Jedro

Glede na to, da je toženec storil prometni prekršek in da je kazen zanj plačal tožnik, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravilne pravne podlage, to je 197. člena OZ (izdatek za drugega), tožniku prisodilo povračilo spornega zneska, kot je znašala kazen za prekršek in znesek, ki ga je moral tožnik plačati za opravljeno pošiljanje denarja v drugo državo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v 15 dneh dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 369,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 64267/2013 z dne 25. 4. 2013 razveljavi še v preostalem delu (I. točka izreka) in da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati znesek 4.119,12 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 766,62 EUR od 3. 4. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 748,75 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov in obdobij, kot izhaja iz izreka sodbe (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 493,87 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je delavčeva odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Naklep ali hudo malomarnost bi moral dokazati delodajalec. Tožnik v postopku ni podal ustrezne trditvene podlage da je toženec ravnal naklepno ali hudo malomarno, zato je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka in samo nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. S tem je kršilo 2. in 7. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Meni, da tožnik ni dokazal zahtevane oblike krivde za povzročeno škodo. Poleg tega je tožbeni zahtevek nesklepčen, zato bi moralo sodišče tak zahtevek zavrniti. Navaja, da je pripravljalna vloga, ki jo je predložil na naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2017, pravočasna. Posledično so pravočasni ugovori v tej vlogi, zato je razlogovanje sodišča, da bi lahko toženec konkretne ugovore, zakaj je storil očitani prekršek v Franciji, podal že prej, nepravilno. Poleg tega tožnik ni dokazal, da bi morali njegovi delavci sami nositi stroške za prekrške. Poudarja, da je moral nadaljevati vožnjo. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je že v postopku pojasnil, da je moral storiti prekršek, ker ga je k temu silil tožnik, zato ni jasno, zakaj mu sodišče ni verjelo. Delavec lahko odkloni opravljanje dela, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, ni pa to določeno kot njegova obveznost. Poleg tega ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, takšne določbe ni vseboval. Glede vtoževanega zneska 220,00 EUR navaja, da sodišče listine v prilogi A78, ne bi smelo upoštevati, saj gre za listino, ki je v tujem jeziku. Nadalje navaja, da je sodišče napačno presodilo njegove navedbe in dokaze, ki se nanašajo na potni nalog z dne 9. 11. 2009. Toženec je pojasnil, da računa ni videl in da ne ve, ali je vozil vozilo z reg. oznako ..., saj je pri tožniku zamenjal vsaj dve vozili. Prav tako ni jasno, v čem je protipravnost njegovega ravnanja. Tudi če bi kamion zletel s ceste in bi bil toženec kriv za to, je bistveno, da bi s tem, ko bi poskrbel za kamion, zaščitil interes delodajalca. Poleg tega tožnik ni dokazal, da se je DKV kartica uporabljala zgolj za gorivo in cestino in da je toženec uporabil to kartico. Na tožniku pa je dokazno breme, da dokaže protipravno ravnanje in naklep oziroma hudo malomarnost toženca. Ne nazadnje pa se postopek na podlagi IOP obrazca sploh ne bi smel začeti, saj ta ne predstavlja verodostojne listine. Tudi zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženca, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe toženca kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge, zakaj je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Med razlogi pa ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni protispisno ugotavljalo in povzemalo dejstev, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika v zvezi z vtoževanima zneskoma 3.250,00 EUR in 220,00 EUR in s tem o nesklepčnosti tožbe. Tožnik je od toženca, ki je bil pri njem zaposlen na delovnem mestu voznik v mednarodnem prometu, vtoževal plačilo štirih denarnih zneskov iz različnih naslovov. Tako je med drugim vtoževal plačilo zneska 3.250,00 EUR, ki predstavlja kazen v Franciji storjenega prometnega prekrška, ki ga je za toženca poravnal tožnik in v zvezi s tem še plačilo provizije za nakazilo te kazni v znesku 102,50 EUR. V skladu z določbo 197. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) lahko tisti, kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo (izdatek za drugega). Gre za zakonsko določbo, ki obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga, in omogoča plačniku, ki je prikrajšan, da uveljavlja zahtevek neposredno od pravega dolžnika, ki je bil s plačilom obogaten. Pritožbene navedbe, da bi moral tožnik zatrjevati krivdno ravnanje toženca (bodisi naklep oz. hudo malomarnost) so neutemeljene, saj krivdnega ravnanja tistega, ki je bil obogaten, citirana določba ne določa. 8. Tožnik je od toženca vtoževal tudi plačilo zneska 220,00 EUR, ki predstavlja del v Franciji izdanega računa z dne 9. 11. 2009, ki se nanaša na prometno nesrečo, ki se je tožencu pripetila v Franciji. Tožnik je tožencu očital, da je ta račun brez njegovega soglasja plačal z njegovo kartico DKV, ki je bila namenjena izključno plačilu goriva in cestnine, zato mu je nastala premoženjska škoda. V skladu z določbo prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Tožnik je s tem, ko je tožencu očital, da je račun plačal brez njegovega dovoljenja z njegovo kartico DKV, ki se ni uporabljala za ta namen, zatrjeval krivdno ravnanje toženca. Zato so pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi v zvezi s toženčevim krivdnim ravnanjem in s tem o nesklepčnosti tožbe, neutemeljene. Ker sodišče prve stopnje z ugotovitvami o krivdnem ravnanju toženca ni prekoračilo trditvene podlage tožnika, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 2. in 7. člena ZPP.

9. V obravnavanem primeru je bil sodni postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in na podlagi obrazloženega ugovora tožene stranke je dotedanja izvršilna zadeva prešla v pravdno. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da se postopek na podlagi izpiska odprtih postavk (IOP listine) ne bi smel začeti, ker to ni verodostojna listina. Listine, ki so bile podlaga za izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku in so v pravdnem postopku tako kot vsak drug dokaz podvržene dokazni oceni sodišča (8. člen ZPP). Četudi listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) nima narave verodostojne listine, to ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katere tožbe ne bi bilo mogoče obravnavati niti ne predstavlja razloga za neutemeljenost tožbenega zahtevka.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo zneska 3.352,50 EUR) izhaja, da je bil 18. 5. 2011 v Franciji ugotovljen prekršek, ki ga je storil toženec z vozilom, ki pripada tožniku, in sicer je bila zaradi nezadostnega dnevnega počitka in nepravilne uporabe naprave za nadzor nad pogoji dela določena kazen v znesku 3.250,00 EUR. Tožnik je 19. 5. 2011 preko ... (mednarodne mreže za hitro pošiljanje denarja po vsem svetu) tožencu poslal znesek v višini 3.250,00 EUR za plačilo navedenega prometnega prekrška, za kar je tožnik plačal še provizijo v znesku 102,50 EUR. Ta denar je tožencu nakazal zato, da je toženec lahko takoj plačal prekršek in nadaljeval z vožnjo - prevozom blaga. Teh ugotovitev toženec v pritožbi ne izpodbija.

11. Toženec pa v pritožbi vztraja, da je prekršek storil zaradi navodil tožnika oziroma njegove zahteve po čim hitreje opravljeni poti, vendar neutemeljeno. Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da je prekršek moral storiti zaradi navodil tožnika, vendar mu sodišče prve stopnje v tem delu ni sledilo, njegovo izpoved pa je ocenilo kot neprepričljivo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikovo izpoved, da si je toženec pot vožnje izbiral sam, da mu v zvezi s tem ni dajal nobenih navodil ter da je naloge dajala špedicija. Navedeno je smiselno potrdil tudi toženec, ki je izpovedal, da mu tožnik navodil za pot ni dal in da je špedicija kontaktirala voznike ter da se je ta sklicevala na tožnika, tožnik pa na špedicijo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik ta ugovor prvič podal šele v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na prvem naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2017, kar je štiri leta po tem, ko je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Toženec se v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na pravočasnost navedb, saj ne gre za to, da sodišče prve stopnje njegovih navedb ne bi upoštevalo, temveč je dejstvo, kdaj je tožnik te navedbe podal, upoštevalo pri oceni verodostojnosti njegove izpovedi, kar pa ni nedopustno. Ne nazadnje pa tožnik drugih dokazov za dokazovanje trditev, da je prometni prekršek moral storiti, ker naj bi ga v to silil tožnik, niti ni predlagal (npr. zaslišanja špediterjev), zato je presoja sodišča prve stopnje o nedokazanosti teh trditev, pravilna.

12. Glede na to, da je toženec storil prometni prekršek in da je kazen zanj plačal tožnik, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravilne pravne podlage, to je 197. člena OZ (izdatek za drugega), tožniku prisodilo povračilo zneska v višini 3.250,00 EUR, kot je znašala kazen za prekršek in 102,50 EUR, ki ga je moral tožnik plačati za opravljeno pošiljanje denarja v drugo državo preko ....

13. Povračilo zneska v višini 220,00 EUR, ki predstavlja del v Franciji izdanega računa z dne 9. 11. 2009 in se nanaša na prometno nesrečo, ki se je tožencu pripetila v Franciji, pa je tožnik od toženca uveljavljal na podlagi njegove odškodninske odgovornosti. Tožnik je tožencu očital, da je ta račun brez njegovega soglasja plačal z njegovo kartico DKV, ki je bila namenjena izključno plačilu goriva in cestnine, zato mu je nastala premoženjska škoda.

14. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 182. člena ZDR, ki določa odškodninsko odgovornost delavca. Upoštevalo je, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi OZ): nastanek škode, nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožencu na službeni vožnji pripetila prometna nezgoda, v zvezi s katero mu je bil za vleko vozila izdan račun v znesku 763,74 EUR, ki ga je toženec plačal s tožnikovo DKV kartico (ki je bila namenjena izključno plačilu goriva in cestnin) brez njegovega dovoljenja. Zaradi njegovega ravnanja je tožniku nastala premoženjska škoda v višini 220,00 EUR (v preostali višini je prišlo do delne poravnave).

16. Tožnik je pojasnil, da mu je toženec povedal, da je imel v Franciji prometno nezgodo in da račun v višini 763,74 EUR predstavlja stroške vleke kamiona nazaj na cesto po tem, ko ga je nekdo izsilil s ceste. Toženec je ta račun brez njegovega dovoljenja plačal z DKV kartico, ki ni bila namenjena za tovrstna plačila, tožniku pa je bila kartica blokirana. Izpovedal je še, da je bilo delavcem rečeno, da lahko to kartico uporabljajo le za gorivo in cestnino. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami prometne nezgode in uporabo DKV kartice, utemeljeno verjelo tožniku in ne tožencu, ki je zanikal tako prometno nezgodo v Franciji kot uporabo DKV kartice, saj je bila njegova izpoved v celoti potrjena z listinsko dokumentacijo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Toženec pa ji v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. Tako npr. račun z dne 9. 11. 2009 v znesku 763,74 EUR potrjuje, da je šlo spornega dne za plačilo premestitve s pomočjo vlačilca na obvozu, da je šlo za pogreznjeno vozilo, pri čemer je bil uporabljen žerjav in da je šlo za vozilo z registrsko oznako .... Potrjuje pa tudi, da je bil račun plačan z DKV kartico. Potni nalog za dne 9. 11. 2009, ki ga je predložil tožnik, pa potrjuje, da je bil toženec spornega dne voznik vozila z navedeno registrsko številko. Pravilnost ugotovitve, da je bil spornega dne voznik navedenega vozila tožnik, pa potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik v svoji izpovedi priznal podpis na navedenem potnem nalogu, kot tudi to, da je ta nalog izpolnil. Ujemanje registrske številke, datuma 9. 11. 2009 in zneska v višini 763,74 EUR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi iz izpiska DKV kartice, ki jo je predložil tožnik (A78). Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje te listine ne bi smelo upoštevati, ker gre za listino v tujem jeziku, tožnik pa njenega overjenega prevoda ni predložil. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi te listine ugotovilo zgolj ujemanje v podatkih (številkah), za kar po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno znanje tujega jezika, zato jo je v tem delu lahko upoštevalo kot dokaz.

17. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni jasno, v čem se kaže protipravnost njegovega ravnanja. Za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je račun za prometno nezgodo, ki se mu je pripetila, plačal s tožnikovo DKV kartico, ki ni bila izdana za ta namen, brez njegovega dovoljenja, ravnal protipravno. Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje glede krivdnega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja, da je toženec odgovoren za povzročeno škodo, ker je tožnikovo kartico brez njegovega dovoljenja uporabil namenoma ali pa najmanj iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje tožencu ni verjelo, da ni uporabljal DKV kartice in je ob upoštevanju njegove izpovedi, da je sicer za istovrstni kartici IDS in Petrol izpovedal, da je bilo to le za gorivo, pravilo zaključilo, da bi toženec moral in mogel vedeti, da s tožnikovo DKV kartico ni bilo dopustno plačevati računov, ki se ne nanašajo na gorivo in cestnino, ne da bi tožnika prej vprašal za dovoljenje.

18. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženca, protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza med ugotovljenimi kršitvami in nastalo škodo ter nastanek škode.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku pa je toženec ob upoštevanju stališča VSRS o povračilu stroškov odgovora na pritožbo v zadevi VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019 dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na njegovo pritožbo v višini 369,90 EUR (283,20 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007) v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).