Jedro

Nejasnost v izvedeniškem mnenju se kaže v tem, da izvedenec na eni strani ugotavlja, da tožnica ves čas spornega dogodka svojega vedenja ni imela v oblasti, kar bi kazalo na neprištevnost - in tako je izvedeniško mnenje razumelo tudi sodišče - po drugi strani pa, da njena sposobnost obvladovanja ravnanja ni bila ves čas okrnjena, temveč na začetku le bistveno zmanjšana (kar bi lahko pomenilo, da v tem času ni bila neprištevna).

To, da tožnica v času spornega dogodka morda le ni bila ves čas neprištevna (obe sodišči pa sta izhajali iz predpostavke, da je bila), lahko pomembno vpliva na odločitev o njeni odgovornosti za očitano kršitev. Ker jasnega odgovora na vprašanje, ali in v kateri fazi incidenta, ki se ji očita kot kršitev, je bila tožnica (še) sposobna pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samo sebe v oblasti, izvedeniško mnenje (pisno in ustno) ni dalo, je bil predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca utemeljen. S tem, ko sodišče predloga ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v I., II., V. in VI. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015 in tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja do vključno 29. 4. 2016 z vsemi pravicami. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača odpravnino ob upokojitvi v znesku 3.152,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila. Zaradi umika tožbe je v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 30. 4. 2016 dalje, postopek ustavilo. Ugotovilo je, da tožnica v času očitane kršitve ni imela v oblasti svojega ravnanja in se njegovih posledic ni mogla zavedati.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Na pritožbeni očitek, ki se je v glavnem nanašal na zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega sodnega izvedenca, je odgovorilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni postavilo novega izvedenca, saj je izvedenec, ki je izdelal pisno izvedeniško mnenje, le tega tudi ustno pojasnil in odgovoril na vse pomisleke tožene stranke, vključno s komentarjem, ki ga je tožena stranka pridobila pri A. A. Pridružilo se je oceni sodišča prve stopnje, da je bilo na ta način izdelano in predstavljeno izvedeniško mnenje popolno, prepričljivo in izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče neupravičeno ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca in vztraja, da je izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal B. B., nepopolno in nepreverljivo zlasti glede ključnega zaključka, da je bila tožnica v času storjene kršitve delovne obveznosti neprištevna. Sodišči nista upoštevali, da se je tožnica v takšno stanje spravila sama s tem, ko je hodila do mize direktorice in jo zmerjala. Izvedenec si ni ogledal videoposnetka, preden je izdelal mnenje in vse dokumentacije, na podlagi katere je mnenje izdelal, ni bilo v spisu. Zaradi tega tožena stranka ni imela možnosti, da to dokumentacijo pogleda. Meni, da bi jo moral izvedenec sodišču izročiti, sodišče pa z njo seznaniti stranki. Tožena stranka dvomi, da ima tožnica sploh kakršnekoli druge težave kot s svojim temperamentom in obvladovanjem jeze, zaradi česar je bila tudi napotena na društvo za nenasilno komunikacijo. Tožnica po mnenju tožene stranke ni bila neprištevna, vsaj ne do trenutka, ko se je znesla nad sladoledno vitrino. Dvakrat v razmaku 20 minut je sedla za mizo direktorice in jo zmerjala, vmes pa normalno opravljala svoje delo in šele ob napadu na direktorja prešla v stanje neprištevnosti. Zato meni, da odločitev sodišča, da za očitane kršitve, ki se nanašajo tako na neprimerno obnašanje do direktorice kot na napad na direktorja, ni odgovorna v celoti, materialnopravno ni pravilna.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja in tudi pomisleke tožene stranke. Glede dokumentacije poudarja, da tožena stranka njene predložitve ni zahtevala.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Postopek ni bil kršen, ker izvedenec sodišču ni predložil dokumentacije, na podlagi katere je izdelal izvedeniško mnenje. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, tožena stranka predložitve listinske dokumentacije, na katero se je skliceval izvedenec, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala, zato neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakon izvedencu tudi ne nalaga, da predloži sodišču zapisek izjave, ki jo je na osebnem pregledu dobil od osebe, ki jo je pregledal, in na podlagi katere je izdelal izvedeniško mnenje.

8. Utemeljeno pa revizija uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 254. členom ZPP. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Na pisno izvedeniško mnenje B. B. je tožena stranka podala pripombe (list. št. 52 - 53, 56 - 57) in angažirala tudi A. A., ki je podal komentar k izdelanemu mnenju (priloga B 21). Sodišče prve stopnje je njegove pripombe pravilno štelo za pripombe tožene stranke. Pripombe so bile glede na izjemno skopo in strokovno neobrazloženo pisno mnenje (list št. 39 - 40) upravičene, zato je sodišče izvedenca dodatno zaslišalo. Vendar pa, kot poudarja revizija, tudi ustna dopolnitev mnenja ni odpravila nejasnosti. Izvedenec je najprej izpovedal, da je bila „v tistem času“ tožničina zmožnost presoje in obvladovanja v celoti okrnjena. Po ogledu videoposnetka (pogledal ga je šele na sodišču, saj mu sodišče, čeprav je na glavni obravnavi sprejelo tak sklep, v pisnem sklepu ni naložilo, naj si pred izdelavo pisnega mnenja ogleda tudi videoposnetek) je vztrajal pri mnenju, da tožnica ni imela v oblasti svojega ravnanja in ni mogla predvideti posledic svojih ravnanj; da so bile že takrat, ko je prisedla k mizi direktorice, pri tožnici neke frustracije, nezadovoljstva, stiske, kar je kulminiralo v (končnem) vedenju. Na vprašanje, ali je bila njena sposobnost obvladovanja povsem okrnjena ali bistveno zmanjšana, je odgovoril, da je bila povsem okrnjena vsaj takrat, ko je udarjala po vitrini, pred tem pa bistveno zmanjšana in da že takrat, ko je prisedla k mizi direktorice, ni mogla obvladovati svojega vedenja, je pa še vedela, kaj dela, ter nadalje, da se je nehala zavedati, kaj počne, ko je ob šanku ponavljala eno in isto, mahala z rokami in udarjala po vitrini.

9. Sodišče druge stopnje sicer navaja, da ne ugotavlja neskladja med ugotovitvami izvedenca in ugotovljenimi dejstvi, da izvedeniško mnenje ni nejasno, nepopolno in samo s seboj ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju ter da ni podana tudi nobena druga okoliščina, ki bi terjala postavitev novega izvedenca (10. točka obrazložitve). V nadaljevanju (11. točka obrazložitve) povzema izvedeniško mnenje in navede, da tožnica ni imela v oblasti svojega ravnanja in ni mogla predvideti njegovih posledic ter da je bila njena sposobnost obvladovanja povsem okrnjena, vsaj v tistem času, ko je udarjala po vitrini, pred tem pa bistveno zmanjšana (v času, ko je prisedla k mizi direktorice) in da že takrat ni imela svojega vedenja v oblasti, nato pa v 12. točki obrazložitve zaključi, da tožnica v času storitve očitanih kršitev ni bila prištevna. Nejasnost v izvedeniškem mnenju se kaže v tem, da izvedenec na eni strani ugotavlja, da tožnica ves čas spornega dogodka svojega vedenja ni imela v oblasti, kar bi kazalo na neprištevnost - in tako je izvedeniško mnenje razumelo tudi sodišče (25. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 12. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) - po drugi strani pa, da njena sposobnost obvladovanja ravnanja ni bila ves čas okrnjena, temveč na začetku le bistveno zmanjšana (kar bi lahko pomenilo, da v tem času ni bila neprištevna).

10. Po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi VIII Ips 71/2013 z dne 3. 9. 2013, dejanski stan tega odpovednega razloga torej ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, ki ju izključuje neprištevnost (kriv je lahko samo tisti, ki je sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samega sebe v oblasti), bistveno zmanjšana prištevnost (v civilnem pravu prehodna nerazsodnost1) pa ne že sama po sebi (tudi če se v stanje nerazsodnosti oseba spravi sama, se svoje odgovornosti ne more razbremeniti).

11. To, da tožnica v času spornega dogodka morda le ni bila ves čas neprištevna (obe sodišči pa sta izhajali iz predpostavke, da je bila), lahko pomembno vpliva na odločitev o njeni odgovornosti za očitano kršitev. Da bi sodišče lahko odločilo, ali je tožnica v celoti odgovorna za ravnanja, ki se ji očitajo, bi moralo dobiti jasen odgovor na vprašanje, ali in v kateri fazi incidenta, ki se ji očita kot kršitev, je bila tožnica (še) sposobna pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samo sebe v oblasti, kaj je bil razlog za zmanjšano razsodnost (sprožilni element), kdaj in zakaj svojega ravnanja ni več imela v oblasti in pomena svojega dejanja ni več razumela. Ker jasnega odgovora izvedeniško mnenje (pisno in ustno) ni dalo, je bil predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca, s sklicevanjem na tretji odstavek 254. člena ZPP, utemeljen. S tem, ko sodišče predloga ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj nepravilna uporaba tretjega odstavka 254. člena ZPP vpliva ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitev o plačilu odpravnine ob upokojitvi iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe v IV. točki izreka sta pravnomočna) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem pa je treba poudariti, da je v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZPP sodišče tisto, ki vodi dokazovanje z izvedencem, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda in mu postavlja vprašanja ter zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. To pooblastilo se začne že z oblikovanjem sklepa o izvedbi dokaza z izvedencem, v katerem mora sodišče le temu postaviti konkretna vprašanja, ki so potrebna za razjasnitev dejanskega stanja. V dosedanjem postopku je sodišče svojo vlogo v zvezi s tem zanemarilo, saj je bilo izvedencu v sklepu postavljeno le splošno vprašanje vpliva tožničinega zdravstvenega stanja na njeno ravnanje (tožnice pa ni niti zaslišalo), kar je še dodatno pripomoglo k nejasnim in nedoslednim odgovorom izvedenca.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sankcija za kršitev delovne obveznosti je civilna, zato se glede odgovornosti uporabljajo določbe 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji) o krivdni odgovornosti.