Jedro

1. Posestno varstvo uporabe vode se uresničuje tako, da se zahteva varstvo posesti na stvari (ali stvareh), v kateri(h) se voda uporablja, na primer na hiši ali stanovanju.

2. Sodišče je pri sojenju še bolj kot na podzakonske akte, vezano na zakon in predvsem Ustavo.

3. Osebe, ki bivajo v stavbi z več bivalnimi enotami in v katere ni izvedena individualna odmera porabljene vode, niso dolžne trpeti prekinitve dobave vode, do katere je prišlo zaradi neplačevanja dobavljene vode drugih oseb, ki bivajo v isti stavbi. Dokler plačniki porabljene vode nimajo razumnih možnosti za ureditev individualnih vodovodnih priključkov, je prekinitev dobave v skladu z podzakonskim aktom zgolj zaradi tega, da bi se dobavitelj izognil nadaljnjemu višanju dolga, nesorazmeren z ustavno pravico uporabnikov do zasebne lastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani pravdi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka motila njeno posest stanovanja štev. 9 v 1. nadstropju objekta XY, s tem, da je v času od 3.11.2003 do 12.11.2003 prekinila dobavo vode za to stanovanje ter s tem dejanjem tožeči stranki povzročila bistveno zmanjšane možnosti uporabe stanovanja (točka I/1 izreka sklepa).

Tožena stranka je v bodoče dolžna tožeči stranki omogočiti nemoteno dobavo vode za potrebe njenega stanovanja, skladno z obstoječimi tehničnimi pogoji dobave pod pogojem, da bo storitev dobave vode s strani tožeče stranke toženi stranki plačana (točka I/2 izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da se bo toženo stranko za vsako prekinitev dobave vode za potrebe stanovanja tožeče stranke, ki bi bila v nasprotju s točko I/2 izreka sklepa, kaznovalo z zneskom

300.000,00 SIT (točka I/3 izreka sklepa). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka I/4 izreka sklepa). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 234.490,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila (točka I/5 izreka sklepa).

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper točke I/1, I/2, I/3 in I/5 izreka sklepa sodišča prve stopnje. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da tožeča stranka ni imela več pravnega interesa za tožbeni zahtevek, odkar je tožena stranka sama vzpostavila prvotno stanje. Odločitev v točki I/2 izreka sklepa je povsem splošna in velja za vse komitente tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do občinskega odloka, ki toženi stranki nalaga dolžnost, da neplačnikom, ki tudi po opominu ne plačajo izstavljenih računov, prekine dobavo vode. Taka odločitev tožene stranke je torej dopustna in ne predstavlja motenja posesti, ker manjka element protipravnosti.

O tem sklep sodišča prve stopnje nima razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Stališče ustavnega sodišča ni obvezni pravni vir, ampak le stališče, ki ima pravne učinke in zavezuje sodišča le v konkretnem primeru. Občinski odlok velja in ga redno sodišče s svojo odločbo ne more razveljaviti.

Nadalje tožena stranka poudarja, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je plačala celoten del stroškov uporabe vode, ki je odpadel nanjo. Račun za komunalne storitve, ki se glasi na njenega pooblaščenca, je popolnoma neprimerljiv z dejanskim stanjem tožeče stranke. Poleg tega ima ključ za delitev stroškov v primerih, kot je obravnavani, običajno vsaj dva elementa - poleg številka uporabnikov posameznega stanovanja še kvadraturo. Tožeča stranka si je svoj delež stroškov določila samovoljno. Obračun glede na število uporabnikov stanovanja je tudi v nasprotju z določbo 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1; Uradni list, št. 69/2003). Stanovalci v spornem objektu toženi stranki niso sporočili medsebojnega ključa za porazdelitev stroškov in zato toženi stranki odgovarjajo kot celota, torej solidarno. Nenazadnje so nerazumljivi in pavšalni razlogi izpodbijanega sklepa glede vprašanja obstoja tehničnih možnosti za izvedbo samostojnega vodovodnega priključka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb direktorja tožene stranke, da tehnične možnosti obstajajo. 200.000,00 SIT poleg tega ni nesorazmeren niti neplačanemu dolgu, ki znaša preko 600.000,00 SIT, niti znesku, ki ga bo tožeča stranka v nadaljnjih dveh letih in pol še morala prispevati za dobavo vode. Na koncu tožena stranka opozarja, da človekove pravice, torej tudi pravica do zasebne lastnine, niso predmet stvarnopravnega, torej tudi posestnega varstva. Pravica do zasebne lastnine se varuje s petitorno tožbo. Prav tako ni možna posestna zaščita na nedobavljeni vodi, na kateri še ni ustvarjene posesti.

Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 24. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur.l. RS, št. 87/2002) je posest neposredna ali posredna dejanska oblast nad stvarjo. Voda ni stvar, na kateri bi bila posest mogoča. Je namreč javno dobro, na katerem ne more nihče pridobiti stvarnih pravic, tako tudi ne posesti (glej 4. člen in 1. odstavek 19. člena SPZ ter 15. do

22. člen Zakona o vodah, Ur.l. RS, štev. 67/2002 - 10/2004). Posestno varstvo uporabe vode se uresničuje tako, da se zahteva varstvo posesti na stvari (ali stvareh), v kateri(h) se voda uporablja, na primer na hiši ali stanovanju. Tožeča stranka v obravnavani zadevi posestno varstvo uporabe vode uporablja na prav tak način. Dajatveni del zahtevka, ki predstavlja bistvo posestnega varstva, vsebuje zahtevo po posestni zaščiti na stanovanju tožeče stranke in ne na (nedobavljeni) vodi, kot se zatrjuje v pritožbi. Poleg tega na prvi stopnji v nasprotju s pritožbenimi trditvami ni bilo ugodeno zahtevku za posestno varstvo na celotnem večstanovanjskem objektu, ampak le na stanovanju tožeče stranke v njem. Prav tako sodišče ni odločalo o zahtevku za vrnitev v prejšnje stanje, za katerega tožeča stranka res ne bi imela več pravnega interesa, ampak o zahtevku za prepoved nadaljnjega motenja posesti.

Tožeča stranka torej biva v stavbi z več bivalnimi enotami. Skupaj s svojo hčerko je najemnica stanovanja štev. 9 v 1. nadstropju te stavbe. Nekaj stanovalcev v tej stavbi ni plačalo stroškov za vodo in ker ima stavba en sam vodovodni priključek, je tožena stranka prekinila dobavo vode vsem. Tožeča stranka takšno ravnanje tožene stranke šteje kot motilno, saj sama spada med plačnike stroškov za vodo, za individualne vodovodne priključke pa v stavbi ni ne soglasja lastnika, ne tehničnih pogojev. Tožena stranka meni drugače. Poudarja, da je bilo njeno ravnanje skladno občinskemu Odloku o oskrbi s pitno vodo in da torej ni podana protipravnost njenega ravnanja ter hkrati ugovarja trditvam tožeče stranke, da je le-ta poravnala celoten del obveznosti plačila stroškov dobave vode, ki pade nanjo, in da ni razumnih tehničnih in finančnih pogojev za ureditev individualizirane odmere porabljene vode.

O protipravnosti ravnanja tožene stranke: Protipravnost je v sporih zaradi motenja posesti odločilnega pomena, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oziroma z dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi (glej 3. odstavek 33. člena SPZ). Tožena stranka je prekinila dobavo vode uporabnikom večstanovanjske stavbe, v kateri prebiva tudi tožeča stranka, skladno z Odlokom o oskrbi s pitno vodo v Občini D., ker nekateri stanovalci v tej stavbi niso plačali svojega dolga. Podzakonski akt torej načeloma izključuje protipravnost ravnanja tožene stranke. Vendar je sodišče pri svojem odločanju o konkretnih zadevah še bolj kot na podzakonske akte vezano na zakon in predvsem ustavo (1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 - 110/2002). Tako ne more mimo določbe 33. člena Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS/I, št. 33/91 - 24/2003), ki vsakomur zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Tožeča stranka v tožbi navaja, da so razmere, v katerih živi, zaradi prekinitve dobave vode v stanovanju postale neprimerne oziroma praktično nemogoče. Prekinitev dobave vode v prostore, ki jih posameznik uporablja kot stanovanje, zagotovo predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. Podobno kot lastnik je pred takim posegom varovana tudi oseba, ki v dogovoru z lastnikom, tako kot tožeča stranka, (le) uporablja stanovanje, saj stanovanje predstavlja temelj njene eksistence. Ustavno sodišče RS, ki se je že ukvarjalo z vprašanjem protipravnosti ravnanja javnega podjetja v enakem primeru, kot je obravnavani, se je postavilo na stališče, da prekinitev dobave vode uporabnikom ne omejuje njihove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, če je tak ukrep potreben in nujen zaradi varstva drugih ustavnih pravic oziroma drugih "ustavnih dobrin" ali vrednot (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 156/98 z dne 11. marca 1999, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 17/99). Gre za znano načelo sorazmernosti, izpeljano iz določbe 3. odstavka 15. člena Ustave RS.

Kot rečeno, je tudi redno in ne le ustavno sodišče vezano na ustavo in torej tudi na navedene kriterije presoje dopustnosti omejitve ustavne pravice do zasebne lastnine. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ukrep tožene stranke ni bil sorazmeren s težo posega v ustavno pravico do zasebne lastnine tožeče stranke. Sorazmernosti ni, ker je tožeča stranka, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazala, da je svoj del zapadlih obveznosti za dobavo vode plačevala in da bi bila nadomestitev individualnega vodovodnega priključka zanjo predraga.

O plačevanju zapadlih obveznosti za dobavljeno vodo: Iz 1. odstavka 30. člena SZ-1 izhaja, da so etažni lastniki (oziroma v primeru iz 1. odstavka 24. člena tega zakona najemniki) odgovorni za plačilo vseh stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. V praksi velikokrat ni smotrno, da bi se vsi obratovalni stroški razdeljevali po solastniških deležih, saj so ravno ti stroški povezani s številom uporabnikov stanovanja. Med te stroške je šteti predvsem stroške porabe vode, odvoza smeti, morda tudi porabe skupne elektrike in podobno. Zato naj bi se v pogodbi o medsebojnih razmerjih etažni lastniki natančno dogovorili o načinu delitve stroškov na posamezno stanovanje. Če take pogodbe ni, kot v obravnavanem primeru, po oceni pritožbenega sodišča ni nesprejemljiv ključ delitve posameznih obratovalnih stroškov v skladu z ustaljeno prakso v določeni stavbi. Tožena stranka šele v pritožbi poudarja, da bi moral ključ razdelitve stroškov porabe vode temeljiti na drugih elementih (kvadraturi ali celo solastniških deležih), kot ga je po ustaljeni praksi v stavbi in celo po nasvetu službe tožene stranke uporabljala tožeča stranka. Njen ugovor nepravilnega izračuna stroškov porabe vode s strani tožeče stranke je bil med postopkom pred sodiščem prve stopnje mnogo bolj pavšalen. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi si izračunala svoj del obveznosti in takega tudi plačala. Pri tem obračuna porabe vode njenega pooblaščenca (v spisu sta označena kot priloga A 12) ne igrata nobene pomembne vloge, saj osnovni element izračuna tožeče stranke ni bila kvadratura, ampak število uporabnikov njenega stanovanja.

O možnostih za izvedbo individualnega vodovodnega priključka: Četudi pritožbeno sodišče sprejme stališče tožene stranke, da na spornem večstanovanjskem objektu oziroma natančneje za stanovanje tožeče stranke obstaja tehnična možnost vzpostavitve samostojnega priključka na glavno vodovodno omrežje, ne more sprejeti njenega stališča, da taka izvedba priključka za tožečo stranko tudi finančno ne bi bila preveč obremenjujoča. Primerjava stroška za izvedbo individualnega vodovodnega priključka v višini 200.000,00 SIT s skupnim neplačanim dolgom spornega večstanovanjskega objekta v višini približno 600.000,00 SIT ni primerna, saj bi na tožečo stranko prevalili breme, ki ni njeno. Uporabnik vode bi moral biti pripravljen nositi stroške izvedbe individualnega vodovodnega priključka v primeru, če bi tak priključek dogledno dolgo tudi še uporabljal. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeči stranki do izteka najemne pogodbe za sporno stanovanje ne ostaja več veliko časa. Zato bi bilo prav, da bi za individualni priključek poskrbel lastnik ali etažni lastnik stanovanja, v katerem kot najemnica biva tožeča stranka, zanj pa je tožeča stranka navedla, da soglasja za to ne bi dal (in gre tudi sicer očitno za star in nevzdrževan objekt).

Zaradi vseh navedenih okoliščin je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da je oskrba tožeče stranke z vodo pomembnejša od pravice tožene stranke, da z ukrepom prekinitve dobave vode zavaruje nadaljnje višanje dolga spornega večstanovanjskega objekta iz naslova porabljene vode. To ne pomeni, da se je sodišče v tem postopku ukvarjalo s vprašanjem pravice do posesti (primerjaj 1. odstavek 33. člena SPZ). Ukvarjalo se je z vprašanjem protipravnosti in zato z vsebino pravnega reda Republike Slovenije, ki ne vključuje le podzakonske akte, ampak tudi in predvsem najvišji akt v državi - ustavo.

Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani ugodilni del točke I izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.