Jedro

Nobene zakonske podlage ni za to, da se stroške postopka, ki so nastali do odločitve z vmesno sodbo in stroške, ki so nastali kasneje, ločeno obravnava in za vsak del ločeno ugotavlja uspeh strank.

Predhoden postopek po 14. členu ZDPra ni procesna predpostavka, vendar pa stroškom, ki nastanejo, če se ga stranka posluži in s tem odpre možnost za mirno rešitev spora, ni mogoče odrekati potrebnosti.

Sodišče mora v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naloži v plačilo nasprotni stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki V izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za 7761,80 EUR, to je na znesek 151,74 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo: - dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka), - zaradi umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 1.500,00 EUR s pripadki (točka II izreka), - toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 1.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2008 dalje do plačila (točka III izreka), - tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo 2.551,02 EUR s pripadki (točka IV izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 913,54 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka V izreka).

2. Zoper odločitev pod točkama III in V vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanih delih spremeni v smeri pritožbenih navedb, podrejeno pa razveljavi in vrne v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje, v pogledu telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, koliko časa so trajale hude in koliko časa lahke bolečine. Glede na to, da je bilo izdelano izvedeniško mnenje, pa to daje zadostno oporo za njegovo popolno ugotovitev. Ko je sodišče ugotavljalo nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, tudi ni ugotovilo, da je bil tožnik kirurško oskrbljen le v lokalni anesteziji, prav tako ni ugotovilo, da je prejel tri inekcije za zaščito proti tetanusu, da je bil skupaj šestkrat pregledan pri zdravniku, v bolniškem staležu pa manj kot mesec dni. V kolikor bi bilo upoštevano izvedeniško mnenje, pa prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine, saj je previsoka vsaj za 500,00 EUR. Ugotovljeno dejansko stanje tudi ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine za strah, je pa tudi previsoka. Glede na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel le srednje intenziven strah, v nadaljevanju pa le zaskrbljenost za izid zdravljenja, bi mu sodišče moralo prisoditi največ 150,00 EUR. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni odločilo o zahtevku za povrnitev stroškov v zvezi z umaknjenim delom zahtevka. Tožena stranka je njihovo povrnitev zahtevala v vlogi z dne 21. 5. 2012. Neupravičeno je sodišče tožeči stranki priznalo stroške za odškodninski zahtevek, saj ne gre za potrebne stroške v smislu 154. člena ZPP. Le ta namreč ne nalaga tožeči stranki obveznega predhodnega postopka. Tožnik tudi ni dokazal, da je stroške imel, saj ni predložil računa za opravljeno storitev. Nasprotuje tudi priznanju stroškov za čas odsotnosti pooblaščenke iz pisarne v času potovanja in potnih stroškov, ki sta jih imela pooblaščenka in tožnik. Ker iz sodbe izhaja, da tožečo stranko zastopa odvetnica iz Ljubljane, ji sodišče teh stroškov ne bi smelo priznati. V vsakem primeru ima pooblaščenka podružnico v Trzinu. Ti stroški so bili priznani tudi v nasprotju s 155. členom ZPP, saj ne gre za potrebne stroške. Posledično so napačno odmerjeni tudi stroški, ki se odmerjajo v odstotkovnem znesku, to so materialni stroški ter DDV. Nepotrebni so tudi stroški tožeče stranke za vlogo z dne 24. 4. 2012. Po mnenju tožene stranke je odločitev v stroškovnem delu tudi sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom. Sodišče kot pravno podlago odločitve navede uspeh v pravdi, nato pa tožeči stranki do izdaje vmesne sodbe prisodi vse stroške in uspeha ne upošteva. Opozarja, da so vsi stroški, ki jih je imela do izdaje vmesne sodbe, prav tako potrebni stroški in se pravna dejanja in vloge, ki so bile vložene do izdaje vmesne sodbe, nanašajo tudi na višino tožbenega zahtevka. Enako velja za izvedene dokaze (tožnik je, ko je bil zaslišan, izpovedoval tudi glede višine tožbenega zahtevka).

3. Tožeča stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Meni, da je le-ta neutemeljena. Prisojena odškodnina je po njenem mnenju prej prenizka kot previsoka. Opozarja, da je tožnik že na poravnalnem naroku pristal na plačilo odškodnine v tej višini, a je bila prav tožena stranka tista, ki je sklenjeno poravnavo preklicala in s tem tožniku povzročila znatne pravdne stroške. Ker je tožnik priglasil stroške le od končno vtoževanega zneska, je odločitev v stroškovnem delu, glede na njegov 100 % uspeh po temelju, pravilna. Opozarja, da tožbe ni mogel vložiti kjerkoli drugje kot pred sodiščem v Ljubljani in da ne drži, da naj bi imela tožnikova pooblaščenka pisarno v Ljubljani. V Trzinu ima od konca leta 2009 zgolj podružnico s tem, da delo v njej opravlja le po predhodnem dogovoru. Vsakodnevno delo poteka v pisarni v Celju. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, saj tožena stranka vlaga pritožbo le zoper odločitev pod točko III in V, postala pravnomočna v izreku pod točko I, II, in IV. V teh delih zato odločitev ni bila stvar pritožbenega preizkusa. V preostalem pa je pritožbeno sodišče odločitev presojalo upoštevajoč uveljavljene pritožbene razloge, po uradni dolžnosti pa je opravilo preizkus v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Iz sodbe sodišča prve stopnje (primerjaj točke 12, 13, 14 in 15) jasno izhaja, da je sodišče pri odločitvi glede odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, v celoti sledilo izvedencu travmatološke stroke. To velja tudi v pogledu trajanja hudih, srednjih in lahkih bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pod točko 15 sodbe, tako ni mogoče razumeti na način kot to dela pritožnica. Sodišče v tem delu res ni ponovno povzemalo izvedeniškega mnenja, je pa iz konteksta obrazložitve jasno razvidno, da te ugotovitve sprejema in šteje kot podlago za svojo odločitev. Očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je zato neutemeljen.

7. Tožnik je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri zdrsu in udarcu v rob stopnic, utrpel udarno razpočno rano na levi nadlaktnici. V tej posledici je trpel hude telesne bolečine dva dni, srednje hude bolečine pet dni ter lahke bolečine tri tedne. Občasne lahke bolečine ima še sedaj (nekajkrat na mesec). Tožnik je bil kirurško oskrbljen v lokalni anesteziji, prejel je tri injekcije proti tetanusu, štirikrat mu je bilo potrebno prevezati rano in odstraniti šive, prejemal je sredstvo proti bolečinam, skupno šestkrat je bil pregledan pri osebnem zdravniku, zaradi zdravljenja poškodbe pa je bil v bolniškem staležu od 18. 9. do 14. 10. 2007. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z zneskom 1.500,00 EUR prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nižja odškodnina ne bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih (1).

8. Neutemeljen je nadalje očitek, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede strahu ne dajejo podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova. Tako ne drži, da je sodišče ugotovilo zgolj skaljenost duševnega miru, saj v razlogih pod točko 18 ugotavlja močan tožnikov strah, tako neposredno ob padcu, kot tudi kasneje, pri čemer je, enako kot pri telesnih bolečinah in nevšečnostih, izhajalo iz ugotovitev izvedenca. Ta pa je pojasnil, da je tožnik, zaradi nepričakovanega dogodka in poškodbe, trpel srednje hud primaren strah nekaj ur (do pregleda pri zdravniku), kasneje pa srednje hud strah za izid zdravljenja, ki je trajal 14 dni. Glede na takšno intenzivnost in trajanje strahu, je sodišče v primernem znesku odmerilo tudi odškodnino.

9. Pritožnica pa utemeljeno opozarja na napačno stroškovno odločitev.

10. Sodišče prve stopnje uspeha pravdnih strank ni ugotovilo pravilno. Nobene zakonske podlage ni imelo za to, da je stroške postopka, ki so nastali do odločitve z vmesno sodbo in stroške, ki so nastali kasneje, ločeno obravnavalo in za vsak del ločeno ugotavljalo uspeh strank. Takšen pristop pa ni nesprejemljiv le zato, ker ne upošteva končnega uspeha strank v postopku, pač pa tudi zato, ker so stroški do izdaje vmesne sodbe nastajali tudi v zvezi z višino tožbenega zahtevka (tožba, odgovor na tožbo, narok na katerem je bil tožnik zaslišan) in torej tožeča stranka, kljub svojemu uspehu po temelju, ne more biti v celoti upravičena do njihovega povračila. Na to tudi ne more vplivati dejstvo, da se tožena stranka s tožnikom ni bila pripravljena poravnati, prav tako pa tudi ne vprašanje, kakšno vrednost je tožnik upošteval pri priglasitvi svojih stroškov. Če zahteva povračilo v nižjem znesku kot mu po tarifi pripada, je to pač stvar njegove odločitve.

11. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo samo ugotovilo uspeh strank in pri tem uporabilo metodo, ki jo sodna praksa dopušča v odškodninskih pravdah, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Gre za metodo, po kateri se ločeno ugotavlja uspeh po temelju in uspeh po višini, končno vrednotenje uspeha pa je rezultat izračuna aritmetične sredine teh delnih rezultatov. V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, torej 100 %, po višini pa delno, to je v višini 31 % (uspela je z zneskom 1.810,44 EUR od prvotno vtoževanih 5.861,00 EUR), znaša njen skupni uspeh v postopku 65,5 % ((100 + 31) : 2)), uspeh tožene stranke pa 34,5 %.

12. S takšnim načinom izračuna uspeha je na ustrezen način upoštevan tudi delni umik tožbenega zahtevka, do katerega je prišlo med postopkom, to je 24. 4. 2012, saj se glede umaknjenega dela šteje, da tožeča stranka z njim ni uspela. Zavzemanje pritožnice za ločeno odločitev o stroških glede umaknjenega dela zahtevka je iz istih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v zvezi z ločenim odločanjem o stroških do izdaje vmesne sodbe, nesprejemljivo in zato pritožba v tem pogledu neutemeljena.

13. Ker sta obe pravdni stranki, upoštevajoč izračunani uspeh, upravičeni do sorazmernega povračila pravdnih stroškov celotnega postopka, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju dodatno, to je v delu, v katerem tega ni storilo že sodišče prve stopnje (in kar ni izpodbijano s pritožbo), odmerilo tudi stroške tožene stranke. Obravnavalo pa je tudi njeno pritožbo v delu, ko izpodbija posamezne stroškovne postavke, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku kot potreben strošek.

14. Toženi stranki je pritožbeno sodišče (upoštevajoč pri tem vrednost zahtevka v času oprave posameznega opravila in število točk po takrat veljavni Odvetniški tarifi) tako dodatno priznalo: za odgovor na tožbo 400 točk, za vlogo z dne 15. 9. 2008 50 točk, pripravljalno vlogo 11. 3. 2009 300 točk, pripravljalno vlogo z dne 17. 9. 2010 200 točk, za pristop na narok dne 17. 9. 2010 400 točk, trajanje 50 točk, za pristop na narok dne 3. 12. 2010 200 točk, trajanje 50 točk in za pritožbo zoper vmesno sodbo 500 točk, skupaj 2150 točk. Z upoštevanjem števila točk, ki jih pritožnici za postopek po izdaji vmesne sodbe priznalo že sodišče prve stopnje (to je 800 točk), pa je toženki priznanih skupno 2950 točk. To, upoštevajoč vrednost točke v višini 0,459 EUR, znaša 1.354,05 EUR. K temu znesku je bilo potrebno prišteti še pavšalen znesek materialnih stroškov in sicer v vrednosti 39,5 točk oziroma 18,10 EUR. Stroški tožene stranke v tem postopku tako znašajo 1.372,18 EUR. Glede na njen uspeh v postopku, ki znaša 34,5 %, je upravičena do povračila 473,40 EUR.

15. V zvezi s stroški, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo tožeči stranki, pa pritožbeno sodišče pritožnici delno pritrjuje le v pogledu stroškov iz naslova odsotnosti iz pisarne ter potnih stroškov pooblaščenke, glede očitkov, ki se nanašajo na druge stroškovne postavke, pa jo kot neutemeljeno zavrača. 16. Strošek predhodnega odškodninskega zahtevka je pravdni strošek, saj je nastal zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Gre tudi za potreben strošek, saj mora po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (zakon je enako določal tudi ob vložitvi odškodninskega zahtevka) tisti, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, le temu predhodno predlagati, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Takšen predhoden postopek sicer ni procesna predpostavka, vsekakor pa stroškom, ki nastanejo, če se ga stranka posluži in s tem odpre možnost za mirno rešitev spora, ni mogoče odrekati potrebnosti.

17. Neutemeljena je v zvezi s tem tudi pritožbena navedba, da ni izkazano, da bi ta strošek tožniku nastal. Vložen odškodninski zahtevek se namreč nahaja v spisu (priloga A17), da ga je tožena stranka tudi prejela, pa izhaja iz njenega odgovora (priloga A18). Ker se to opravilo vrednoti po Odvetniški tarifi (tar. št. 38), tudi ni podlage, da bi sodišče od tožnika zahtevalo predložitev računa.

18. Tudi stroškov v zvezi z vlogo tožeče stranke z dne 24. 4. 2012 (list. št. 175) ni mogoče označiti kot nepotrebnih. Ta vloga je bila vložena po prejemu izvedeniškega mnenja in se je tožeča stranka v njej do njega opredelila in ustrezno modificirala tožbeni zahtevek.

19. Potrebni in torej pravilno priznani so tudi potni stroški tožeče stranke, ki jih je imela s prihodom na naroke. Tožniku kot stranki namreč ni mogoče odrekati pravice, da se vabilu sodišča odzove in na obravnavo pride in to ne glede na to, ali na obravnavo pristopi tudi njegov pooblaščenec ali ne.

20. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je kot potrebne stroške šteti tudi (celotne) potne stroške tožnikove pooblaščenke za prihod na sodišče ter stroške iz naslova odsotnosti iz pisarne v času potovanja v celotni priglašeni višini.

21. Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave in pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, sicer res izhaja pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa pri opredelitvi vsebine procesnih jamstev ni mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa tudi zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke (2). Med upravičenimi pričakovanji strank postopku pa je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem opravičuje, da se presežek stroškov, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naloži v plačilo nasprotni stranki (3). Tožeča stranka v zvezi s tem ni navedla nobenih okoliščin (prav tako pa jih ne ugotavlja sodišče prve stopnje, niti jih ne vidi pritožbeno sodišče), ki bi opravičevale takšno prisojo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in stroške znižalo za del, ki presega tiste stroške, ki bi nastali, če bi bil sedež pooblaščenke v Trzinu. To pa so stroški kilometrine na relaciji Trzin – Ljubljana – Trzin v višini 25,63 EUR (4) ter stroški odsotnosti iz pisarne v vrednosti 120 točk (5).

22. Tožeči stranki je bilo tako v zvezi z odvetniškimi storitvami v celotnem postopku priznanih 1845 točk, kar, ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša 846,85 EUR. K temu je bilo potrebno prišteti še (na novo izračunani) DDV v višini 16,94 EUR, (na novo izračunani) pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 16,93 EUR, potne stroške pooblaščenke v višini 25,63 EUR ter potne stroške stranke v višini 48,06 EUR, kar znaša skupaj 954,41 EUR. Upoštevajoč zgoraj izračunani uspeh tožeče stranke (65,5 %), pa je upravičena do povračila 625,14 EUR.

23. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči povrniti še 151,74 EUR.

24. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v izreku pod točko V spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižalo na znesek 151,74 EUR. Podlago za takšno spremembo predstavlja 5. alineja 358. člena ZPP. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela le v pogledu stroškovne odločitve, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, ni priglasila, zato je odločanje o tem odpadlo.

(1) Primerjaj zadevo VS 002445 (II Ips 325/2009) in zadevo VS00 2146 (II Ips 778/2008).

(2) Tako tudi Ustavno sodišče RS v sklepu Up – 28/00 in sklepu Up 80/99. (3) Glej N. Betteto: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 37. (4) Skupna razdalja na tej relaciji znaša približno 23 kilometrov. Ob upoštevanju cene za liter 95-oktanskega bencina kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in ni bila izpodbijana, ter števila obravnav (3), znašajo ti stroški 25,63 EUR.

(5) Za vsako pot na sodišče je bilo pooblaščenki, na podlagi 4. odstavka 7. člena Odvetniške tarife, priznana odsotnost 2x20 točk, skupaj torej 120 točk, upoštevajoč pri tem relacijo Trzin – Ljubljana.