Jedro

Tožena stranka je v obširni obrazložitvi odgovorila in se opredelila do vseh navedb tožnika v vlogi za razrešitev imenovanega odvetnika A.A. z obširno argumentiranimi razlogi, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Iz tožbe izhaja le, da je tožnik nezadovoljen z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, tožnik pa ne navaja ničesar konkretnega, niti ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za razrešitev odvetnika A.A., ki mu je bil z odločbo št. Bpp 478/2007 z dne 23. 6. 2009 v zvezi z odločbo št. Bpp 478/2007 z dne 13. 7. 2007 določen za nudenje izredne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v kazenski zadevi opr. št. K 56/2004, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, sedaj pa se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I K 83177/2010. V obrazložitvi povzema tožnikove navedbe v vlogi z dne 14. 2. 2011 za razrešitev odvetnika A.A. s predlogom, da se mu za nadaljnje nudenje brezplačne pravne pomoči določi odvetnico B.B. iz ..., s katero je že predhodno dogovorjen. V nadaljevanju povzema navedbe odvetnika A.A., ki mu je tožena stranka tožnikov predlog posredovala v odgovor. Nadalje povzema določila 29. in 30. člena ZBPP ter na podlagi navedb tožnika v vlogi in odvetnika A.A. v odgovoru ugotavlja, da sta imela tožnik kot prosilec in odvetnik A.A. kot njegov odvetnik medsebojni kontakt zgolj po telefonu, in sicer po navedbah imenovanega odvetnika zaradi zadeve, ki ne sodi v okvir tožniku odobrene brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi opr. št. I K 83177/2010, ki se zoper tožnika vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Nadalje povzema navedbe imenovanega odvetnika, da je tožnika s priporočeno pošiljko z dne 1. 7. 2009 zaprosil, da se po predhodnem dogovoru zglasi v njegovi odvetniški pisarni oziroma da ga pokliče po telefonu, vendar prosilec pošte ni dvignil, zato odvetnik A.A. in prosilec nista imela pisnih ali ustnih kontaktov vse do dne 13. 2. 2011. Tožena stranka glede na navedbe imenovanega odvetnika ocenjuje, da je bil tožnik kot prosilec glede možnosti zagotovitve učinkovite obrambe v kazenskem postopku, ki je v teku zoper njega pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zelo pasiven. Pri tem poudarja, da ni na strani odvetnika dolžnost, da mora pozivati prosilca za brezplačno pravno pomoč, naj se zglasi v njegovi pisarni z namenom, da se skupaj dogovorita o učinkoviti obrambi, ampak je predvsem na strani prosilca, da sam poskrbi za svojo obrambo in v okviru navedenega sam stopi v kontakt z odvetnikom, ki mu je nato skladno z odločbo dolžan nuditi odobreno brezplačno pravno pomoč, in sicer samo za tisto zadevo, za katero je bila prosilcu brezplačna pravna pomoč odobrena. V koliko prosilec meni, da potrebuje pravno svetovanje ali zastopanje tudi v drugih zadevah, ki niso določene v odločbi za brezplačno pravno pomoč, lahko pooblasti odvetnika za pravno svetovanje in zastopanje ter njegove storitve tudi plača skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi ali pa vloži novo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Glede plačila nagrade odvetniku v postopku brezplačne pravne pomoči tožena stranka izpostavlja določilo 6. odstavka 30. člena ZBPP, po katerem je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po Odvetniški tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči, kakršnikoli dogovori za višje plačilo ali za plačilo v odstotku ali v pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki in ki nadomeščajo plačilo po Odvetniški tarifi pa so nični (7. odstavek 30. člena ZBPP). Na podlagi navedenega tožena stranka ocenjuje kot utemeljen odvetnikov predlog, da od prosilca, sedaj tožnika, zahteva posebno plačilo stroškov za storitve, ki niso zajete v odločbi o odobritvi brezplačne pravne pomoči in to ne more biti utemeljen predlog za razrešitev imenovanega odvetnika, kot to neupravičeno predlaga tožnik. Imenovani odvetnik, ki je bil tožniku določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči še niti ni začel z izvajanjem brezplačne pravne pomoči in iz tega razloga tožena stranka ocenjuje, da so navedbe tožnika, da si odvetnik do sedaj ni ogledal zadevnega kazenskega spisa na Okrajnem sodišču v Ljubljani ter da je zato njuna komunikacija ničelna, irelevantne. V prvi vrsti je dolžnost prosilca, da se oglasi pri odvetniku in da nato skupaj določita način zastopanja pred sodiščem, pri čemer lahko prosilec sam odvetniku predloži vse listine, ki jih odvetnik potrebuje za uspešno in učinkovito obrambo, tudi listine, ki se nahajajo v zadevnem kazenskem spisu na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Iz tega razloga po oceni tožene stranke niso dovolj opravičljive za razrešitev imenovanega odvetnika navedbe tožnika, da je načeto osnovno zaupanje ter da ima tožnik upravičen dvom, da ga odvetnik v kazenskem postopku ne bo uspešno in profesionalno zagovarjal. Na podlagi navedb tožnika in imenovanega odvetnika A.A. tožena stranka ugotavlja, da sta tožnik in odvetnik medsebojno komunicirala zgolj po telefonu, vendar pa v zadevi, ki ni zajeta v okviru odobrenega nudenja brezplačne pravne pomoči, to je pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v kazenski zadevi opr. št. I K 83177/2010 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in samo v tej kazenski zadevi je imenovani odvetnik pooblaščen, da prosilcu nudi pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred pristojnim sodiščem. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da navedbe tožnika kot prosilca niso utemeljene in zato njegovo prošnjo za razrešitev imenovanega odvetnika A.A., določenega z odločbo št. Bpp 478/2007 z dne 23. 6. 2009 v zvezi z odločbo št. Bpp 478/2007 z dne 13. 7. 2007 kot neutemeljeno zavrača. Tožnik v tožbi meni, da je tožena stranka nepravilno odločila in kršila tožnikove pravice, med katere kot temeljno šteje tudi pravico, da mu je dodeljen odvetnik, kateremu zaupa in ima z njim komunikacijo zaradi zaščite svojih pravic. Poudarja, da je obravnavana kazenska zadeva, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju vodila pod opr. št. K 56/2004, sedaj pa se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. I K 83177/2010 za tožnika zelo pomembna, zato je bistveno, da ima odvetnika, s katerim lahko komunicira in pripravi obrambo, glede na svoje gmotno stanje pa si ne more privoščiti, da bi ga dodatno plačeval. Iz bojazni, da njegova obramba za tožnika ne bi bila optimalna, je zaprosil za določitev drugega odvetnika. Izpostavlja določilo 2. odstavka 9. člena Kodeksa poklicne odvetniške etike, po katerem mora odvetnik pri opravljanju nalog uživati zaupanje stranke. Nadalje v tožbi tožnik predpostavlja, da je tudi odvetnik A.A. sam ugotovil, da ni bilo potrebnega zaupanja, saj se je z razrešitvijo strinjal. Tožnik poudarja, da je nedvomno socialno šibka stranka in da mu je bila zato odobrena brezplačna pravna pomoč ter opozarja na 46. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike, po katerem naj se socialno šibki stranki pri računu popusti ali se ji nagrada sploh ne zaračuna, kar oboje pomeni dodaten razlog na strani tožnika, ki bi pri odločitvi o njegovi prošnji v konkretnem primeru moral biti upoštevan. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila hkrati s predmetnim upravnim spisom, vztraja pri svojih navedbah in argumentih v izpodbijani odločbi, ki je tožbene navedbe tožnika v ničemer ne izpodbijajo. Dodatno izpostavlja, da je tožena stranka v postopku odločanja o prošnji tožnika ugotovila, da sta tožnik in imenovani odvetnik A.A. imela medsebojni kontakt zgolj po telefonu, in to, kot je navedel odvetnik in česar tožnik v tožbi ne zanika, zaradi zadeve, ki ne sodi v okvir odobrene brezplačne pravne pomoči tožniku v kazenski zadevi opr. št. I K 83177/2010, ki se zoper tožnika vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Odnos in medsebojno zaupanje se med tožnikom in odvetnikom glede navedene kazenske zadeve zaradi pasivnega ravnanja in odnosa tožnika niti še ni vzpostavil, zato so neutemeljena tudi navajanja tožnika o nezaupanju do imenovanega odvetnika in sklicevanju tožnika na kodeks odvetniške poklicne etike. Tožena stranka sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2011 podaja svoj odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter podrobneje kronološko opisuje potek kazenskega postopka v zadevi, v zvezi s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, ki mu jo je sprva nudil s strani tožene stranke prvotno postavljeni odvetnik C.C., na predlog katerega ga je tožena stranka razrešila dolžnosti nudenja brezplačne pravne pomoči tožniku in namesto njega imenovala odvetnika A.A. V nadaljevanju tožnik vztraja pri navedbah v predlogu za razrešitev odvetnika A.A. in postavitev odvetnice B.B. za nadaljnje nudenje tožniku odobrene brezplačne pravne pomoči. Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ker je ta pravilna in zakonita, pa tudi tožnik v tožbi ničesar konkretnega ne navaja, niti ne zatrjuje, da izpodbijana odločba ne bi bila nezakonita, temveč iz tožbe izhaja le, da je tožnik nezadovoljen z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, iz katere tudi sicer ne izhaja kakršnakoli nezakonitost, na katero bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je v obširni obrazložitvi odgovorila in se opredelila do vseh navedb tožnika v vlogi za razrešitev imenovanega odvetnika A.A. z obširno argumentiranimi razlogi, ki jih tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija. Na tej podlagi je zato sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Preostale tožbene navedbe na presojo sodišča v obravnavani sporni zadevi ne morejo vplivati, saj je v konkretnem primeru predmet presoje sodišča zgolj zakonitost uvodno navedene odločbe tožene stranke o zavrnitvi predloga tožnika za zamenjavo odvetnika, ki je bil tožniku dodeljen za nudenje (storitev) brezplačne pravne pomoči v odobrenem obsegu po tem, ko je bil na svoj predlog prvotno tožniku dodeljeni odvetnik C.C. razrešen (iz razlogov na strani tožnika).