Jedro

Regres za letni dopust pripada delavcu ne glede na to, ali je ta pravica opredeljena v pogodbi o zaposlitvi. Gre za pravico, ki izhaja neposredno iz kolektivne pogodbe, po novem ZDR pa je to pravica, ki izhaja iz zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici priznalo regres za letni dopust za leto 1996, 1997 in 1998 za vsako leto v višini 102.000,00 SIT bruto, od katerega je tožena stranka dolžna odvesti pripadajoči davek in izplačati tožnici neto znesek 84.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne letne zapadlosti posameznega zneska za leto 1996, 1997, 1998 ter del regresa za letni dopust za leto 1999 v znesku 34.000,00 SIT bruto, od tega zneska je tožena stranka dolžna odvesti pripadajoči davek in tožnici izplačati neto znesek 28.220,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 98.112,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zmotne uporabe materialnega prava in zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v zakonit postopek in ponovno sojenje. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita iz vseh uveljavljanih pritožbenih razlogov, zlasti pa je moč očitati sodišču enostransko odločanje o zahtevku zgolj na podlagi predloženih listin in izjav strank, da izrecno regresi niso bili za sporno obdobje izplačani iz tega naslova. Zato je sodišču opustilo vse dokaze, ki jih je tožena stranka ponudila v svojem odgovoru na tožbo in iz katerih izhaja, da je tožnica dejansko prejela od toženke v spornem obdobju ne samo tisto, kar zahteva s tožbo, ampak mnogo več, kot ji to gre iz predložene pogodbe o zaposlitvi. Zlasti pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo vse ugovore toženke z obrazložitvijo v sodbi glede preplačil v gotovini. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, sklicujoč se na 371. člen ZOR, ki določa splošni zastaralni rok. Po mnenju pritožbe je regres za letni dopust občasna dajatev, zato zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, prav tako pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa tudi zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, navedene v 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002), na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki več let, kar med strankama niti ni sporno. Sporno pa je ostalo vprašanje, ali je tožnica v tem obdobju dobila izplačan regres za letni dopust. Iz zaslišanja tožene stranke jasno izhaja, da tožnici regresov za letni dopust ni izplačevala, ker to v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno.

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je pravno nepomembno dejstvo, da ni bil regres za letni dopust opredeljen v pogodbi o zaposlitvi. To je pravica, ki je bila doslej opredeljena v kolektivnih pogodbah, z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) pa je to postala zakonska pravica. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) veljavna v letu 1997, 1998 in 1999, kakor tudi 53. člen Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Ur.l. RS št. 26/91), ki veljata za sporno razmerje opredeljujeta pravico do regresa. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Ker je tožnica na podlagi 57. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) pridobila pravico izrabiti letni dopust, saj ji je pretekel čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega, ji je temu ustrezno tožena stranka, kot zasebna delodajalka, dolžna izplačati tudi regres za letni dopust. Pri tem je povsem nepomembno za izplačilo te terjatve ali je v pogodbi o zaposlitvi določena dolžnost delodajalca, da izplača delavcu regres za letni dopust. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v dokazne namene predložila tožeča stranka, jasno izhaja, da se pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank, ki niso določene s pogodbo ali, ki se med delovnim razmerjem spreminjajo (letni dopust in drugo), urejajo ob neposredni uporabi kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Prav tako pa je sodišče prve stopnje od vtoževanih regresov utemeljeno priznalo zamudne obresti, saj je tožena stranka z neplačilom regresa za letni dopust prišla v zamudo. Regres za letni dopust zapade v plačilo sicer že 1.7. tekočega leta, ker pa je tožnica zahtevala zakonite zamudne obresti od neizplačanega regresa za letni dopust od 1.12. dalje, je sodišče prve stopnje od tega dne v skladu s tožbenim zahtevkom tudi priznalo zakonite zamudne obresti.

Pravno irelevantna pa je tudi trditev zasebne delodajalke, da je tožnici namesto regresa za letni dopust izplačevala višjo plačo kot ji je sicer pripadala po pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi je opredeljena le osnovna plača, poleg tega pa je tožnici pripadal še dodatek za delovno dobo, dodatek za prevoz, kakor tudi dodatek za delo ob sobotah in ob praznikih. Iz priloženih listinskih dokazov ne izhaja, da bi bili v prejemkih, ki jih je tožnica prejela za opravljeno delo, zajeti tudi zneski regresa za letni dopust. Zato tudi ne drži trditev toženke, da je tožnica dobila vse plačano, kar ji je pripadalo. Delodajalec ne more kompenzirati med seboj različnih plačil iz naslova delovnega razmerja, saj je plača tisti prejemek, od katerega se plačajo prejemki za socialno varnost in davki, regres za letni dopust pa je zgolj obdavčen. Zato morajo biti v plačilnih listih jasno razdelani vsi naslovi, iz katerih delavec prejme kakšen prejemek, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo glede uporabe zastaralnega roka. Terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust zastara v splošnem pet-letnem zastaralnem roku, saj terjatve iz delovnega razmerja nimajo narave občasnih terjatev, kot to zmotno trdi tožena stranka v pritožbi. Do uveljavitve novega ZDR je veljal za terjatve iz naslova delovnega razmerja splošni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije), saj delovnopravna zakonodaja specialnega roka ni določala. Šele z uveljavitvijo novega zakona je določen v 206. členu ZDR poseben zastaralni rok, ki pa traja tudi pet let. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).