Jedro

243. člen ZPP predvideva, kdaj je potreben izvedenec. To je takrat, ko sodišču manjka strokovnega znanja. A ta predpostavka mora hkrati pomeniti, da je izvedenec tisti, ki bo to strokovno pomoč lahko nudil. Izvedenec medicinske stroke v primerih, ko gre za poškodbo vratne hrbtenice, ali za nateg mišičevja v drugem delu hrbtenice, svoje ekspertize ne bo mogel opreti na objektivno zaznavne poškodbene posledice – ker teh pač ni. To pa pomeni, da ne bo mogel opraviti nobene strokovne konkretizacije splošnega strokovnega znanja in torej ne bo opravičil predpostavke iz 243. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v prometni nezgodi. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da iz sodbe izhaja zavrnitev zahtevka zgolj upoštevaje ugotovitve sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod. Sodišče pri tem ni pojasnilo, zakaj ni verjelo navedbam in izpovedbi tožnice, da je trpela bolečine v hrbtu, ki so tudi izkazane z medicinsko dokumentacijo. Trdi, da je bilo kršeno načelo enakopravnosti in kontradiktornosti postopka, ker se sodišče ni opredelilo do dokazov, ki so govorili v prid tožeče stranke. Sodišču tudi očita, da ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke. Ta bi do ugotovitev ob pregledu lahko prišel na podlagi individualnega zdravstvenega stanja tožnice. Le z angažiranjem tega izvedenca bi bilo dejansko stanje lahko pravilno ugotovljeno. Nazadnje sodišču še očita, da se ni opredelilo do trditvene podlage, ki se nanaša na primarni strah.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki se je nanjo odzvala z molkom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Življenjski dogodek, ki je predmet te pravde, je, iskreno rečeno, banalen. Šlo je za trk vozil, kjer je bila hitrost naleta nižja od 10 km/h. Gre za hitrost, značilno za hitro hojo. Te ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke, ki jo je sodišče sprejelo v dejansko podlago sodbe, pritožnica ne izpodbija.

6. Na podlagi empirično (strokovno) ugotovljenih tipskih posledic, ki jih tak trk lahko povzroči, je sodišče izključilo možnost, da bi tožnica utrpela škodne posledice, za katere v tej pravdi uveljavlja odškodnino. To je sodišče v obrazložitvi tudi jasno zapisalo, zato je pritožničin očitek o tem, da se sodišče ni opredelilo do njene izpovedbe ter drugih, z njene strani predloženih dokazov (to je predvsem medicinska listina, v kateri pa ni objektivnih ugotovitev, marveč le zapis izjave domnevne oškodovanke), neutemeljen. Iz sodbe izhaja, da sodišče tožnici ni verjelo.

7. Pritožnica trdi, da je bila prikrajšana v pravici do izjave, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke. Gre za procesno vprašanje, ki se v primeru poškodb, ki ne nudijo objektivno ugotovljenih sprememb, postavlja v več pravdah.

8. To, kako sodišče vodi dokazni postopek glede vprašanja, za katero je zaradi strokovnih vprašanj, ki presegajo splošno znanje, potrebna pomoč izvedenca, je najprej v rokah sodišča. Sodišče je namreč tisto, ki presodi, kateri izvedenec je tisti, ki bo lahko nadomestil strokovno vrzel (243. člen ZPP).

9. V obravnavani zadevi je sodišče presodilo, da bo najboljšo strokovno pomoč lahko ponudil izvedenec cestno prometne stroke. Stranki temu nista oporekali in prav to je odločilnega pomena tudi za odločitev pritožbenega sodišča v tem pritožbenem postopku. Če je namreč potek dokaznega postopka sprva v rokah sodišča, za nadaljnji potek velja, da je tudi v rokah strank. Če stranki namreč na konkretno izvedbo dokaznega postopka pristaneta in ji tudi v kasnejšem teku postopka ne oporekata, potem kasneje (tudi v pritožbi) več ne moreta uveljavljati, da takšna izvedba predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izjema je podana le tedaj, če gre za kršitev, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (prim. 286.b člen ZPP).

10. V tej zadevi pritožnica takšne kršitve ne uveljavlja. Izvedenec je bil v tej zadevi postavljen, podal je svoje stališče in ugotovitve, ki slonijo na empiričnih podatkih in strokovni literaturi.(2) Ker sodišče nadaljnjega postopka, ki bi se nanašal na višino škode, kakor tudi nadaljnjega postopka, v katerem bi s pomočjo izvedenca medicinske stroke ponovno pretresalo vprašanje vzročne zveze, ni izvajalo, je moglo in moralo biti pritožnici, ki je imela vseskozi strokovnega pooblaščenca, jasno, kakšen je uspeh dokaznega postopka v očeh sodišča prve stopnje. Sodba zanjo ne more predstavljati nikakršnega presenečenja.

11. Izvedbi takšnega (pogojno rečeno okrnjenega) dokaznega postopka pritožnica ni nasprotovala.(3) Zato tega zaradi omejitve iz 286.b člena ZPP ne more storiti niti sedaj v pritožbi. Če bi pritožbeno sodišče takšen pristop dopustilo, bi ravnalo v nasprotju z 286.b členom ZPP, ki je konkretizacija temeljnega načela pravdnega postopka iz 11. člena ZPP. To velja tako glede tistega dela te določbe, ki se nanaša na ekonomičnost in skoncentriranost postopka, kot tudi tistega njegovega dela, ki se nanaša na prepoved zlorabe procesnih pravic. Če stranka namreč ob izvajanju dokaznega postopka molči, kasneje pa ta isti postopek, ob katerem je imela možnost sodelovanja, napade, to nasprotuje načelu venire contra factum proprium. To načelo pa je vtkano v samo bistvo določbe 286.b člena ZPP in je hkrati tudi podnačelo prepovedi zlorabe procesnih pravic.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo zahtevek tako glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi glede strahu. Pri trku, kjer hitrost ne dosega 10 km/h (v izvedenskem mnenju je govor o pojemajoči hitrosti v višini 7 km/h), namreč o strahu, ki bi dosegel takšno intenziteto, ki materialnopravno upravičuje prisojo pravične denarne odškodnine, ni mogoče resno govoriti. Blažji preplah in vznemirjenje pač nista pravno priznani škodi.

13. Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) A.J. What. Low Speed Automobile Accidents, Lawyers & Judges Publishing Company, 1999. (3)Tak postopek je bil, mimo grede, povsem razumen. To velja tako upoštevaje nizko vrednost spornega predmeta na eni in visoko ceno dokazovanja še z drugim izvedencem na drugi strani kot tudi glede na dejstvo, da objektivno zaznavnih posledic, ki bi izvedencu medicinske stroke sploh omogočale individualizirano strokovno ekspertizo, ni bilo. 243. člen ZPP predvideva, kdaj je potreben izvedenec. To je takrat, ko sodišču manjka strokovnega znanja. A ta predpostavka mora hkrati pomeniti, da je izvedenec tisti, ki bo to strokovno pomoč lahko nudil. Izvedenec medicinske stroke v primerih, ko gre za poškodbo vratne hrbtenice, ali za nateg mišičevja v drugem delu hrbtenice, svoje ekspertize ne bo mogel opreti na objektivno zaznavne poškodbene posledice – ker teh pač ni. To pa pomeni, da ne bo mogel opraviti nobene strokovne konkretizacije splošnega strokovnega znanja in torej ne bo opravičil predpostavke iz 243. člena ZPP.