Jedro

Za zahtevek iz izgubljenega dobička, ki bi nastal družbi L. d.o.o. zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, bi bila aktivno legitimirana zgolj družba L. d.o.o. Tožeča stranka pa ima aktivno legitimacijo zgolj do družbe L. d.o.o., v kolikor ji je zaradi njenega ravnanja nastala škoda in v obsegu nastale škode. Nima pa tožnica direktnega zahtevka do povzročitelja škode, ki je nastala družbi, katerega družbenica je, saj neposredne vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in tožnici nastalo škodo ni.

Izrek

Pritožbe tožeče stranke zoper sodbo in zoper sklepa se zavrnejo in se potrdi j o izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje.

Prelog tožene stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.9.2008 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 5.609.833,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 5.095,73 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude (od 16. dne dalje) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom z dne 15.1.2009 pa je sodišče zavrglo predlog tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za sodno odločbo in pritožbo, ki ga je ta vložila dne 25.9.2008. S sklepom z dne 16.1.2009 pa je sodišče zavrglo tudi predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, podrejeno za obročno plačilo sodne takse za pritožbo z dne 13.1.2009. Zoper zgoraj navedene odločbe se je pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki.

Pritožbo zoper sodbo pritožnica vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja, da sodišče prve stopnje v tem postopku ni izvedlo nobenega dokaza, dejanskega stanja ni ugotavljalo, v izpodbijani odločbi je odločilo le o dokazih tožeče stranke ter zatrjevanem dejanskem stanju in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeča stranka pa je v tožbi in v nadaljnjih vlogah nedvomno dokazala, da je tožena stranka ravnala protipravno in da ji je zaradi tega nastala škoda. Občinski organ tožene stranke je naklepoma kršil veljavno zakonodajo in neizpodbitno ravnal protipravno, kar nenazadnje izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-281/00-19 z dne 18.4.2002. Za svojo odločitev glede zastaranja ter drugih delih obrazložitve izpodbijane sodne odločbe je sodišče kot podlago vzelo izvedensko mnenje izvedenca K., pri tem pa svoje dokazne ocene glede tega dokaza sploh ni podalo, čeprav je bil ta dokaz med strankama postopka sporen. Tožeča stranka je zato predložila mnenje družbe B. d.o.o. z vlogo z dne 15.9.2008 ter prelagala postavitev izvedenca gradbene in finančne stroke ter opredelila njegovo nalogo. Dokazne ocene glede teh mnenj sodišče ni podalo. Zato je se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče tudi ne bi smelo in ne more tolmačiti odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 3/2004 tako, da šteje tožbeni zahtevek tožnika za zastaran zgolj zato, ker je izvedenec K. zatrdil, da naj bi se škoda zaradi izgubljenega dobička pojavila že v poslovnem letu 2002. Tudi navedbe sodišča, s katerimi zaključuje, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov glede tega, da bi bil zatrjevani dobiček družbe T. d.o.o. razdeljen med družbenike te družbe, je povsem brezpredmetno. Vse to pomeni, da sodišče protislovno zaključuje, da nastanek škode ni dokazan, obenem pa, da je škoda tožniku nastala že v poslovnem letu 2001, pri čemer se do tega nasprotja ne izreče tako, da bi se tožeča stranka o tem lahko ustrezno izjavila v pritožbi. Sicer pa je sodišče s svojim stališčem, da naj bi tožnik že ob zaključku poslovnega leta 2001 vedel za zatrjevano škodo in da zastaralni rok za uveljavljanje tožbenega zahtevka teče od 1.1.2002 dalje, prejudiciralo ugotovitev, kdaj je dejansko v družbi T. d.o.o. sploh prišlo do škode. Tudi sicer je sodišče povsem napačno ocenilo listinske dokaze in jih tolmačilo v nasprotju z njihovo vsebino. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je ostale dokazne predloge (razen predloženih listinskih dokazov) kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče se je torej do navedb tožeče stranke in določenih listinskih dokazov, predvsem dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala svoje navedbe, sploh ni opredelilo, glede njih ni podalo dokazne ocene, prav tako pa ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, ki jih je v svojih vlogah podala in zaradi katerih se je postopek skoz vloge obeh pravdnih strank do naroka za glavno obravnavo že delno izčistil, zato je v tem delu sodba nepopolna in v nasprotju z listinskimi dokazi, zaradi česar se ne more preizkusiti, posledično pa gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP.

V pritožbah zoper sklepa z dne 15. oziroma 16.1.2009 pa tožeča stranka navaja, da vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter kršitve določil postopka. Opozarja, da je sodišče določila ZPP tolmačilo napačno in jih ni obrazložilo v povezavi z določili sedaj veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ker po določilih 105. a člena ZPP plačilo sodne takse v tem primeru ni procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe, je stališče sodišča napačno, saj je v nasprotju s tem določilom na katerega se sklicuje. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo o predlogu vsebinsko odločiti oziroma tožečo stranko pozvati k dopolnitvi vloge s predložitvijo pisne izjave o svojem premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, v skladu z določili Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju, katerega tožeča stranka predlogu, oddanem v stroškovniku z dne 26.9.2008 sicer še ni mogla predložiti, saj takrat pravilnik še ni stopil v veljavo. Odločitev sodišča v izpodbijanih sklepih pa je popolnoma napačna tudi glede na vsebino določila 105. a člena ZPP. Navedeni člen namreč navaja vloge, katere mora vlagatelj ob vložitvi oziroma po pozivu sodišča k dopolnitvi predložiti dokazilo o vplačilu dolžne sodne takse. To pa pomeni, da je plačana sodna taksa procesna predpostavka za izvedbo postopka oziroma opravo dejanj sodišča, določena z določili ZPP. Zato je sodišče ravnalo povsem napačno in v nasprotju veljavno zakonsko ureditvijo, ker predlogov tožeče stranke ni obravnavalo ter se o njih ni izjavilo temveč je oba predloga zavrglo.

Pritožbe niso utemeljene.

Glede pritožbe zoper sodbo: Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljena dejstva je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Kot je razvidno iz tožbenih navedb, ki so povzete tudi v obrazložitev izpodbijane sodbe, tožeča stranka kot družbenica družbe T. d.o.o. vtožuje odškodnino v znesku 5.609.833,74 EUR z zakonitimi zamudni obrestmi od vložitve tožbe dalje. Škoda naj bi ji nastala, po tožbenih trditvah, zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke Občine. Škodo, ki je nastala tožeči stranki predstavlja izgubljeni dobiček družbe L. d.o.o., do katerega dela bi bil upravičen tudi tožnik, kot družbenik družbe T. Če tožena stranka ne bi škodno delovala, bi bil tožnik vsako leto udeležen na dobičku družbe T. d.o.o. v višini 21 % od leta 2001 dalje. Tožnik pa je z obravnavano tožbo uveljavljal le izgubljen dobiček za čas dveh let, od izdaje sklepa Ustavnega sodišča z dne 4.10.2001 do sprejema Odloka ZN Livade – zahod z dne 9.4.2004 , v višini 5.609.833,74 EUR.

Konkretno to pomeni, da tožeča stranka zatrjuje, da je dejansko zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nastala škoda družbi L. d.o.o. v obliki izgubljenega dobička, tožnikovo prikrajšanje pa je v tem, ker ni bil udeležen pri tem dobičku. Izgubljen dobiček, ki ga tožeča stranka uveljavlja bi tej morala (če bi bili izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost) izplačati družba T. d.o.o.. V nobenem primeru pa to ni bila zaveza tožene stranke. To pa pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena uveljavljati odškodnino zaradi izgubljenega dobička zgolj od družbe, ki bi ji bila dolžna izgubljen dobiček izplačati. Od Občine pa bi izgubljen dobiček lahko kvečjemu, ob izpolnjenih predpostavkah za odškodninsko odgovornost, uveljavljala družba T. d.o.o. Če pa ta tega ne bi storila, pa bi bila dolžna storiti, bi obstajala ponovno kvečjemu njena odgovornost oz. odgovornost njenih organov do družbenika zaradi nastale mu škode zaradi opustitve dolžnega ravnanja.

V primeru, ko nastane škoda družbi, jo je zgolj ta upravičena uveljavljati. Ker tožeča stranka trdi, da „zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala v obliki izgubljenega dobička družbi L. d.o.o.“, sama za tak zahtevek torej ni aktivno legitimirana. Za zahtevek iz izgubljenega dobička, ki bi nastal družbi L. d.o.o. zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke Občine, bi bila aktivno legitimirana zgolj družba L. d.o.o.. Tožeča stranka pa ima aktivno legitimacijo zgolj do družbe L. d.o.o., v kolikor ji je zaradi njenega ravnanja nastala škoda in v obsegu nastale škode. Nima pa, po prepričanju pritožbenega sodišča, tožnica direktnega zahtevka do povzročitelja škode, ki je nastala družbi, katerega družbenica je, saj neposredne vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in tožnici nastalo škodo ni. Konkretno to pomeni, da lahko poravnavo neposredne škode zahteva zgolj družba z omejeno odgovornostjo, ki je bila oškodovana, s pomočjo poravnave škode tej družbi pa se posredno poravna tudi družbenikova škoda. V kolikor bi se namreč v takem primeru priznalo tudi družbeniku, da lahko ta kot posredni oškodovanec uveljavlja škodo, poleg tega pa bi imela odškodninski zahtevek tudi družba, bi namreč nastal tudi problem priznavanja dvojne škode. Tožena stranka bi bila namreč v takem primeru odškodninsko odgovorna tako družbeniku, kot tudi družbi. Tudi zato neposredno uveljavljanje škode, ki jo trpi družbenik v takem primeru ne pride v poštev.

Sicer pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je, četudi bi tožniku šel odškodninski zahtevek, kot ga uveljavlja, le-ta zastaran. V zvezi s tem pa pritožnik ne more biti uspešen z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje kot podlago za svojo odločitev glede zastaranja vzelo izvedeniško mnenje izvedenca K. Podlago za to svojo odločitev je namreč sodišče prve stopnje našlo v samih tožbenih trditvah tožeče stranke. Pa tudi sicer je to mnenje, ki je bilo sicer izdelano pred pravdo, v potrditev svojih tožbenih navedb vložila tožeča stranka in se navedbe v njem štejejo kot navedbe tožeče stranke. Po njenih trditvah, naj bi ji škoda zaradi izgubljenega dobička nastala že za poslovno leto 2001, na podlagi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je zastaralni rok pričel teči najkasneje 1.1.2002. Ob takem stanju je povsem evidentno, da je ob vložitvi tožbe dne 31.8.2007 potekel tako subjektivni kot objektivni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, zaradi česar je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ni pa priznalo pritožbeno sodišče toženi stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zaradi česar niti ni bil potreben.

Glede pritožbe zoper sklepa o zavrženju predloga tožeče stranke za obročno plačilo sodne takse za sodno odločbo in pritožbo z dne 25.9.2008 oziroma z dne 13.1.2009. S stališčem sodišča prve stopnje, da se v tej zadevi uporabijo, glede na določilo drugega odstavka 130. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so veljale do uveljavitve ZPP-D, to je do 1.10.2008, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodba v tej zadevi je bila namreč izdana pred uveljavitvijo ZPP-D dne 23.9.2008. Ker pa v členu 105/a, ki se uporablja tudi za pravne osebe, glede na prvi odstavek 168. člena ZPP, niso kot vloge, za katere lahko stranka predlaga oprostitev plačila sodne takse oz. obročno plačilo le-te navedene tudi sodna odločba in pritožba zoper njo, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je take predloge tožeče stranke zavrglo. Zato je pritožbeno sodišče tudi ti dve pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.