Jedro

Med stroške za zadovoljevanje potreb preživninskega zavezanca nedvomno spadajo stroški hrane, obleke, obutve, režijski stroški (kot so stroški elektrike, vode, komunale, ogrevanja in telefona) ter stroški najemnine. Dejstvo, da je te njene stroške ob prvi določitvi preživnine še med trajanjem zakonske zveze kril bivši mož in mu je bila zato tudi določena nekoliko nižja preživnina, da pa teh stroškov sedaj ne krije več, ampak jih mora kriti sama toženka, je pravno odločilno dejstvo, do katerega bi se sodišče moralo opredeliti in ga upoštevati pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

1.Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Odločitev o stroških v zvezi s pritožbama se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 18.10.2004 od sodišča zahteval, naj zniža njegovo preživninsko obveznost, ki je bila določena s sodbo Višjega sodišča v L., opr. št. ... z dne ..., napram proti toženki v višini 23.000,00 SIT, in sicer tako, da je od 1.8.2004 dolžan plačevati toženki znižano preživnino v višini

10.000,00 SIT. Zahteval je tudi povračilo pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je preživnino v valoriziranem znesku 30.261,00 SIT znižalo na 23.000,00 SIT in odločilo, da jo je tožnik dolžan plačevati od 1.10.2004 dalje.

V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženki povrne 34.131,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede njegove zmožnosti plačevati preživnino, saj ni upoštevalo, da živali ne redi v obsegu kot pri prvi določitvi preživnine in ne opravlja več sezonskih del pri kmetih, zaradi česar ima nižje dohodke. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je njegov avtomobil sedaj štiri leta starejši, da zahteva dražje vzdrževanje in je bistveno manj vreden, ter da je zaradi nizke izobrazbe in starosti težje zaposljiv, denarno nadomestilo pa je le začasne narave. Po tožnikovem mnenju je sodišče nepravilno uporabilo 82. člen ZZZDR in pavšalno določilo preživnino na

23.000,00 SIT, kar naj bi predstavljalo 35% znižano preživnino. Tožnik navaja tudi, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, saj sodišče ugotavlja, da sedanje preživnine ne zmore plačevati, da se mu prisilno rubi, v izreku pa mu vseeno naloži plačilo preživnine. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del odločbe. Navaja, da sodišče ni specificiralo stroškov, ki jih je priznalo toženi stranki, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa ni upoštevalo njegove priglasitve stroškov v tožbi in prvi pripravljalni vlogi.

Tožnik predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tudi toženka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so se njene življenjske razmere po prvi odmeri preživnine poslabšale; stroški so sedaj večji. Pri tem pojasnjuje, da je sodišče pri prvi odmeri preživnine (sodba Višjega sodišča v L. z dne ...) upoštevalo, da toženka živi s tožnikom, saj ji ti kolektivni življenjski stroški (elektrika, voda, komunale, telefon) niso bili priznani, ker je te stroške plačeval tožnik.

Poudarja, da sta bila takrat s tožnikom še zakonca in sta živela v skupni stanovanjski hiši v Dolenji vasi 14, kot je bilo ugotovljeno ob izdaji prvostopne sodbe dne 13.9.2000. Dejstvo, da toženka ob izdaji drugostopne sodbe ni več živela s tožnikom pri prvi odmeri preživnine ni bilo upoštevano. Sedaj toženka živi s sinom G. P. in njegovo družino v najemniškem stanovanju, za katerega najemnino in elektriko ter druge stroške bi morala prispevati sorazmeren delež.

Ker tega ne zmore, je v breme sinu in njegovi družini.

Tožena stranka nadalje navaja, da bi sodišče moralo pri njenih potrebah upoštevati indeks rasti cen življenjskih potrebščin in ugotoviti, da tožena stranka že z revaloriziranim zneskom preživnine v višini 30.261,00 SIT ne more zadovoljevati svojih nujnih življenjskih potreb po hrani in stroškov zdravljenja, kaj šele stroškov obleke, kurjave in drugih skupnih stroškov. V sodnih postopkih si prizadeva vrniti na svoj dom in upravljati s svojim premoženjem, kar bi ji olajšalo preživetje, medtem ko se tožnik temu upira, gospodari na skupni kmetiji in iz nje pridobiva dohodke. Navaja tudi, da je sodišče nekritično sledilo tožnikovi izpovedi o njegovih dohodkih iz kmetijskega gospodarstva, ki so bistveno večji, kot jih je prikazal tožnik. Po mnenju tožene stranke bi sodišče, tudi če bi bili ti dohodki takšni, kot jih je navedel tožnik, moralo ugotoviti, da zgolj s prodajo enega žrebeta tožnik letno zasluži 500.000,00 SIT, da pridobiva dohodke tudi s prodajo prašičev, in da se je na kmetijskem gospodarstvu vedno redilo tolikšno število konj in prašičev, da so obstajali tržni viški. Tožnikovi dohodki se kljub brezposelnosti realno niso zmanjšali; kot brezposeln ima toliko več časa za delo na kmetijskem gospodarstvu, s katerega lahko pridobiva večje dohodke. Premoženjske razmere tožnika se tako niso spremenile v tolikšni meri, da valorizirane preživnine v znesku 30.261,00 SIT ne bi mogel plačevati brez nevarnosti za njegovo preživetje. Tožnik se preživlja sam, iz svojih dohodkov zagotavlja sredstva za svoje preživetje, potrebne stroške za kmetijsko gospodarstvo in investira v stano vanjsko hišo, nabavlja novo pohištvo in dele za kmetijske stroje.

Toženka poudarja, da nima niti toliko, da bi si ob sinovi gostoljubnosti krila najnujnejše stroške za zdravila, hrano obleko.

Predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne; podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS št. 69/04, v nadaljevanju: ZZZDR) v 82.č členu določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. Predpostavke za znižanje preživnine so torej spremenjene razmere, bodisi na strani zavezanca bodisi na strani upravičenca.

Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila prvič preživninska obveznost tožnika do toženke določena še pred razvezo zakonske zveze s sodbo Višjega sodišča v L., opr. št. ... z dne ... Po tej sodbi je bil tožnik dolžan plačevati toženki preživnino v znesku 23.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da revalorizirana preživnina od

1.4.2004 dalje znaša 30.261,00 SIT. Nesporno je tudi, da je bila zakonska zveza pravdnih strank razvezana 28.11.2002, da na njuni solastni nepremičnini živi tožnik, toženka pa živi v B. pri skupnem sinu G. P. Med strankama teče razdružitveni postopek opr. št. N ... za omenjeno premoženje, prav tako toženka v pravdnem postopku opr. št. ... zahteva vrnitev soposesti.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za znižanje preživnine ugodilo, ker je ugotovilo, da so se premoženjske razmere pri tožencu poslabšale; sedaj je brezposeln in prejema manjše dohodke ob sicer istem premoženju, kot ob prvi dosoji. Iz solastne kmetije ne pridobi tržnih viškov ali zasluži toliko več, da bi lahko kompenziral izgubo pri vsakokratnih mesečnih prihodkih; se potrebe toženke v bistvu niso spremenile; še vedno je brezposelna, nima drugih dohodkov, razen tožnikove preživnine, ima zdravstvene težave, živi pri sinu; so se tožnikovi prihodki, upoštevajoč njegovo plačo v času prve določitve preživninske obveznosti in sedanjo 13% manjšo nominalno višino nadomestila ter podatke o splošno znanih inflacijskih gibanjih v RS, vsaj za približno 30% realno zmanjšali.

1.O pritožbi toženke Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, kar sedaj povzema tudi v pritožbenih navedbah, da so se njene potrebe spremenile, ker sedaj trpi režijske stroške (elektrika, voda, komunale, telefon), najemnino in ostale stroške, ki pa ji ob prvi dosoji preživnine niso bili priznani, saj je sodišče takrat upoštevalo, da jih je kril tožnik. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje tega pomembnega dejstva ni upoštevalo pri ugotavljanju, ali so se njene potrebe spremenile.

Pritožbene navedbe toženke so utemeljene. Sodišče prve stopnje že pri povzemanju toženkinih navedb iz odgovora na tožbo v obrazložitev izpodbijane sodbe ni zajelo navedb glede povečanja njenih življenjskih stroškov. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe do teh pravno pomembnih dejstev ni opredelilo, ker je zmotno ocenilo, da okoliščine v zvezi s stroški bivanja niso odločilnega pomena.

Glede potreb toženke po hrani, oblačilih in bivanjskem prostoru je namreč sodišče ugotovilo, da toženko hrani in oblači sin ter da živi pri sinu brezplačno, torej da stroškov v zvezi s hrano, oblačili in najemnino ne trpi. Takšno sklepanje pa je napačno.

Med stroške za zadovoljevanje potreb preživninskega zavezanca nedvomno spadajo stroški hrane, obleke, obutve, režijski stroški (kot so stroški elektrike, vode, komunale, ogrevanja in telefona) ter stroški najemnine. Dejstvo, da je te njene stroške ob prvi določitvi preživnine kril tožnik in mu je bila zato tudi določena nekoliko nižja preživnina, da pa teh stroškov sedaj ne krije več, ampak jih mora kriti sama toženka, je pravno odločilno dejstvo, do katerega bi se sodišče moralo opredeliti in ga upoštevati pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je tako ostalo dejansko stanje glede potreb toženke nepopolno ugotovljeno.

Toženka tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede dodatnih prihodkov tožnika nepopolno oziroma zmotno ugotovilo Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da tožnik še vedno redi konje (3 lastne in enega od hčerke), da običajno letno eno žrebe proda in redi dva do štiri prašiče, od česar sta dva za prodajo, ter da pridelano koruzo, oves in pšenico porabi za krmo živali, da pa tožnik kljub temu pri gospodarjenju s kmetijo nima tržnih viškov. Razlogi so v tem delu nejasni in sami s seboj v nasprotju, zlasti še glede na tožnikovo izpoved o zaslužkih, ki jih letno prejema od prodaje živali. V tem delu je sodišče prve stopnje po oceni višjega sodišča zagrešilo absolutno bistveno kršitev določnb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP).

2. O pritožbi tožnika Pritožbene navedbe tožnika, da živali ne redi v obsegu kot pri prvi določitvi preživnine in da ne opravlja več sezonskih del pri kmetih, zaradi česar ima nižje dohodke, so pritožbena novota, ki jih višje sodišče po določbi 337. člena ZPP ne more upoštevati.

Je pa utemeljena pritožbena graja tožnika, da je obrazložitev sodišča prve stopnje nejasna, ko preživnino zniža na znesek 23.000,00 SIT z obrazložitvijo, da to predstavlja za 35% znižano preživninsko obveznost tožnika. Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da so dohodki tožnika za vsaj približno 30% realno zmanjšali, pri čemer ne pojasni, kako pride do takšne ocene. Navede le, da je pri izračunu upoštevalo tožnikovo plačo v času prve določitve preživninske obveznosti in sedanjo 13% manjšo nominalno višino nadomestila ter podatke o splošno znanih inflacijskih gibanjih v RS (tj. približno 31%). Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, kako je ob 30 % zmanjšanju tožnikovih dohodkov prišlo do 35% znižanja preživninske obveznosti, niti ne kako je ob tem izračunalo višino znižane preživnine v znesku 23.000,00 SIT. Ker so razlogi sodbe v tem delu nejasni, sodba pa tudi ne vsebuje razlogov za odločitev o višini znižane preživnine, sodbe v tem delu ni možno preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točki 2. ostavka 399. člena ZPP. Višje sodišče opozarja, da odločitev o preživninski obveznosti ne more biti (natančna) računska operacija, saj izhaja iz celovito ocenjenih potreb upravičenca in zmožnosti zavezanca, kar bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških ni upoštevalo tožnikove priglasitve stroškov v tožbi in pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje zahteve tožnika za povrnitev stroškov, ki jo je podala ob sami opravi procesnega dejanja in pred koncem glavne obravnave, res ni upoštevalo, kar bo moralo storiti ob ponovljenem sojenju.

Višje sodišče je tako obema pritožbama ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo oceniti dejstvo, da dela toženkinih potreb ne krije več tožnik naturalno in so zaradi tega nepokrite potrebe toženke višje kot ob prvi določitvi preživnine (pri čemer bo moralo upoštevati, da teh stroškov preživljanja ni mogoče prevaliti na toženkinega sina), ponovno pa bo moralo oceniti tudi kako je s tožnikovimi prihodki od gospodarjenja s kmetijo, natančneje od prodaje žrebet in svinj in s tem v zvezi ugotoviti, ali so se tožnikovi prihodki res znižali. Nato pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti zahtevka za znižanje preživnine.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru, da razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, odločitev o stroških v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločitev.