Jedro

Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela.

Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi v delu, ki se nanaša na civilno kazen (glede 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter se vmesna sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se vmesna sodba v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdi.

III.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika s tožbenim zahtevkom zahtevata plačilo nadomestila (5.000 EUR) in civilne kazni (10.000 EUR) za nezakonito uporabo njunega avtorskega dela. Tožencem očitata, da so bili posnetki iz njunega video posnetka „A.“ objavljeni nezakonito.

2.Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po temelju utemeljen tožbeni zahtevek prvo in drugo tožeče stranke, da so jima prvo, drugo in tretje tožena stranka dolžne nerazdelno plačati 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.). Odločilo je še, da bo o višini tožbenega zahtevka, o teku obresti in stroških postopka odločilo s končno odločbo (II.).

3.V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj odloča v spremenjeni sestavi. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi izpostavlja, da sta tožnika v letu 2016 za potrebe nadaljnje eksploatacije brez soglasja imetnika materialnih pravic TV B. naredila krajšo verzijo video posnetka, katero so potem uporabile tuje televizije. Video posnetek sta nezakonito predelala in ga nezakonito prodajala tujim TV postajam s trditvijo, da sta imetnika pravic. Sodišče bi moralo zaradi presoje ali je šlo zgolj za uporabo v okviru citata, utemeljiti ali je presojalo uporabo krajše ali daljše verzije video posnetka, saj je bilo uporabljeno le 9% daljše verzije in ne cca četrtina kot je to ugotovilo prvostopno sodišče. Citirni namen za objavo video posnetka iz leta 1993 je podan iz razloga, ker je novinarski prispevek govoril o naključju med dogajanjem okoli volitev v letu 2016 in zgodbo iz video posnetka iz leta 1993. Citirni namen je podan tudi glede video posnetka iz leta 2016, ker je novinarski prispevek govoril o tem, kako je splet preplavil ta video posnetek, kakšna je njegova vsebina v korelaciji s takratno situacijo ter kaj bi potencialna izvolitev C. C. za predsednika države D. pomenila za rodni kraj E. E. (tedaj že E. C.).

Nerazumljivo je, zakaj je sodišče dvomilo v resničnost izpovedi druge toženke, da je želela narediti zgolj prispevek o E. E., tedaj že E. C., ki bo zajemal tudi poročanje o video posnetku, saj se je ta že pojavljal po medijih in spletu, in da je tožnico klicala le zato, ker je želela od tožnice dobiti izjavo o sodelovanju z E. E. v video posnetku. Pri objavi spornega posnetka gre za javno priobčitev po drugem odstavku 48. člena ZASP1.

Sicer pa gre za en video posnetek. Sodišče je pojasnilo zgolj, da si je video posnetek ogledalo ter da je na podlagi ogleda prišlo do ugotovitve, da gre za delo, narejeno na način, ki je podoben kinematografskemu. Ogled je le del dokaznega postopka, ne pomeni pa tudi utemeljevanja na podlagi takega dokaza. Pravni standard „kinematografski način“ bi moralo sodišče jasno opredeliti, napolniti in ga pojasniti. Če je šlo za kinematografskemu delu podobno avtorsko delo, potem bi bilo potrebno pogodbena razmerja presojati po 78. in 79. členu ZAP2. Gre za tipičen primer reklamnega snemanja. Dajalci blaga so vedeli, da bo njihovo blago objavljeno na televiziji v nek segment programa. Danes to ZASP3 imenuje promocijsko umeščanje izdelkov. Ne gre niti za študijski film AGRFT, kar potrjuje odjavna špica, ki je polna navedb sodelujočih podjetij. Zato je jasno, da je šlo za oglaševalsko akcijo, ki je bila že od začetka namenjena za objavo na televiziji.

Video posnetek je v letu 1993 nastal v imenu in za račun TV B. Organizacija snemanja delov oddaje F. ali G. ne pomeni, da je tožnica imetnica pravic na teh delih. Njeno delo (voditeljica oddaje, urednica, organizatorka, redaktorica, stilistka ali karkoli drugega) ne pomeni, da je bila producentka v smislu filmske produkcije in s tem lastnica oz. imetnica vseh pravic na video posnetku iz leta 1993. Sodišče ne ločuje med pojmom avtorstvo in producentstvo, pa tudi ne med pojmoma avtor in imetnik pravic. Tožnika nista zatrjevala, da sta producenta. Tožnica, ki je imela glede na „špico“ video posnetka funkcijo „art direktor“ in „“styling“, je sproti prilagajala svoje navedbe in se je za „scenaristko“ označila šele po prejemu odgovora na tožbo. Brez jasne opredelitve, kdo je producent, ni mogoča ugotovitev aktivne legitimacije. Če sta bila tožnika producenta, potem bi morala predložiti pogodbe o kinematografskem delu, morala bi imeti urejene pravice z drugimi ter imeti vsaj opremo. Snemalna oprema je bila od TV B., za katero je delal tudi snemalec, ki je ob snemanju video posnetka mislil, da dela za TV B. Brez tehničnih sredstev TV B. video posnetek niti ne bi mogel nastati.

Stališče sodišča, da bi morala tožena stranka dokazovati, kdo je producent video posnetek ter da tožnika nista imetnika materialnih pravic, ni pravilno. Tožnika nista avtorja. Tožnica je dala za snemanje le idejo. Njena izpovedba je bila neprepričljiva, saj se ni spomnila niti tega, kako je bilo s plačili, čigav je bil avto, kdo je posnel glasbeno podlago..., njene vloge pa ni znal pojasniti niti priča H. H., ki je izpovedal le, da „je pač organizirala to“. Pojem režiserja sodišče ni pojasnilo. Zgolj na podlagi izpovedbe priče I. I. ni moč ugotoviti, da je bil tožnik režiser. Iz njegove izpovedbe izhaja še, da je šlo za rutinsko snemanje z navodili in situ. Tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja, da se scenariji za snemanje oddaj ali prispevkov v oddajah niso pisali. Ker je šlo za produkcijo v okviru oddaje G., bi bilo moč govoriti kvečjemu o režiji predmeta sorodne pravice in potencialno o izvajalstvu. Če drži kot izhaja iz izpovedbe tožeče stranke, da z glavnim snemalcem ni imela urejenih pravic oziroma da ni imela njegovega dovoljenja za trženje tujim medijem, potem bi šel tožnikoma, če sta res dva od ustvarjalcev, le del honorarja. Zgolj dejstvo, da v letu 1993 na TV B. še niso urejali pogodb tako resno kot kasneje, ne more kazati na to, da v obravnavanem primeru ni šlo za podjem, saj je bila taka praksa že v letu 1993. Tožnica je celo želela odkupiti pravice od TV B., pa tudi v oddaji F. je napovedala, “da je v modnem arhivu naše televizije našla posnetek“, kar kaže, da že sama video posnetka ni štela za svoje avtorsko delo. Tudi za tožnico je veljala taka praksa kot kasneje za honorarne delavce, ki so s pogodbo predali pravice TV B., kot to izhaja iz izpovedbe priče J. J. Četudi pogodb ni najti in četudi sta bila tožnika svobodnjaka, je šlo za delo za TV B. in za njen račun. Zato je lastnica tega dela TV B., ki ima na njem kot producentka oddaj in RTV organizacija tudi druga upravičenja.

Sodišče ni bilo nepristransko. Namesto tožeče stranke je pribavljalo dokaze (poizvedbe pri B.), ni pa želelo na predlog tožene stranke pri B. opraviti poizvedb o prebivališčih prič, ki tam niso bile več zaposlene.

Glede civilne kazni sodišče ni pojasnilo, kako je ugotovilo krivdo oziroma stopnjo krivde tožene stranke.

4.Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

5.Pritožba je delno utemeljena.

Avtorsko delo

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v letu 1993 ustvarjeni video posnetek „A.“ igrana zgodba, tekom katere nastopajoči predstavljajo različne izdelke (oblačila, ličila...). Ena od nastopajočih je E. E. (sedaj E. C.), takrat še manekenka, ki igra predsednico države D. (zapriseže, ima stik z novinarji, pozdravljajo jo množice...). Daljša verzija video posnetka traja 5 minut in 13 sekund, krajša verzija, katera vsebuje le izseke posnetkov daljše verzije, predvsem tiste, na katerih je E. E., pa 2 minuti.

7.Vprašanje, ali je določena stvaritev kot rezultat umskega dela, znanja, nadarjenosti ipd. avtorsko delo ali ne, ni zgolj dejansko vprašanje. Avtorsko delo, kot ga opredeljuje ZAP v 3. in 4. členu, je pravni standard, katerega vsebino v primeru spora določi sodišče glede na konkretne okoliščine primera.4 Drugi odstavek 3. člena ZAP primeroma našteva dela, ki se štejejo za avtorska. Po šesti alineji te določbe se tako za avtorsko delo res šteje tudi delo, ustvarjeno na način, ki je podoben kinematografskemu ustvarjanju5. Sodobnejšo opredelitev te vrste avtorskega dela kot „avdiovizualno delo“ določa ZASP v 7. točki drugega odstavka 5. člena, pri čemer natančnejšo definicijo podaja 103. člen ZASP. Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno6.

8.Ni dvoma, da gre pri videoposnetku za zaporedje povezanih gibljivih slik z zvokom in materialnim nosilcem7. V tej tehniki ustvarjanja so predstavljeni določeni izdelki v okviru igrane zgodbe o predsednici države D. Gre za duhovno stvaritev s področja ustvarjalnosti, rešitev načina predstavitve izdelkov pa ima izvirne, svojevrstne poteze (prisega, pozdravljanje množic, spremstvo s policijskimi vozili, prihod iz letala, podpisovanje dokumentov...). Delo avtorjev je zaznavno za človeške čute, saj se je manifestiralo v zunanjem svetu. Ker gre torej za stvaritev s področja ustvarjalnosti, v kateri se je ideja realizirala v video produkt, ki je oblika izražanja, je zaključek prvostopnega sodišča, da je spornemu video posnetku moč priznati kvaliteto avtorskega dela, materialnopravno pravilen.

Avtorstvo

9.Po 8. členu ZAP je avtor tisti, ki je delo ustvaril. Če je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb, nedeljiva celota, pripada vsem soavtorjem nedeljiva avtorska pravica na tem delu (prvi odstavek 12. člena ZAP). Po določbi prvega odstavka 14. člena ZAP so za avtorje končanega kinematografskega dela veljali pisec scenarija, režiser in glavni snemalec (za avtorja risanega filma pa tudi glavni risar).

10.Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela (14. člen ZASP). Okoliščina, da tožnica (morebiti) sama ni štela, da je avtorica video posnetka oziroma, da naj bi želela (sprva) materialne avtorske pravice odkupiti od TV B., zato ne more kazati na dejstvo, da ni so-avtorica spornega video posnetka.

11.Za opredelitev avtorstva ni relevantno, kako je bila tožnica imenovana v špici video posnetka, pa tudi ne, ali je imela morebiti še kakšno drugo vlogo pri nastanku video posnetka. Nadalje ni važno niti lastništvo opreme, s katero je bil video posnetek ustvarjen, pa tudi ne vložena sredstva in stroški niti vzrok naročila, zaradi katerega je video posnetek nastal, saj je morebitni animus creandi brez pomena, ker ne gre za pravni posel.8 Ni odločilno niti, ali je morebiti soavtor video posnetka še kdo (npr. snemalec, ki ga izpostavlja pritožba), saj lahko po prvem odstavku 165. člena ZAPS vsak od imetnikov avtorske pravice zahteva varstvo celotne pravice. Polemiziranje pritožbe s temi prvostopnimi razlogi tako ni bistveno.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zamisel o vsebini video posnetka tožničina, da je napisala scenarij ter da je predloge pri izvedbi scenarija dajal tudi tožnik, ki je video posnetek režiral9. Niti ni bistveno, ali se je zamisel realizirala šele in situ. Tožnika sta v procesu nastajanja video posnetka sodelovala vsak s svojimi predlogi, tožnica pretežno glede koncepta video posnetka, tožnik pa glede njegovega oblikovanja. Individualno delo vsakega od njiju ter njuno skupno ustvarjalno sodelovanje se je manifestiralo v stvaritvi – v video posnetku, ki je avtorsko delo10, njuno skupno delovanje (ustvarjanje) pa ni ostalo zgolj na ravni idej, ki niso avtorskopravno varovane11, kot to trdi pritožba, je sodišče prve stopnje oba tožnika pravilno štelo za avtorja oziroma soavtorja video posnetka.12

13.Na podlagi zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje je treba zaključiti, da sta tožnika soavtorja navedenega avdiovizualnega dela, in sicer tožnica kot scenaristka, tožnik pa kot režiser. Snemalec je bil po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča I. I., tedaj honorarni sodelavec na TV B. Po zgoraj navedenem pravilu iz 14. člena ZAP slednji, kot glavni snemalec torej velja za tretjega soavtorja. Izpovedal je namreč, in to je kot ugotovitev povzelo sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve, da je šel snemat po navodilu „iz redakcije“, torej organizacijske enote njegovega naročnika.

14.Pritožba pravilno izpostavlja, da je sicer napačna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika tudi producenta. V bistvenem nasprotju z dejanskimi ugotovitvami je sodišče zaključilo, da sta tožnika delo organizirala s svojimi sredstvi in za svoj račun. Ugotovljeno namreč je, in ni več sporno, da se je za snemanje uporabila vsa tehnična oprema TV B.; na snemanje se je šlo z vozilom B., s kamero B., z vso opremo B., z B. snemalcem; iz tega izhaja, da je TV B. z delom in sredstvi omogočila, da je delo nastalo, kar je definicija bistvenega dela produkcije. Vendar tu ne gre za spor o produkciji. Pomembno je, da soavtorji v vsakem primeru ohranijo svoje soavtorske pravice na delu.

15.Za potrebe te pravde je torej pravilen zaključek, da sta tožnika so-avtorja tako daljše verzije video posnetka (iz leta 1993) kot krajše verzije, ki sta jo izdelala v letu 2016. Tudi predelano avtorsko delo je avtorsko varovano (7. člen ZASP).

Prenos avtorskih pravic

16.Materialno trditveno in dokazno breme13

16.da sta imetnika materialnih avtorskih pravic, je na tožnikih. Procesno trditveno in dokazno breme14 za trditev, da so bile te pravice prenesene na TV B., pa je na toženi stranki.

17.Prenos avtorskih pravic se izvede s pogodbo ali drugim pravnim poslom. Le na podlagi okoliščine, kako so se materialne avtorske pravice honorarnih sodelavcev prenašale na TV B. v drugih primerih, ni moč sklepati, da sta tudi tožnika v konkretnem primeru svoje materialne avtorske pravice prenesla na TV B. Ob ugotovitvi, da v času nastanka video posnetka (v letu 1993) pri TV B. področje avtorskih pravic (še) ni bilo urejeno ter da kakšnih pogodb z ustvarjalci predmetnega video posnetka pri TV B. niso našli, je na mestu zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka svoje teze o prenosu ni dokazala.

18.Tožnika v letu 1993 nista bila v delovnem razmerju z TV B. Čeprav je treba šteti, da je bila produkcija videoposnetka na strani TV B., sodelavci pri avtorskem delu, ki niso bili takrat z njo v delovnem razmerju, obdržijo avtorsko pravico vsak na svojem prispevku (drugi odstavek 25. člena ZAP), če jih niso prenesli na proizvajalca kinematografskega dela (16. člen ZAP). Kakršen koli prenos na TV B. v konkretnem primeru ni bil izkazan.

Kršitev (so)avtorske pravice

19.Pritožba ne izpodbija prvostopnih ugotovitev, da je prvi toženec, ki je izdajatelj medija TV K., v okviru reportaže, katere novinarka je bila druga toženka, 5. 11. 2016 objavil izseke video posnetka v informativni oddaji L., in sicer z oznako, da gre za posnetek ameriške televizije TV M. Tretja toženka je bila odgovorna urednica informativnega programa TV K. Prvi toženec je objavil video posnetek tudi na svoji spletni strani (s sklicevanjem na spletno stran YouTube, na kateri je bil objavljen posnetek ameriške televizije TV M.).

20.Citiranje je dopustno le v primeru izpolnitve splošnih pogojev za omejitev avtorske pravice iz 46. člena ZASP15 ter posebnih pogojev za citiranje iz 51. člena ZASP. Po slednjem členu se „citirni namen“ opredeljuje kot ponazoritev, soočenje ali napotitev. Ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so bili v novinarkinem prispevku predstavljeni bistveni deli video posnetka (zaprisega E. E. kot predsednice države D., stik z novinarji, pozdrav navdušene množice...) v trajanju 32 sekund in da je novinarka opisovala vsebino video posnetka, je bilo predmetno avtorsko delo predstavljeno v tolikšnem obsegu, da ne gre zgolj za napotitev nanj. Glede na to, da so kar četrtino novinarkinega prispevka, sicer trajajočega 141 sekund, predstavljali izseki video posnetka, je bilo težišče prispevka na video posnetku (avtorskem delu), ne pa na prispevku kot lastni duhovni stvaritvi.16 Video posnetek torej ni bil le pomožen del novinarkinega prispevka, saj je video posnetek kot citirano delo prevladal novinarkin prispevek kot nosilec citata. Ker gre za samostojno izkoriščanje avtorskega dela kot citiranega dela17, je sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je bil video posnetek pritegnjen v prispevek le zato, da bi se javnost zabavala z njim. Ob odsotnosti animus citandi pogoji za citiranje tako niso izpolnjeni.18

21.Ustavna pravica do obveščenosti iz drugega odstavka 39. člena Ustave lahko upraviči poseg v pravice avtorja do ustvarjalnosti iz 60. člena Ustave, po kateri je zajamčeno, da bo avtor odločal o izkoriščanju svojega dela. Upravičenost objave videoposnetka v okviru novinarskega prispevka zaradi pravice do obveščenosti po drugem odstavku 48. členu ZASP je potrebno presojati z vidika pogojev iz 46. člena ZASP, saj se po tej določbi presojajo vsi dopustni primeri omejitev avtorske pravice.19

22.Zgolj aktualna ali medijsko privlačna tema še ne zadostuje za upravičen poseg v avtorsko pravico.20 Objave video posnetka tako ne more utemeljevati zgolj namen, da se javnost obvesti, da je žena kandidata za predsednika države D. v času, ko je bila še manekenka, v video posnetku igrala predsednico države D.

23.Obseg uporabe, s katerim je (skorajda) nadomeščen ogled celotnega avtorskega dela, je (lahko) kršitev avtorskih pravic, četudi gre za uporabo v novinarskem kontekstu.21 Glede na že zgoraj ugotovljeno, ko je bil v novinarskem prispevku uporabljen vse prej kot minimalen obseg video posnetka, saj so bili prikazani in opisani njegovi ključni deli, uporaba tako velikega dela video posnetka pa zaradi obveščanja javnosti o korelaciji med igranjem E. E. s kot predsednice države D. v video posnetku in kasnejšo potencialno izvolitvijo njenega moža C. C. za predsednika države D. ni bila nujna, se izkaže, da tudi pogoji za uporabo video posnetka zaradi obveščanja javnosti niso bili izpolnjeni.

24.Tožnika imata pravico do povračila škode, ki jima je nastala s kršitvijo pravic, po splošnih pravilih o povrnitvi škode (prvi odstavek 168. člena ZASP). Pritožba ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožnikoma zaradi kršitve pravic nastala škoda, ne izpodbija. Zaključek prvostopnega sodišča o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo tožnikov je tako pravilen (prvi odstavek 131. člena OZ22 in drugi odstavek 165. člena ZASP). Velja poudariti le, da bo moralo biti sodišče prve stopnje v nadaljevanju sojenja pri ugotavljanju višine škode pozorno tudi na materialnopravne razloge iz tč. 9 do 14 zgoraj; čeprav sta tožnika soavtorja in imata pravico kot taka varovati celotno delo, sta po 12. členu ZASP upravičena do pravičnega poplačila le v sorazmerju s svojim dejanskim prispevkom k delu.

Postopkovni očitki

25.Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodbe glede stopnje krivde, ki je po tretjem odstavku 168. člena ZASP eden od pogojev za izrek civilne kazni, ni moč preizkusiti. Sodbeni razlogi v tem delu namreč niso toliko določni, da bi bilo iz njih razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju namere prav pri kršilcu. S tako pomanjkljivimi razlogi dialog in polemika nista mogoča. Ker preizkus sodbe ni mogoč, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZZP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP23).

26.Ugotovljeno procesno kršitev bi pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo le v primeru, če bi opravilo novo sojenje. Vendar bi se v tem primeru po opravljenem sojenju do bistvenih navedb strank o stopnji krivde prvo izreklo. Ker bi bile v takem primeru navedbe strank obravnavane in preizkušane zgolj na eni stopnji sojenja, bi bila pravica strank do pritožbe omejena. Ustavne pravice, kot je tudi pravica strank do pritožbe, se lahko omeji le, če za to obstaja ustavno opravičen razlog, torej korist varstva neke druge enako pomembne ustavne pravice. Kakšna druga pravica strank ne utemeljuje posega v pravico do pritožbe, tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne (drugi odstavek 354. člena ZPP). Do kršitve slednje pravice zgolj zaradi delne razveljavitve vmesne sodbe glede civilne kazni niti ne more priti, saj bo prvostopno sodišče v nadaljnjem postopku moralo odločati še o znesku tožbenega zahtevka na plačilo nadomestila.

27.Na pritožbene navedbe glede nemožnosti preizkusa ostalih sodbenih razlogov pa velja odgovoriti, da v sestavi preostalega dela izpodbijane sodbe ni kakšne takšne napake, zaradi katere ne bi bilo moč uveljaviti pravice do pritožbe. Zato kakšna nadaljnja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

28.Pristranskost sodnice je lahko razlog za izločitev, ki mora biti uveljavljan do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP). Utemeljenosti očitka o favoriziranju tožeče stranke pritožbeno sodišče ob odsotnosti navedb, zakaj kršitev v tej smeri ni bila uveljavljana predhodno, ne more preizkušati (286.b člen ZPP).

Sklepno

29.Pritožbi zoper odločitev o podlagi tožbenega zahtevka na plačilo civilne kazni je bilo ugoditi, izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

30.Kakšni posebni napotki prvostopnemu sodišču za novo sojenje niso potrebni, saj že iz gornje obrazložitve izhaja, da bo v novem sojenju ugotovljeno procesno kršitev potrebno odpraviti z jasno utemeljitvijo o konkretnih merilih, uporabljenih za presojo o krivdi.

31.V preostalem delu, ki se nanaša na odločitev o podlagi tožbenega zahtevka na plačilo nadomestila, pa pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere je potrebno paziti uradoma, se je pritožba v tem delu izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrditi (353. člen ZPP).

32.O pritožbenih stroških bo zaradi delne razveljavitve odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

Zakon o avtorski pravici (1978) - ZAP - člen 3, 3/1, 3/2, 3/2-6, 4, 8, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 25, 25/2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 5, 5/2, 5/2-7, 7, 46, 48, 48/2, 51, 103, 165, 165/1, 165/2, 168, 168/1, 168/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 39, 39/2, 60 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.