Jedro

Tudi pri presoji zakonodajne protipravnosti je treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa in upoštevati, da so pri sprejemanju zakonov pogosto mogoča različna stališča o posameznih pravnih in dejanskih vprašanjih. Zato drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je bila zaradi ocene Ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z Ustavo v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 4.211,57 EUR s pripadki zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške postopka v znesku 593,29 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 4.211,57 EUR z zakonskimi obrestmi od v izreku sodbe navedenih zneskov in datumov do plačila, toženi stranki pa tudi naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 704,03 EUR s pripadki (v preostalem delu je sodba pravnomočna). Iz razlogov sodbe izhaja, da je po oceni sodišča prve stopnje zakonodajni organ toženke pri sprejetju 55. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD – Ur. l. RS, št. 110/02), ki je določal, da rejniki, ki so sorodniki rejencev (stari oče, stara mati, stric, teta, brat in sestra) niso upravičeni do plačila rejnine (sestavljene iz oskrbnine za rejenca in plačila za delo) v delu plačila za delo in ki ga je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-289/04-26 z dne 18.5.2006 razveljavilo, ravnal neskrbno, pri čemer je bila kršitev Ustave s strani zakonodajnega organa očitna in huda. Njena škoda (izgubljen dobiček zaradi neprejemanja plačila za delo) v obdobju od sprejetja ZIRD do razveljavitve ustavnega sodišča pa znaša terjatev, ki jo je sodišče tožnici dosodilo.

Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se zoper sodbo pritožuje tožena stranka s predlogom, da jo pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej opozarja na subsidiarno odškodninsko odgovornost in pogoj za njeno uveljavljanje, da morajo biti izkoriščena vsa pravna sredstva za preprečitev nastanka škode, konkretno pobude za začetek postopka za presojo ustavnosti zakona po 24. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki je tožnica ni izkoristila. Opustitev tožnice predstavlja kršitev načela (očitno je mišljeno obveznosti) zmanjšanja škode. Ne soglaša niti s stališčem o protipravnem ravnanju državnega zbora ter opozarja, da Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni uporabilo pooblastila iz 2. odstavka 39. člena ZUstS, kar kaže na težo kršitve. Opozarja, da morajo biti merila skrbnosti in zahteve kot kriterij polja dopustnega oziroma nedopustnega ravnanja prilagojena naravi dela zakonodajnega organa, ki se mu priznava široko polje diskrecijskega odločanja, znotraj katerega je njegova temeljna naloga sprejemanje in spreminjanje zakonov glede na pravnopolitično oceno stanja družbe in družbenih potreb zaradi zagotavljanja javnega interesa. Kot merilo opustitve dolžne skrbnosti zakonodajnega organa je Sodišče evropskih skupnosti postavilo zahtevo, da mora biti kršitev očitna in huda, torej takšna, da je že na prvi pogled očitna protiustavnost sprejete zakonske ureditve, ki je v uveljavljenem pravnem sistemu ni mogoče pričakovati od „razumnega zakonodajalca“. Pri presoji elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti države pa ni mogoče niti izhajati iz splošnega pravila neminem laedere, ki vzpostavlja domnevo, da je vsakršno povzročanje škode načeloma protipravno. Vsakršno poseganje zakonodajnega organa v premoženje posameznika ni in ne more biti avtomatično pravno nedopustno v smislu pogojev civilnega delikta, temveč so v zvezi s tem zlasti pomembni razlogi, ki so zakonodajalca vodili pri sprejemanju sporne odločitve. Ti pa so bili, da gre v takšnih primerih rejništva za izjemne primere, ko zaradi nenadne izgube staršev ali druge nenadne okoliščine ter zaradi čustvene in osebne navezanosti otroka določenega sorodnika, Center za socialno delo oceni, da bi bila to najprimernejša oblika rejniškega varstva. Takšni rejniki – sorodniki se torej ne pripravljajo na izvajanje rejniške dejavnosti in ne kandidirajo ter so tako pogoji za pridobitev statusa rejnika lažji oziroma bistveno različni. Zlasti pa je različen motiv, ki se v teh primerih kaže v čustveni navezanosti na točno določenega otroka sorodnika, kateremu želijo pomagati z oskrbo na svojem domu. Zato je ocena sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanja toženke vsekakor napačna, saj so bila omenjena razlikovanja med rejniki sorodniki in rejniki nesorodniki temelj, ki sta jih tako vlada in državni zbor štela za stvarne in razumne razloge, ki upravičujejo razlikovanje glede upravičenosti do plačila za delo. Sprejeta ureditev 55. člena ZIRD ni bila takšna, ki bi se že na prvi pogled upirala temeljnim vrednotam družbe. Zato je napačna presoja protipravnega ravnanja organa toženke. Napačno pa je sodišče prve stopnje presojalo tudi trditveno in dokazno breme glede potrebne skrbnosti, ko gre za presojo le-te kot merila elementa protipravnosti. Merilo potrebne skrbnosti je hkrati merilo dveh elementov odškodninske odgovornosti, krivde in protipravnosti, ki morata biti kumulativno podana. V odsotnosti trditev in dokazov tožnice o očitni kršitvi in njeni teži naravi je zato izostal element protipravnosti, ki je vsekakor predpostavka za nadaljnje ugotavljanje vseh ostalih pogojev odškodninske odgovornosti. Sodišče je napačno na toženo stranko prevalilo breme dokazovanja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, zato je izpodbijana odločitev napačna.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v odgovoru prereka pritožbene trditve ter predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Glede pobude za začetek ustavne presoje spornega predpisa opozarja, da je bila ta pobuda že vložena 14.10.2004, čeprav ne s strani tožnice, po odločitvi Ustavnega sodišča pa tožnica tudi ni imela več izkazanega pravnega interesa za takšno pobudo. Sicer pa je pritožbeni ugovor glede zmanjšanja odškodnine zaradi deljene odgovornosti pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Glede drugačnega položaja rejenčevih sorodnikov glede na ostale rejnike pa se položaj razlikuje le v tem, da rejenčevim sorodnikom ni potrebno kandidirati za izvajanje rejniške dejavnosti, njihove dolžnosti in naloge v zvezi z izvajanjem rejniške dejavnosti pa so popolnoma enake drugim rejnikom. Opozarja še, da v kolikor bi tožena stranka ravnala s potrebno skrbnostjo, bi bila njena krivda za škodo lahko izključena.

Pritožba je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani pravdni zadevi sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine, ki niti niso sporne, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je, kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi, zmotno uporabilo materialno pravo. Ocena, da predstavlja sprejem določila 55. člena ZIRD, po katerem bližnji sorodniki rejencev (stari oče, stara mati, stric, teta, brat in sestra) niso upravičeni do plačila za delo (upravičeni so le do oskrbnine za rejenca), hujšo kršitev ustavnih določb oziroma kršitev temeljnih civilizacijskih standardov (zakonodajno protipravnost), je po oceni pritožbenega sodišča napačna.

Drži, da je ustavno sodišče razveljavilo 55. člen ZIRD zaradi neskladja te določbe z Ustavo. Prav zaradi te določbe je bila tožnica oškodovana, prikrajšana (izgubljen dobiček – zaslužek – prim. 132. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in je zahtevala povrnitev škode v višini skupno 4.211,57 EUR s pripadki za obdobje od uveljavitve do razveljavitve navedene zakonske določbe. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim razlogom tožene stranke, da tožnica ne more uspešno tožiti države samo zato, ker je ustavno sodišče razveljavilo zakon. Tudi pri presoji zakonodajne protipravnosti je treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa in upoštevati, da so pri sprejemanju zakonov pogosto mogoča različna stališča o posameznih pravnih in dejanskih vprašanjih. Zato drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je bila zaradi ocene Ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z Ustavo v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 800/2006 o vprašanju morebitne zakonodajne protipravnosti odločanja).

Bližnji sorodniki določene osebe, kot denimo stari očetje, stare matere, strici, tete, bratje in sestre (gre za krvne sorodniki v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena) so v zakonodaji velikokrat drugače obravnavani kot ostali (samo primeroma: pri dedovanju, pri (izjemoma) povrnitvi posredne škode - odškodnine v primeru smrti ali težke invalidnosti bližnje osebe po 180. členu OZ, pri razlogih za izločitev in podobno). Dejstvo je tudi, da so takšni primeri rejništva bližnjih sorodnikov (stari oče, stara mati, stric, teta, brat in sestra), kot jih je določal 55. člen ZIRD, izjemni, ko je bilo zaradi nenadne izgube staršev ali druge nenadne okoliščine ter zaradi čustvene in osebne navezanosti otroka določenega sorodnika, ocenjeno, da bi bila to najprimernejša oblika rejniškega varstva, upoštevajoč zlasti motiv, ki se v teh primerih kaže v čustveni navezanosti na točno določenega otroka sorodnika, kateremu želijo pomagati z oskrbo na svojem domu. Za bližnje, potrebne pomoči, v citirani razveljavljeni določbi 55. člena ZIRD našteti bližnji sorodniki v naštetih izjemnih okoliščinah življenjsko nemalokrat skrbijo altruistično in neformalno, ne da bi sploh pomislili na kakšno odmeno za tako skrb ali zahtevali kakršnokoli plačilo za svoje delo. In če se na vse navedeno naveže še omejenost sredstev, ki jih družba namenja za rejniško dejavnost, ravnanja zakonodajalca v obravnavani zadevi ni mogoče umestiti v okvir zakonodajne protipravnosti in ga opredeliti kot najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov, kot ga je v obravnavani zadevi ocenilo sodišče prve stopnje.

Ker po oceni pritožbenega sodišča ravnanje zakonodajnega organa tožene stranke iz opisanih razlogov ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave, je pritožbeno sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 4.211,57 EUR s pripadki zavrnilo.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče glede na spremembo sodbe moralo odločiti o stroških vsega postopka. Upoštevajoč uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) je tožeča stranka toženi dolžna povrniti pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče za postopek na prvi stopnji odmerilo na 290,09 EUR, pritožbene stroške pa na 303,20 EUR, skupno torej znašajo 593,29 EUR.