Jedro

Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist oziroma, če starša ne živita skupaj. To izhaja iz smisla določb DZ, pa tudi iz duha konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala Republika Slovenija.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem sklepu je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi sodišče odredilo, da se mladoletni sin predlagateljev takoj odvzeme dedku in babici in se začasno zaupa v varstvo in vzgojo svojima staršema. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zaradi nesklepčnosti, ker se začasna odredba v smislu določila 159. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju: ZD) izda, kadar sodišče ugotovi, da starši niso sposobni varovati pravic in koristi svojih otrok, ali ga ogrožajo, ali zaradi otrokovih psihosocialnih težav.

2. Odločitev sodišča izpodbijata starša otroka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navajata, da sta predlagala, da se njun otrok zaupa v varstvo in vzgojo njima, ker sta otrokova starša, in sta že po zakonu tista, ki izvajata starševsko skrb z vsemi pravicami in obveznostmi. V konkretnem primeru to ni mogoče, ker tega nasprotna udeleženca ne dovolita. Ko sta se predlagatelja preselila v N., materini starši niso dovolili, da bi s seboj odpeljala dvomesečnega sina, kljub temu, da so starši najpomembnejši v življenju tako majhnega otroka in odločilni za njegovo zdravo vzgojo in rast. Zato je sina A. A. potrebno zavarovati in ga odvzeti starim staršem, nasprotnim udeležencem, ker mu bo v nasprotnem primeru nastala nepopravljiva škoda v njegovem psihofizičnem razvoju. Predlagatelja si po sina v K. ne upata, ker se nasprotnih udeležencev bojita. Zato je potrebna izdaja začasne odredbe, s katero bo sodišče otroka vrnilo staršem.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predlagatelja pred sodiščem uveljavljata pravno varstvo proti predlagateljičinim staršem, ki jima preprečujejo, da bi kot starša dvomesečnega dečka A. A. skrbela za njegove koristi. Pravice staršev se lahko omejijo samo z odločbo državnega organa in to v primerih, kadar starši ne skrbijo za otrokove koristi. V konkretnem primeru predlagatelja trdita, da so njune starševske pravice omejili stari starši tako, da so njunega otroka, v nasprotju z njuno voljo, zadržali na svojem domu v K. Da imajo starši primarno vlogo pri skrbi za otroka, ne sledi samo iz Družinskega zakonika, ampak tudi z Ustave Republike Slovenije. Starševska skrb je v Družinskem zakoniku opredeljena kot celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit razvoj otroka (6. člen DZ). Upravičenja otrokovih staršev v razmerju do otrokovih starih staršev ne morejo biti sporna, kadar so starši sami sposobni skrbeti za varstvo in vzgojo svojih otrok (tako. sodba VS RS II Ips 656/97). Po naravi stvari same - zaradi najtesnejšega odnosa med roditeljem in otrokom - je otrok deležen največjega obsega koristi praviloma v družinskem krogu svojih staršev. Zaradi navedene naravne navezanosti staršev z otroki, živi otrok praviloma s starši, ki jim je zato priznana tudi pravica do skupnega življenja z otrokom. Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist oziroma, če starša ne živita skupaj. To izhaja iz smisla določb DZ, pa tudi iz duha konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala Republika Slovenija (Uradni list RS, št. 9/92). Ta (konvencija) določa v 9. členu, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen, če se po izvedenem sodnem postopku ugotovi, da je taka ločitev nujna za otrokovo korist. Otroku pa konvencija priznava pravico, da odrašča v družinskem okolju (preambula in 8. člen). V konkretnem primeru stara starša, nasprotna udeleženca, potrditvah predlagateljev brez pravne podlage preprečujeta staršema, da bi uresničevala starševsko skrb v največjo korist svojega otroka. Zato je dolžnost države, v konkretnem primeru sodišča, da z ustreznim ukrepom zavaruje tako največjo korist otroka in da njegovim staršem pomaga urediti razmerje s starimi starši tako, da bosta otrokova starša tudi dejansko lahko izvajala starševsko skrb v otrokovo korist. 5. O vprašanjih povezanih z izvajanjem starševske skrbi sodišče odloča v nepravdnem postopku. Ker stara starša vnuka očitno nista pripravljena prostovoljno izročiti njegovim staršem, mora razmerje urediti sodišče. Zato bo sodišče moralo odločati o sporu med starimi starši in starši otroka v zvezi z izvajanjem starševske skrbi. Na podlagi odločbe, ki jo bo sodišče izdalo v nepravdnem postopku bosta starša lahko zahtevala prisilno realizacijo v izvršilnem postopku.

6. Čeprav zakon primerov, kot je konkretni, izrecno ne ureja, pa prav varstvo otroka terja, da sodišče to vprašanje uredi in vanj vključi tudi center za socialno delo. Otrok se proti volji njegovih staršev, nahaja pri starih starših, ki staršema preprečujeta, da bi izvajala starševsko skrb, zato je v primeru kot je konkretni potrebna izdaja sodne odločbe o varstvu in vzgoji oziroma izvajanju starševske skrbi. Ni izključena niti izdaja začasne odredbe, ker stara starša dvomesečnega dojenčka zadržujeta brez pravne podlage in njegovim staršem preprečujeta izvajanje starševske skrbi, kar vse dečku lahko povzroči nepopravljivo škodo. Pravno podlago za odločanje o predlogu kot je obravnavani daje tudi določba 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki omogoča odreditev prenehanja dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica (prim. sklep VSL IV Cp 1344/2016).

7. Pritožbene navedbe se zato pokažejo kot utemeljene, zato je potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, da v nadaljevanju otroku in staršem na način, ki je opisan v tej obrazložitvi zagotovi ustrezno sodno varstvo (265. člen ZPP).