Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razveljavilo sklepa pristojnih organov o prenehanju delovnega razmerja tožnika. toženkino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta ugotovili, da so bile pravice tožnika kršene, ker je toženka le pri nekaterih delavcih ugotavljala delovno uspešnost, zaposlitev drugih delavcev pa je rešila na drugačen način. Reviziji toženke je bilo ugodeno, ker ni bilo ugotovljeno ali so imeli vsi delavci pod enakimi pogoji možnost rešiti zaposlitveni problem na drugačen način. Sama okoliščina, da so bili le nekateri delavci ocenjevani, samo po sebi še ne pomeni, da sta bila izpodbijana sklepa nezakonita.

Izrek

Revizji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku. Razveljavilo je sklep direktorice toženke z dne 1.3.1994 in sklep njenega upravnega odbora z dne 6.4.1994, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Vzpostavilo je delovno razmerje tožnika in naložilo toženki, da plača tožniku za čas od vključno 11.4.1994 dalje vse zaostale plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakokratnega izplačila plače do plačila in stroške postopka, z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 27.10.1994 dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Toženkino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in naj sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne oziroma izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navajala, da je toženka ponudila izrabo ukrepov vsem delavcem ter bi bil tudi tožnik lahko deležen izrabe vseh ukrepov, razen na primer za dokup pokojninske dobe, za kar ni izpolnjeval pogojev. Tožnik v tožbi ne zatrjuje v zvezi s tem neenakopravnosti, ampak navaja le, da ni bil korektno obravnavan znotraj skupine delavcev, ki je ostala potem, ko so vsi ostali izrabili enega od ponudenih ukrepov, in je bila ocenjevana. S preverjanjem tožnikovih navedb o tem, se nobeno izmed sodišč ni ukvarjalo in ni ugotavljalo ali je bil zakonito in objektivno izveden postopek glede reševanja zaposlitvenega problema teh preostalih delavcev. Glede na to preizkus uporabe materialnega prava ni mogoč. Sodišče je bistveno kršilo določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ker pri odločanju ni upoštevalo vseh pritožbenih navedb. Dodatka k pritožbi sploh ni obravnavalo in ni zavzelo stališča do navedb v tem dodatku. Če je menilo, da gre za prepozno ali nedovoljeno vlogo, bi jo moralo zavreči, ne bi pa je smelo ignorirati. Smiselno bi moralo uporabiti določilo tretjega odstavka 359. člena ZPP.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in da tudi v reviziji navedena bistvena kršitev določil pravdnega postopka ni bila podana, zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo.

Sodišče druge stopnje je pravilno citiralo določilo prvega odstavka 35. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ne pove pa, na podlagi katerih dokazov sklepa, da je toženka neenakopravno obravnavala delavce s tem, ko je sestavila različne programe presežnih delavcev na podlagi kriterijev, ki so omenjeni v tem zakonskem določilu. Zakon ne določa, kot meni sodišče druge stopnje, da je potrebno najprej sestaviti seznam vseh nepotrebnih delavcev, jih točkovati in šele nato delavcem, ki so dosegli največje število točk, ponuditi enega izmed ukrepov. Iz programa o ugotavljanju presežnih delavcev in socialnega programa v prilogi pod A4 je razvidno, kakšne ukrepe bo toženka sprejela za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. V programu je omenjenih tudi šest programov reševanje zaposlitve delavcev, od katerih je v spisu pod prilogo B4 le seznam presežnih delavcev. Iz programa je tudi razvidno, da je treba sprotno informirati delavce o tekočih aktivnostih in kakšne so možnosti posameznikov za rešitev problema zaposlitve. Ali je bilo to pravilo upoštevano, nižji sodišči nista utemeljili. Revizija navaja, da je toženka ponudila izrabo ukrepov vsem delavcem. Če je tako, toženka ni ravnala nezakonito, če je ocenjevala delovno uspešnost le petih delavcev, če je pred tem na zakonit način rešila vprašanje zaposlitve vseh presežkov delavcev. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na zaslišanju priče, ki je izpovedal, da je toženka ocenjevala le tiste delavce, katerih delovnopravni položaj je ostal do 24.2.1994 nerazrešen, ne pa tudi delavcev, katerih položaj je bil razrešen na drug način. Ta izpovedba sama po sebi ne kaže, da je toženka ravnala nezakonito, če je ocenjevala delovno zmožnost le petih delavcev, vendar le pod pogojem, da so imeli vsi delavci možnost sodelovati v postopku razreševanja vprašanja zaposlitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kako je toženka uresničila program ugotavljanja presežnih delavcev in kako je oblikovala omenjenih šest seznamov presežnih delavcev. Kriteriji, ki so omenjeni v prvem odstavku 35. člena ZDR, so lahko taki, da za tožnika ne pridejo v poštev, kot na primer dokup delovne dobe zaradi upokojitve, če za to nima pogojev, ali razporeditev po členu 36.a, če imajo morda drugi delavci boljše pogoje kot tožnik. Isto velja tudi za druge kriterije. Na tak način je mogoče na zakonit način rešiti vprašanje zaposlitve delavcev pod pogojem, da imajo delavci možnost v postopku sodelovati. Revizija navaja, da je tožnik to možnost imel, sodišči pa sta svojo odločitev oprli na ugotovitev, da je toženka reševala problem zaposlitve delavcev brez njihovega sodelovanja in svojevoljno, pri čemer je kršila pravice delavcev, ki so bili edini ocenjevani. Za tako ugotovitev obeh sodišč pa ni podlage v izvedenem postopku, zato temeljita izpodbijani sodbi na zmotno uporabljenem materialnem pravu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po navedbah revizije v tem, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo vseh navedb pritožbe, ne pove pa katerih navedb, ki so bistvene za rešitev zadeva, ni upoštevalo. Glede na to, ta revizijski razlog ni podan. Prav tako ta revizijski razlog ni podan, ker sodišče ni upoštevalo dodatka k pritožbi, ki je bil vložen po izteku pritožbenega roka. Preizkus protožbe urejajo določila 358. člena ZPP. Ker je bila pritožba pravočasna, dodatek pa ne, dodatka ni bilo treba s sklepom zavreči, ampak ga sodišče utemeljeno le ni upoštevalo, saj so v dodatku nove navedbe, ki jih zaradi poteka pritožbenega roka ni dovoljeno upoštevati. Analogna uporaba tretjega odstavka 359. člena ZPP ni dovoljena, ker je preizkus pritožbe v celoti urejen v 358. členu ZPP.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo obe izpodbijani sodbi.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).