Jedro

Za odločitev po 3. odstavku 137. člena ZUP je bistveno tudi, da je bil poziv stranki za odpravo pomanjkljivosti vročen v skladu z določbami ZUP. Vročitev poziva z uporabo določbe 2. odstavka 96. člena ZUP pa je možna le ob pogoju, da vročevalec kljub poizvedovanju ne more izvedeti, kam se je stranka odselila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, U 3055/97-10 z dne 24.3.1999 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.8.1997. Z njo tožena stranka ni ugodila tožnikovo prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Po ugotovitvi, da je vložena vloga pomanjkljiva, je v skladu s 1. odstavkom 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tožnika štirikrat pozvala naj nepopolno vlogo v primernem roku dopolni. Ker tožnik tožene stranke ni obvestil o spremembi naslova prebivališča in vloge ni dopolnil, je tožena stranka, v skladu z 2. odstavkom 96. člena ZUP tožnika pozvala, da vlogo dopolni ter ga ob tem opozorila tudi na posledice, če vloga ne bo v roku dopolnjena. Kljub temu opozorilu tožnik vloge ni dopolnil. Zato je tožena stranka na podlagi pravilnega sklepanja, da nepopolne vloge ni mogoče obravnavati, na podlagi 3. odstavka 137. člena ZUP o upravni stvari odločila tako, da tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni ugodila. Tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala tožnikovo vlogo obravnavati na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo v času vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, nima zakonske osnove. Na podlagi določila 4. člena ZUP upravni organi odločajo v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaje odločbe in po pozitivnih predpisih na dan izdaje odločbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Na dan izdaje odločbe (5.8.1997) je imel še zagotovljena trajna sredstva za preživljanje pri Zavodu za zaposlovanje občine S. Očitno je prišlo do nesporazuma v postopku, saj mu niso bili osebno vročeni pozivi za predložitev potrdil za dokazovanje zagotovljenih sredstev za preživljanje. Recepcija podjetja GIP P. je dala napačne podatke o njemu, sicer bi ta dokazila predložil. Ni spremenil svojega stalnega prebivališča. Res pa je bil v času, ko se je reševala prošnja, v tujini na delu, na M., kamor ga je poslala delovna organizacija GIP P. N.m. Zato mu pozivi niso mogli biti vročeni. Tožena stranka bi to morala preveriti preko Policijske postaje v K. Zato tudi deluje služba, ki vodi tudi evidenco o odsotnih osebah in o delavcih v tujini. Gre za napačno uradno poslovanje tožene stranke, ki se ni obrnila na pristojne organe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Za odločitev po 3. odstavku 137. člena ZUP je bistveno tudi, da je bil poziv stranki za odpravo pomanjkljivosti vročen v skladu z določbami ZUP. V konkretnem primeru je bil ta poziv tožniku vročen z uporabo določbe 2. odstavka 96. člena ZUP. Pogoj za takšno vročitve pa ni samo, da stranka med postopkom spremeni svoje prebivališče ali stanovanje, ampak tudi to, da vročevalec kljub poizvedovanju ne more izvedeti, kam se je stranka odselila.

Iz predloženih spisov izhaja, da sta bila poziva tožene stranke tožniku z dne 29.11.1996 in 13.12.1996, vrnjena z opombo "ni dvignil". Ko je tožena stranka nato z dopisom z dne 12.2.1997 pisala Upravni enoti K., da ugotovi, ali tožnik še stanuje na istem naslovu, je Upravna enota K. 3.4.1997 odgovorila, da je dvakrat skušala vročiti tožniku poziv, vendar sta se pošiljki vrnili z oznako "odseljen". Z dopisom z dne 16.4.1997 pa je enota sporočila, da je GIP P. (preko katerega je bila poskušana vročitev) odgovoril, da je pri njih tožniku 14.7.1996 prenehalo delovno razmerje. Med predloženimi spisi ni pošiljke z oznako "odseljen", na katero se sklicuje tožena stranka. Iz odgovora GIP P. pa ne izhaja, da bi tožnik ne stanoval več na naslovu S., K., torej na naslovu, ki ga je vseskozi navajal. Vročevalec v konkretnem primeru je bila Upravna enota K. Njenega odgovora z dne 3.4.1997 in z dne 16.4.1997, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče šteti za poizvedovanje o tem, ali in kam se je tožnik odselil, niti za zanesljivo podlago o tem, da se je tožnik sploh odselil. Navedeno (ob pritožbenem ugovoru, da prebivališče tožnik ni spremenil), pa, po presoji pritožbenega sodišča, ne daje podlage za presojo, da je bil tožniku navedeni poziv za dopolnitev njegove vloge pravilno vročen. To pa pomeni, da tožena stranka ni imela podlage za zaključek postopka po 137. členu ZUP in da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe, s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi se tožba zavrne, če se (med drugim) ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.