Jedro

Status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca je osebna pravica, ki ni prenosljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1282/2000-6 z dne 11.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 19.6.2000, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 19.1.1999 (pravilno: 2000). Z njim je zavržena tožničina zahteva za priznanje pravic družinskega člana žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja po pokojnem možu V.N. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je tožena stranka tožničino pritožbo zoper prvostopni sklep zavrnila, ker je v skladu z 1. odstavkom 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99: ZZVN-D) do varstva po tem zakonu upravičen državljan Republike Slovenije, družinski član osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Varstvo se zagotavlja tistemu krogu družinskih članov in ob enakih pogojih kot po predpisih o vojnih invalidih. 17. člen ZZVN-D določa, da se o zahtevah za priznanje pravic družinskih članov žrtev vojnega nasilja, vloženih pred uveljavitvijo tega zakona, ki še niso pravnomočno rešene, odloči po določbah tega zakona. Pokojni mož tožnice je dne 18.2.1943 bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in se je dne 20.8.1945 vrnil v domovino. Umrl je 14.2.1989. Ker tožničin zakonec ni izgubil življenja, ni umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic družinskega člana žrtve vojnega nasilja. Zato je tudi upravno sodišče tožničino tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnica v pritožbi navaja, da želi, da bi se njenemu možu vsaj po smrti priznal status žrtve vojnega nasilja kot nekdanjemu prisilnemu mobilizirancu v nemško vojsko.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ZZVN utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo. Ni podlage za uvedbo postopka, v katerem bi tožnica kot družinski član uveljavljala status in pravice po 5. členu ZZVN-D, če je bil njen mož mobiliziran v nemško vojsko dne 14.5.1943, vendar se je vrnil v domovino 20.8.1945 in je umrl v L. leta 1989. Mož torej ni izgubil življenja, ni umrl ali bil pogrešan v okoliščinah, ki so lahko zakonita podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). S pritožbenim ugovorom, da uveljavlja za pok. moža status in pravice po ZZVN, tožnica ne more uspeti. Status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca je osebna pravica, ki ni prenosljiva. Pridobi jo lahko državljan RS, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Status žrtve vojnega nasilja - družinskega člana pa se lahko prizna le družinskemu članu žrtve vojnega nasilja, ki je izgubila življenje ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 1., 2. in 4. členu ZZVN. Ker tožničin mož ni več živ, statusa žrtve vojnega nasilja zanj tožnica ne more uveljavljati.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.