Jedro

Zoper toženo stranko je bil začet stečajni postopek. Ker pa so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank, tako za vložitev pritožbe kot odgovora na pritožbo, začetek stečajnega postopka ni razlog za prekinitev postopka oziroma ni ovira za odločanje o predmetni pritožbi.

Ker tožena stranka tožniku ni izplačala dela regresa za letni dopust za leto 2013, celotnega regresa za letni dopust za leto 2014 in dela regresa za letni dopust za leto 2015, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku iz tega naslova utemeljeno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za leto 2013 obračunati regres za letni dopust v višini 783,66 EUR in po plačilu davka plačati tožeči stranki neto znesek regresa, zmanjšanega za plačan regres v višini 150,00 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila in za leto 2014 obračunati regres za letni dopust v višini 789,15 EUR in po plačilu davka plačati tožeči stranki neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, vse pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, št. St. 3319/2015 z dne 27. 11. 2015 v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki za leto 2015 plačati še regres za letni dopust v višini 210,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, vse pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, št. St 3319/2015 z dne 27. 11. 2015, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 427,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga laično pritožbo tožena stranka, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Iz pritožbe je mogoče povzeti, da predlaga takšno spremembo sodbe, ki bo upoštevala obveznost tožene stranke iz potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Pritožba navaja, da ima tožena stranka do bivšega delavca (tožnika) obveznost iz naslova regresov za letni dopust v znesku 1.605,75 EUR. Ta terjatev je razvidna iz posodobljenega seznama terjatev na podlagi četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP na dan 24. 7. 2015 v višini 1.605,75 EUR. Tožena stranka vlaga pritožbo, ker v sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki dosojene zneske regresa v roku 8 dni, vse pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, St. 3319/2015 z dne 27. 11. 2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil tekom pritožbenega postopka, dne 7. 12. 2016, zoper toženo stranko začet stečajni postopek. Pravdni postopek se po določbi 205. člena ZPP po samem zakonu prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Načeloma ima prekinitev postopka za posledico, da sodišče po dnevu začetka stečajnega postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler takšna prekinitev traja (prvi stavek 1. odstavka 207. člena ZPP). Vendar pa lahko sodišče skladno z drugim stavkom 2. odstavka 207. člena ZPP, če prekinitev nastane po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. To velja tudi ob odločanju na pritožbeni stopnji, ko so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank - vložitev pritožbe in odgovora na pritožbo in je bilo o zadevi le še potrebno odločiti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998; enako stališče je zavzeto tudi v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1297/2010 z dne 2. 3. 2011, opr. št. Pdp 1158/2010 ter npr. v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 892/2010 z dne 21. 10. 2010). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na pritožbeni seji lahko odločalo o pritožbi tožene stranke in izdalo sodbo.

6. Po proučitvi podatkov v spisu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo neizplačanega dela regresa za leta 2013, regres za leto 2014 ter del regresa za leto 2015. Pri vseh treh izplačilih je upoštevalo, da je tožena stranka dolžna plačati terjatev v roku 8 dni, vendar pod pogoji poenostavljene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, št. St. 3319/2015 z dne 27. 11. 2015, pri čemer je ugotovilo vsebino te potrjene poenostavljene prisilne poravnave, ki je v tem, da je delež plačila terjatev upnikov 20 %, rok za plačilo terjatev je do 31. 12. 2019, terjatev pa se od 24. 7. 2015 do poteka roka za njihovo plačilo obrestuje po obrestni meri 0 %. Odločitev torej pomeni, da bo tožena stranka dolžna tožniku plačati dosojene zneske regresa po poteku roka iz prisilne poravnave, v 8 dneh. V kolikor torej pritožba meni, da bo morala odločitev glede plačila regresa izpolniti v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, je takšno stališče nepravilno. Zato je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče le še preverilo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1) pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do vtoževanih regresov oziroma delov regresa za leto 2013, 2014 in 2015, ki jih tožena stranka tožniku (še) ni izplačala. Za leto 2013 je glede na takratno minimalno plačo tožnik upravičen do plačila 783,66 EUR bruto, sodišče pa je pravilno upoštevalo, da je tožnik že prejel 150,00 EUR neto ter v tem delu delno zavrnilo tožbeni zahtevek. Za leto 2014 je tožena stranka dolgovala tožniku 633,66 EUR bruto regresa, za leto 2015 pa 789,15 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je iz tega naslova dolžna tožniku plačati še 210,66 EUR. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile terjatve tožniku pravilno prisojene, ob upoštevanju pravnomočne prisilne poravnave.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).