Jedro

Nedvomno namreč je, da je bila tožniku z odločbo, št. Bpp 286/2017 z dne 17. 8. 2017, že dodeljena BPP v isti zadevi, torej je pridobil pravice, ki jih je sedaj s prošnjo, ki jo je organ za BPP z izpodbijanim sklepom zavrgel, želel ponovno uveljavljati. Tožniku je bila sicer v nadaljevanju prvotnega postopka izdana odločba, št. Bpp 286/2017 z dne 24. 5. 2019, s katero mu je prenehala pravica do redne BPP po (med drugim) odločbi, št. Bpp 286/2017 z dne 17. 8. 2017, in se je štelo, da upravičencu BPP ni bila dodeljena.

Posledično to pomeni, aplicirano za ta primer, da je bilo v isti zadevi že pravnomočno odločeno, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, in je zato organ za BPP smel tožnikovo prošnjo za BPP zavreči na tej podlagi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu (organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom zavrglo prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (BPP).

2. V obrazložitvi je organ za BPP navedel, da je tožnik vložil prošnjo za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, I K 23291/2016. V nadaljevanju je povzel odločitve, s katerimi je bila tožniku odobrena BPP (odločba, št. Bpp 286/2017 (s to odločbo je bila tožniku odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v kazenskem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu vodi pod I K 23291/2017), št. Bpp 287/2017, št. Bpp 288/2017 in, št. Bpp 289/2017) in za njeno izvajanje določen odvetnik A. A. V vseh zadevah je organ za BPP odvetnika na njegov predlog razrešil in določil za izvajanje BPP odvetnika B. B. Organ za BPP je s sklepom z dne 19. 3. 2019 razrešil tudi slednjega odvetnika iz razlogov po desetem odstavku 30. člena ZBPP. Ob upoštevanju enajstega odstavka 30. člena ZBPP ter sodne prakse je organ za BPP s sklepom, št. Bpp 286/2017 z dne 24. 5. 2019, sklenil, da tožniku preneha pravica do redne BPP, po vseh zgoraj citiranih odločbah. Ker je bila tožniku BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Novem mestu, I K 23291/2016 pravnomočno dodeljena, te pravice pa je tožnik po svoji krivdi izgubil, je organ za BPP glede na četrto alinejo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP obravnavano prošnjo tožnika zavrgel. Dodal je še, da četudi prošnje ne bi zavrgel, iz tožnikovih navedb izhaja, da ne izpolnjuje finančnega pogoja po ZBPP in bi bilo zato treba njegovo prošnjo zavrniti.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev organa za BPP napačna. Njegova finančna sredstva mu niso dostopna, zato bi potreboval odvetnika. Navedel je še, da ga organ ni seznanil, da ne sme odklanjati dodeljenega odvetnika. Če bi to vedel, dodeljenega odvetnika ne bi odklonil oziroma zavrnil. Z odvetnikom A. A. sta se sporekla. Ko bo prišel na prostost, bo povrnil vse stroške za BPP in doniral tudi sredstva Splošni bolnišnici v Novem mestu. Smiselno je predlagal ugoditev tožbi.

4. V dopolnitvah tožbe je še navedel, da meni, da mu država mora v njegovi situaciji pomagati, ko sam nima denarja, oziroma da mu država omogoči dodelitev BPP, ki jih bo kasneje povrnil. Prosil je za dodelitev odvetnika C. C. Na sodišču mora imeti odvetnika. Ko je imel podjetja, je plačeval državi davke, sedaj zahteva, da mu država pomaga. Meni, da je s tem odpravil vse pomanjkljivosti tožbe. Smiselno predlaga ugoditev tožbi in da sodišče odloči, da se mu odobri BPP in dodeli odvetnik za izvajanje BPP.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo opozorila sodišče, da tožnik razlogov, zaradi katerih je bila prošnja zavržena, ne prereka, kar pomeni, da se šteje, da se z vsemi ugotovitvami strinja. Nadalje je še pojasnila, da tožnik tudi ne izpolnjuje finančnega cenzusa po določbah ZBPP. Tožnik v okviru te tožbe priznava, da razpolaga z denarnimi sredstvi (po prošnji za BPP v znesku 47.270 EUR), torej priznava, da presega finančni cenzus. Toženka je še pojasnila, da ni bančna ali druga finančna institucija, ki bi zalagala sredstva za plačilo odvetnikov. Nemožnost dostopa do banke ni razlog za dodelitev BPP. Nenazadnje pa tudi iz zapisnika naroka v zadevi, I K 23291/2016 z dne 13. 5. 2022, izhaja, da je tožnik kot obdolženec povedal, da se bo zagovarjal sam, brez zagovornika. Predlagala je zavrženje tožbe oziroma zavrnitev tožbe ter da se tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 700/2022 z dne 21. 6. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z zavrženjem prošnje za dodelitev BPP iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 129. člena ZUP, pri čemer tožnik dejstev, na podlagi katerih temelji zavrženje, niti ne prereka. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

**Odločitev sodišča**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V tem primeru gre za vprašanje zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrženju tožnikove prošnje za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi I K 23291/2016, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Novem mestu. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi četrte alineje prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP (ta določa, da če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek).

9. Po četrti alineji prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. Organ je tak zaključek sprejel po tem, ko je ugotovil, da je bila tožniku za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi I K 23291/2016 že dodeljena BPP z odločbo, št. Bpp 286/2017 z dne 17. 8. 2017, od dne 16. 8. 2017 dalje, da mu je bil za izvajanje te BPP dodeljen odvetnik A. A., ki je bil razrešen z odločbo z dne 23. 4. 2018, in določen odvetnik B. B., slednji pa je tudi predlagal svojo razrešitev, čemur je organ za BPP sledil in ga razrešil s sklepom z dne 19. 3. 2019, zato je organ za BPP izdal odločbo z dne 24. 5. 2019, upoštevajoč enajsti odstavek 30. člena ZBPP. Ker je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za isto zadevo, je organ za BPP njegovo prošnjo zavrgel. 11. Sodišče se s takim zaključkom organa za BPP strinja. Nedvomno namreč je, da je bila tožniku z odločbo, št. Bpp 286/2017 z dne 17. 8. 2017, že dodeljena BPP v isti zadevi, torej je pridobil pravice, ki jih je sedaj s prošnjo, ki jo je organ za BPP z izpodbijanim sklepom zavrgel, želel ponovno uveljavljati. Tožniku je bila sicer v nadaljevanju prvotnega postopka izdana odločba, št. Bpp 286/2017 z dne 24. 5. 2019, s katero mu je prenehala pravica do redne BPP po (med drugim) odločbi, št. Bpp 286/2017 z dne 17. 8. 2017, in _se je štelo, da upravičencu BPP ni bila dodeljena_. Po enajstem odstavku 30. člena ZBPP se namreč v primeru, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. To bi lahko kazalo na to, da organ za zavrženje tožnikove prošnje ni imel podlage po zgoraj citirani določbi ZUP (tj. da je bilo v isti zadevi že pravnomočno odločeno in je stranka pridobila kakšne pravice), vendar je po oceni sodišča, upoštevajoč enajsti odstavek 30. člena ZBPP, ki je bila podlaga za odločitev organa za BPP z odločbo z dne 24. 5. 2019 in je bila rezultat ravnanj tožnika v postopku, treba v tem primeru šteti, da tožnik do BPP ni (bil) upravičen. Posledično to pomeni, aplicirano za ta primer, da je bilo v isti zadevi že pravnomočno odločeno, pri čemer se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, in je zato organ za BPP smel tožnikovo prošnjo za BPP zavreči na tej podlagi.

12. Tožnik navaja, da mora imeti odvetnika na sodišču, da ni bil seznanjen, da dodeljenega odvetnika ne sme odkloniti, kot tudi, da bo dodeljena sredstva refundiral, ko bo prišel na prostost. Tožnik torej (kot je opozorila že toženka v svojem odgovoru na tožbo) ugotovitvam, ki so rezultirale v zavrženje njegove prošnje, ne ugovarja. Že zato njegovi ugovori na odločitev v zadevi ne morejo vplivati in jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

13. Sodišče pa še dodaja, da se brezplačna pravna pomoč odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP), pri čemer je njen namen po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Zato navedbe tožnika o refundaciji stroškov niso pravno relevantne. Hkrati pa tudi ne vzdržijo navedbe, da tožnik ni vedel, da ne sme dodeljenega odvetnika odkloniti, saj so posledice razrešitve odvetnika določene v 30. členu ZBPP, torej v predpisu, ki je bil javno objavljen in ki ga je organ pravilno uporabil v zadevi. Dodatno sodišče opozarja še na stališče iz sodbe, I U 398/2018 (na katero se je skliceval že organ za BPP v svojem aktu), v kateri je med drugim navedeno, da ''ureditev iz desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP izhaja iz predpostavke, da mora biti za to, da odvetnik lahko v redu opravlja svoje delo, med prosilcem in odvetnikom vzpostavljen ustrezen odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Ker se z BPP prosilcu zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja omogoči pravna pomoč v breme javnih sredstev, se je prosilec dolžan obnašati odgovorno, kar pomeni, da je z odvetnikom, ki mu je dodeljen, dolžan sodelovati tako, da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri. Ta dolžnost zajema tudi korekten in spoštljiv odnos do dodeljenega odvetnika, saj odvetnik brez tega svojega dela ne more v redu opravljati.''

14. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani akt zakonit, delno iz drugih razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve sklepa, jih je pa navedlo sodišče v sodbi, hkrati pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, ker tožnik dejstev, ki so bili podlaga za odločitev, v tožbi, kot tudi v dopolnitvah tožbe ni prerekal (prvi odstavek 59. člen ZUS-1).

16. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.