Jedro

Določba 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki kot razlog za izredno odpoved PZ določa kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ne predpostavlja, da mora biti delavec predhodno v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

4.6.2003, ki je bila tožniku vročena 6.6.2003, razveljavi, da mu delovno razmerje ni prenehalo 6.6.2003, temveč mu z vsemi pravicami še vedno traja (tč. 1), da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 17.6.2003 dalje prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi, mu od posamičnih mesečnih neto zneskov plač izplačati zakonite zamudne obresti od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, od posameznih bruto zneskov pa plačati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač, vse v 8 dneh pod izvršbo (tč. 2), ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (tč. 3). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov v smislu 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dokazi, izvedeni pred sodiščem, ne potrjujejo, da je tožnik udaril sodelavca M. G.. Ta je poškodbo zadobil nekje drugje. Sodišče prve stopnje pripisuje večji pomen zapisniku pri delodajalcu z dne 21.5.2003, ki vsebuje izjave poškodovanca, dveh delavcev in tožnika, namesto izpovedbam pred sodiščem. Tožniku v kazenskem postopku ni bilo dokazano, da je storil karkoli. Ne more iti za kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja, saj obstaja vrsta razlogov, zaradi katerih ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju. Mogoče je govoriti o silobranu oz. vsaj prekoračenem silobranu, saj je bila njegova reakcija posledica močne razdraženosti in prestrašenosti. Ni jasno, da so podani razlogi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Delodajalec je imel na razpolago več sankcij, uporabil pa je najhujšo. Glede postopkovnih kršitev tožnik opozarja, da mu ni bila vročena priloga B10 (zapisnik seje sindikata z dne 2.6.2003). Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do vseh relevantnih okoliščin (izzvanost tožnika k incidentu, prispevek G. in S. incidentu), zaradi česar je obrazložitev nepopolna in sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni storilo, ter da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz razloga po 1. alinei 1. odstavka

111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Pravilno je zaključilo, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je sodelavcu M. G. dne 20.5.2003 ob koncu delovnega časa povzročil dvakratni zlom čeljusti. To izhaja tako iz zapisnika, sestavljenega pri toženi stranki dne 21.5.2003, kot tudi iz izpovedb zaslišanih prič pred sodiščem prve stopnje.

Četudi priči E. Š. in Z. S. svojih izpovedb nista podali z istimi besedami kot sta podali izjavi na zapisnik pri toženi stranki, pa vendarle pred sodiščem prve stopnje nista izpovedali nekaj popolnoma nasprotnega. Iz njunih izpovedb ne izhaja, da sporna poškodba ne more biti posledica tožnikovega ravnanja. Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da je tožnik sodelavca zgolj odrinil. V zvezi s tožnikovo trditvijo, pri kateri vztraja tudi v pritožbi, da je sodelavec zadobil poškodbo nekje drugje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je potrdil, da je mogoče kljub zlomljeni čeljusti ob jemanju tablet proti bolečinam ter ob mirovanju čeljusti tudi še naslednji dan po zadobljeni poškodbi priti na delo.

Glede tožnikove navedbe v pritožbi, da je bil močno razdražen in prestrašen, v zvezi s čimer opozarja na silobran, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni šlo za silobran.

Sestavini tega kazenskopravnega instituta sta namreč napad in obramba, tožnik pa napada niti ne zatrjuje. Tudi tožnikova pritožbena navedba, da mu storitev kaznivega dejanja ni bila dokazana v kazenskem postopku, za odločitev v tem sporu ni bistvena, saj določba 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR ne predpostavlja, da mora biti delavec predhodno v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje. V 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR gre zgolj za specifično opredelitev razloga za izredno odpoved kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. ZDR delavčeve obveznosti opredeljuje v določbah od 31. do 41. člena ZDR. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil obveznost opravljanja dela, ki je v

31. členu ZDR na splošno opredeljena kot obveznost delavca, da vestno opravlja delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Tožnikova kršitev te delovne obveznosti ima znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 134. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 - 40/2004). Tožena stranka je tako tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je zaradi njegovih udarcev sodelavcu znatno oslabel pomemben del njegovega telesa, zaradi česar je bil začasno nezmožen za vsakršno delo.

Glede pritožnikove navedbe, da mu ni bil vročen zapisnik seje sindikata z dne 2.6.2003 (B10), pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vročilnice v spisu izhaja, da je bil tožniku dne 27.8.2003 skupaj z odgovorom na tožbo in pozivom na odgovor, vročen tudi dvojnik prilog, na vročilnici označenih B1 - B10, torej tudi sporna priloga. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku sprejelo tudi dokazni sklep, da se vpogledajo listine od B1 do B27, je bil tožnik tudi na takšen način seznanjen z izvedbo dokaza pod B10. Tudi očitek v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi z izzvanostjo in prispevkom G. in S. k incidentu, zaradi česar tožnik smiselno uveljavlja kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč natančno povzelo potek spornega dogodka, iz katerega izhaja, da ravnanja G. in S.ni ocenilo kot izzivanje, kar pa pomeni zgolj to, da ni sledilo tožnikovim trditvam, ne pa, da sodba glede navedenega nima razlogov.

Tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da bi morala tožena stranka poseči po milejših sankcijah, ne pa tožniku izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Po 1. odstavku 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V konkretnem primeru je obstajal tako zakonski razlog za izredno odpoved kot tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na težo obravnavanega dogodka, pravilno pa se je oprlo tudi na ugotovitev tožene stranke v izredni odpovedi, da tožnikovega ravnanja ni mogoče dopuščati z vidika zagotavljanja discipline, ustvarjanja čim boljših odnosov med delavci in s tem ustvarjanja čim boljše delovne in ustvarjalne klime v podjetju.

Ker razlogi, uveljavljani v pritožbi, niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.