Jedro

Odločitev o zahtevku tožeče stranke, tudi če bi bila sprejeta samo zoper enega od tožencev glede njegovega solastniškega deleža, ne bi v ničemer posegla v solastniški delež drugega oziroma drugih solastnikov nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (točka II. izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in sklep o zavrženju tožbe zoper drugega toženca (I. izreka) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklenilo, da se zavrže tožba zoper drugega toženca K. W. ter razsodilo, da se zavrneta tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik do 1/2 lastnik nepremičnine parc. št. 37/5. S in parc. št. 538, vse k.o. ... ter da se pri 1/2 teh nepremičnin, vknjiženih na ime prvega toženca J. W., vknjiži lastninska pravica za tožnika, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da tožniku pristoji stavbna pravica na 1/2 nepremičnin št. 37/5. S in parc. št. 538, dokler na njej stoji stavba in se pri teh nepremičninah vknjiži stavbna pravica za tožnika do 1/2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje, sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga razveljavitev tako sklepa kot sodbe. Navaja, da je tožeča stranka na dejstvo smrti K. W. reagirala tako, da je z vlogo z dne 23.10.2007 subjektivno spremenila tožbo in kot toženi stranki poleg prvotoženega navedla R. W. in T. W. Sodišče bi moralo novo tožbo vročati navedenima tožencema in je ne bi smelo zavreči, saj glede na omenjeno vlogo ni pravilna ugotovitev, da je tožba naperjena zoper neobstoječo stranko. Ugotovitev, ali sta imenovana tudi dediča pokojnega, pa ni stvar predhodnega preizkusa tožbe, temveč meritornega obravnavanja tožbe, pod predpostavko, da bosta toženca podala ugovor v smeri neobstoja pasivne stvarne legitimacije. Nepravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da obstoji na pasivni strani v tej zadevi enotno sosporništvo. V konkretnem primeru sta solastnika navadna sospornika in ne enotna ter nujna, saj pravna narava tega solastninskega razmerja ne terja, da se spor reši na enak način za vse solastnike. Obravnavana tožba je v delu, ki se nanaša na prvotoženca, dopustna in sklepčna. Pogoje za izdajo zamudne sodbe je potrebno presojati ločeno za vsako stranko. Ker prvotoženi ni odgovoril na tožbo, se šteje, da je priznal dejstva, navedena v tožbi. Ker je tožba sklepčna, bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku za delež prvega toženca ugoditi.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev o zavrženju tožbe zoper drugega toženca K. W. je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je umrl dne 20.8.2006, torej pred vložitvijo tožbe dne 21.12.2006. Ker gre za pomanjkanje procesne predpostavke sposobnosti biti stranka, ki je ni mogoče odpraviti, sodišče mora ravnati po določbi 5. odst. 81. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in tožbo zoper pokojnega toženca K. W. zavreči. Pritožba v zvezi s to odločitvijo očita sodišču prve stopnje, da bi moralo odločiti o njenem predlogu za subjektivno spremembo tožbe, podanem z vlogo z dne 23.10.2007. V tej vlogi je tožeča stranka sporočila, da sta pravna naslednika po pok. drugem tožencu njegova vdova in sin ter predlagala, da sodišče dovoli subjektivno spremembo tožbe. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče njen predlog zmotno odpravilo zgolj z obrazložitvijo, da ni zanesljivo, ali gre za dediče umrlega toženca. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve o zavrženju tožbe zoper drugega toženca. Subjektivna sprememba tožbe (187. čl. ZPP) je lahko podana in sodišče o njej odloča, če tožeča stranka toži namesto prvotno tožene stranke koga drugega (npr. če se je tožnik zmotil glede pasivne stvarne legitimacije). Pravila o subjektivni spremembi tožbe ne pridejo v poštev pri univerzalnem pravnem nasledstvu zaradi smrti tožene stranke, kar velja tudi v primeru, če toženec že v času vložitve tožbe ni več živ, ampak bi morala tožeča stranka že takrat tožbo vložiti proti dedičem umrlega. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

Odločitev o zavrnitvi primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka zoper prvotoženca pa je sodišče prve stopnje oprlo na zaključek, da tožba ni sklepčna, ker sta oba toženca kot solastnika zemljišča enotna in tudi nujna sospornika. Ker je zavrglo tožbo zoper drugega toženca, sodišče šteje, da ni (več) tožena prava stranka. Takšno stališče prvostopnega sodišča je zmotno, pritožba pa v tem delu utemeljena. Nujno sosporništvo (kot podvrsta enotnega sosporništva) je podano le v primeru, kadar so sosporniki glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva od obeh tožencev kot solastnikov (vsak do 1/2) nepremičnine priznanje lastninske pravice za tožečo stranko. Toženca (oziroma sedaj pravni nasledniki pokojnega drugotoženca) lahko razpolagajo s svojimi solastniškimi deleži brez soglasja ostalih solastnikov (3. odst. 66. čl. Stvarnopravnega zakonika). Zato ni razloga za nastanek nujnega sosporništva solastnikov v tem postopku sporne nepremičnine. Odločitev o zahtevku tožeče stranke, tudi če bi bila sprejeta samo zoper enega od tožencev glede njegovega solastniškega deleža, namreč ne bi v ničemer posegla v solastniški delež drugega oziroma drugih solastnikov nepremičnine. Pritožba ima prav, ko poudarja, da toženca (oziroma pravni nasledniki pokojnega drugotoženca) niso niti nujni, niti enotni sosporniki. To bi lahko bili le v drugi pravni situaciji (npr. kot solastniki zemljišča, kadar jih sosed toži na ugotovitev obstoja služnosti), ko gre za nedeljivost pravnega razmerja, ki izhaja izključno iz njegove pravne narave (mag. N. B., Procesni institut sosporništva glede na učinke, Pravnik, Ljubljana, 1995).

Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, sodišče prve stopnje ni presojalo, ali so podane vse predpostavke za izdajo zamudne sodbe zoper prvotoženo stranko, predvsem manjkajo vsebinski razlogi za ugotovitev sklepčnosti tožbe. Sklepčnost tožbe je sodišče prve stopnje presojalo namreč zgolj z vidika pasivne legitimacije tožene stranke. Ker prvotoženec ni odgovoril na tožbo, bo potrebno ugotoviti, ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter ali so podani tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe glede na določbo 1. odst. 318. čl. ZPP. Zato je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (355. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 1. odst. 165. čl. ZPP.