizo moritoringa z dne 21. 9. 2018 (priloga A13) s posnetkom radijskega programa na ta dan (priloga A21) in „playliste“ za maj 2013, maj 2014 in 2015 z izračunanim deležem glasbe v radijskem programu (priloga A20).

15. Tožena stranka je trditvam in dokazom tožeče stranke med postopkom pred sodiščem prve stopnje le pavšalno nasprotovala. Zatrjevala je, da delež glasbe v njenem radijskem programu ne presega 70 odstotkov ter da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka niso ustrezni, ker se ne nanašajo na vtoževano obdobje, je čas monitoringa prekratek in jih ni izvedla strokovna institucija. V zvezi z navedenim ni predložila nobenega dokaza.

16. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožeče stranke in predloženih dokazov podalo obširno dokazno oceno v točkah 26 do 31 obrazložitve sodbe. Natančno je pojasnilo, kako je ugotovilo, da je delež glasbe v radijskem programu tožene stranke med 87,04 in 91 odstotki in kako je pri presoji upoštevalo posamezne dokaze in vse dokaze skupaj. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Le okoliščina, da je tožena stranka zatrjevala nižji delež glasbe v svojem radijskem programu in da je pavšalno zatrjevala neustreznost predloženih dokazov ne zadostuje za odločitev, da tožeča stranka ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Na konkretne trditve o pravno odločilnih dejstvih in predložene dokaze je namreč skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP treba odgovoriti s konkretnimi trditvami o pravno odločilnih dejstvih in zanje tudi predložiti dokaze.

17. Tožeča stranka v pritožbi dokazni oceni sodišča prve stopnje niti ni konkretno nasprotovala. Le s ponavljanjem svojih pavšalnih trditev, ki jih je že zatrjevala pred sodiščem prve stopnje, pa ne more uspeti. Pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku, ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, preizkuša pravilnost in zakonitost sodbe in ne trditvene podlage, ki jo je kot dejstveno podlago že upoštevalo sodišče prve stopnje. Zato se do teh pritožbenih trditev ni dolžno opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo civilne kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj je tožena stranka v tem primeru dolžna plačati vtoževano civilno kazen. Razlogi so jasni in prepričljivi. Presodilo je, da je bila tožena stranka celotno vtoževano obdobje seznanjena z dolžnostjo plačila nadomestila ter da neizdaja računov tožene stranke ne odveže od plačevanja nespornega dela nadomestila. Plačevanje nadomestila je namreč zakonska dolžnost tožene stranke. Zato bi se tožena stranka lahko, glede na to, da je vedela, da je dolžna plačevati nadomestila in da je vedela tudi, koliko znaša nadomestilo po SS 2006 (saj ga je predhodno že plačevala), izognila plačilu civilne kazni le, če bi za vtoževano obdobje plačala nesporni del nadomestila. Ker tega ni storila, je pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da je dolžna plačati prisojeno civilno kazen.

19. Glede na navedeno pritožbeni razlogi proti izpodbijani sodbi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Tožena stranka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife9 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta v pritožbi 148.189,26 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1.750 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 27,5 točk (namesto zahtevanih 35 točk, saj se nad 1000 točk materialni stroški lahko obračunajo le v višini 1 odstotka) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.168,55 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 1.301,13 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.301,13 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Zahtevku iz naslova nadomestila je ugodilo v višini 105.849,47 EUR s pripadki, zahtevku iz naslova civilne kazni pa v višini 42.339,79 EUR s pripadki. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 21/1995. 4 Ur. l. RS, št. 83/2006. 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 6 Primerjaj: V Cpg 2043/2014 z dne 16. 9. 2015 in V Cpg 575/2015 z dne 23. 3. 2016. 7 Glej 9. točko obrazložitve sodb VSRS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015. 8 Primerjaj VSL V Cpg 1509/2015 in V Cpg 719/2015 obe z dne 27. 1. 2016. 9 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.