Jedro

Sodišče prve stopnje med dejanskimi ugotovitvami le navede, da so bili tožnici z vabilom za obravnavo pred organom druge stopnje, dostavljeni tudi zapisniki z opravljenih disciplinskih obravnav. Iz take ugotovitve sicer lahko izhaja dokazni zaključek, da je bila tožnica seznanjena s kršitvami, ki jih je obravnavala disciplinska komisija, ne pa tudi, da je bila tožnici zagotovljena pravica do zagovora v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZTPDR. Zakonodaja daje dovolj možnosti za zakonito izvedbo postopka v okviru relativno kratkih zastaralnih rokov tudi v primerih bolezni delavca ali kadar se ta morda izmika sodelovanju v disciplinskem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerimi je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sicer tako primarni zahtevek za razveljavitev zgolj drugostopnega disciplinskega sklepa, kot tudi podrejeni zahtevek za razveljavitev drugo in prvostopnega disciplinskega sklepa, ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 1997 dalje in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka storila vse, da bi tožnici omogočila obrambo tudi na drugostopni disciplinski obravnavi, tožnica pa te možnosti ni izkoristila iz razlogov, ki so na njeni strani. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče presodilo, da tožničino psihično stanje od junija 1996 do 12. 11. 1996 ni bilo tako, da ne bi razumela pomena svojih ravnanj. Na podlagi listin in zaslišanja priče Z. Š. je štelo za dokazano, da je tožnica storila vse očitane kršitve, česar tožnica tudi ni zanikala in ni predložila nobenih nasprotnih dokazov. Po presoji sodišča je tožnica odgovorna za kršitve delovnih obveznosti, za katere se po četrti točki 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča o odgovornosti tožnice za storjeno kršitev in glede izpolnjevanja pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ob tem pa je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe "pripomnilo", da je sicer zastaral disciplinski postopek zaradi primanjkljaja, ugotovljenega 5. 6. 1996. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo pritožbo tožnice, čeprav je ugotovilo, da je ena od očitanih kršitev zastarala. Zastarano kršitev celo navaja kot okoliščino v breme tožnici. Zmotna je tudi navedba, da tožnica ni zanikala storitve kršitve, saj je že v tožbi navedla, da ni odgovorna očitanih kršitev. Sodišči se nista opredelili do zatrjevanj tožnice in izpovedi izvedenca, da se tožnica obravnave na delavskem svetu ni mogla udeležiti, ker je bila v tistem času hospitalizirana. Sodišče druge stopnje je tožnico spoznalo za odgovorno tudi za zastarano disciplinsko kršitev. Dodatnih zahtev za ostali dve očitani kršitvi tožnica ni prejela pravočasno, da bi se do njih lahko opredelila, tudi če bi bila lahko prisotna (odsotna je bila zaradi bolezni) na disciplinski obravnavi, na kateri je bila sprejeta dopolnitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da v celoti soglaša z ugotovitvami Višjega sodišča, da tožnica v celotnem postopku ni podala nobenega dokaza o tem, da ni odgovorna za očitane kršitve. Celoten zagovor je tožnica naslonila le na nezmožnost udeležbe na sejah disciplinske komisije in delavskega sveta.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica izrecno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato tistih navedb v reviziji, ki smiselno sicer merijo na bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Nepravilnosti v disciplinskem postopku pri toženi stranki, pa se v postopku pred sodiščem presojajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz točno določenih in v primerjavi z drugimi pravnimi sredstvi, omejenih razlogov. Zato se tožnica pri utemeljevanju revizije ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavani zadevi je tako revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev, sprejeto na drugi stopnji, in se glede na uveljavljane revizijske razloge ne spušča v to, ali je sodišče druge stopnje pri tem morda storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka.

Bistvene dejanske okoliščine, ki so podlaga izpodbijane sodbe, pa so naslednje: - vodenje disciplinskega postopka zaradi ene kršitve (primanjkljaj, ugotovljen 5. 6. 1996) je zastaralo, - tožnica je storila drugi dve kršitvi in je zanju tudi odgovorna, - s tem je storila hujše kršitve delovnih obveznosti po četrti točki 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Do zatrjevanih kršitev v postopku pred disciplinsko komisijo se nobeno od sodišč ni opredelilo. Vendar gre v tem delu za revizijsko novoto, saj tožnica takih ugovorov ni navajala ne v tožbi ne v pritožbi. V celotnem sodnem postopku je zatrjevala le kršitev zaradi nemožnosti sodelovanja na obravnavi pred drugostopnim disciplinskim organom, nemožnost obrambe na disciplinski komisiji zaradi domnevno nepravilnega vročanja dopolnitev zahtev za uvedbo disciplinskega postopka, pa prvič navaja šele v reviziji. S takimi navedbami poskuša uveljavljati nedopusten revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) nalaga delodajalcu oziroma njegovim disciplinskim organom, vrsto obveznosti, s katerimi se zagotavlja pravica delavca do obrambe zoper očitke o kršitvi delovnih obveznosti. Delavcu je treba obvezno poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo za obravnavo pred disciplinskim organom (prvi odstavek 62. člena ZTPDR). Delavec mora biti zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in mu ni mogoče kratiti obrambe (drugi odstavek 63. člena ZTPDR). Delavec ima pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor (zoper prvostopni sklep o disciplinski odgovornosti), in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje (drugi odstavek 81. člena ZTPDR in drugi odstavek 104. člena ZDR (1990)). Pri tem je treba upoštevati tudi obveznosti iz mednarodnih pogodb, ki so bile podlaga za tako zakonsko ureditev. Po določbah Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84 - Konvencija) delovno razmerje delavcu ne more prenehati, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavcu (4. člen Konvencije). Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, je na delodajalcu (točka a. drugega odstavka 9. člena Konvencije). Delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči (7. člen Konvencije).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje o poteku disciplinskega postopka izhaja, da je tožnica podala svoj zagovor na prvi disciplinski obravnavi (edini, na kateri je bila prisotna) zaradi očitane prve (takrat tudi še edine) kršitve delovnih obveznosti. Torej le zaradi kršitve za katero izpodbijana sodba ugotavlja, da je disciplinski postopek zastaral. Iz dokazov v spisu ni razvidno, ali sta bili dopolnitvi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka za preostali dve očitani kršitvi tožnici vročeni. Sodišče prve stopnje med dejanskimi ugotovitvami le navede, da so bili tožnici z vabilom za obravnavo pred organom druge stopnje, dostavljeni tudi zapisniki z opravljenih disciplinskih obravnav. Iz take ugotovitve sicer lahko izhaja dokazni zaključek, da je bila tožnica seznanjena s kršitvami, ki jih je obravnavala disciplinska komisija, ne pa tudi, da je bila tožnici zagotovljena pravica do zagovora v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZTPDR.

Disciplinski organi so dolžni izvesti disciplinski postopek zakonito, torej tudi v okviru zastaralnih rokov. Stališča sodišča prve stopnje (stran 5 obrazložitve), ki mu posredno pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, da je "bila v skladu z veljavnimi predpisi dolžnost pristojnih disciplinskih organov tožene stranke, da disciplinski postopek končajo v okviru zakonsko določenega zastaralnega roka", pa ni mogoče razlagati tako, da disciplinski organ lahko zaradi možnega zastaranja disciplinskega postopka, krši delavcu pravico do obrambe. Zakonodaja daje dovolj možnosti za zakonito izvedbo postopka v okviru relativno kratkih zastaralnih rokov tudi v primerih bolezni delavca ali kadar se ta morda izmika sodelovanju v disciplinskem postopku.

Sodišče je postavilo sodnega izvedenca - psihiatra, ker je potrebovalo strokovno mnenje za razjasnitev določenih spornih dejstev: glede opravičenosti izostankov tožnice na disciplinskih obravnavah in glede njene odgovornosti za očitane kršitve. Revizijsko sodišče nima pomislekov o odločitvi nižjih sodišč, sprejeti na podlagi mnenja izvedenca, da depresivna motnja pri tožnici, ni izključevala odgovornosti za očitani kršitvi delovne obveznosti.

Delavec je disciplinsko odgovoren, če delovne obveznosti krši po svoji krivdi, in to ne glede na stopnjo krivde. Stopnja krivde pa lahko vpliva na izbiro disciplinskega ukrepa. Po Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti morajo disciplinski organi pri izrekanju disciplinskih ukrepov upoštevati - kot olajševalne ali obteževalne - okoliščine, ki so v določbi 12. člena primeroma naštete. Med njimi je tudi stopnja krivde (odgovornosti). Pravilnik je bil materialnopravna podlaga za odločitev, ki so jo kot tako dolžni upoštevati tako disciplinski organi kot tudi sodišče. V obravnavani zadevi pa ne eni ne drugi sploh niso ugotavljali navedenih okoliščin. Ker tega kljub izrecni določbi Pravilnika niso storili, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in je zato odločitev o disciplinskem ukrepu tudi iz tega razlog nezakonita.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, zaradi česar je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, v celoti razveljavilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine in nato ponovno odločiti o primernosti izrečenega disciplinskega ukrepa.

Sklep o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.