Jedro

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v RS že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11.7.2005, s sklepoma (2. in 3. točka izreka sodbe in sklepa) pa tožnika oprostilo plačila sodnih taks in zavrglo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 41. člena (ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrgla ponovno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja z oceno tožene stranke, da tožnik v ponovni (tretji) prošnji za azil (9.6.2005) ni predložil dokazov, da so se zanj bistveno spremenile okoliščine, kakršne je navajal že v svoji prvi prošnji za azil (30.8.2004), ki je bila pravnomočno zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 22.9.2004 in v drugi prošnji za azil (8.11.2004), ki je bila s sklepom tožene stranke z dne 23.11.2004 (ki je postal pravnomočen 3.5.2005) zavržena. Tožnik je že v prvi in drugi prošnji za azil navedel, da je njegova družina v sporu z družino K.B. zaradi mejnih zadev, da so spori prerasli v fizične spopade in da se boji maščevanja, v ponovni tretji prošnji pa navaja, da je od brata v maju 2005 izvedel, da so ga marca 2005 iskali neznanci v imenu družine B. Na podlagi navedenega je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno uporabila 41. člen ZAzil in tožnikovo novo prošnjo za azil zavrgla. Pojasnilo je tudi, da v obravnavanem primeru ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi, čeprav jo je tožnik s tožbo zahteval in se pri tem sklicevalo tudi na mnenje Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. Up 422/03 z dne 10.7.2003. Tožnik v tožbi ni navedel nobenih okoliščin, dejstev oziroma drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in tudi ni predstavil, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove prošnje za azil. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da niso bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev o njegovi prošnji za azil, zaradi česar mu ni bilo omogočeno, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka se po njegovem mnenju neutemeljeno sklicuje na 41. člen ZAzil. Sodišče bi moralo razpisati glavno obravnavo. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je odločitev prvostopnega sodišča preuranjena. Smiselno ponovi tožbene navedbe in meni da je vsaka nova grožnja razlog za strah in je treba šteti, da so se zanj po izdaji prejšnje odločbe, okoliščine bistveno spremenile. Če bi ga sodišče zaslišalo, bi lahko povedal, da je ogrožen in da zato prosi za azil. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da samo opravi glavno obravnavo ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje in pritožniku prizna azil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Prvostopno sodišče je za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže (41. člen ZAzil).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje novo (tretjo) prošnjo za azil, ne predstavljajo spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastala šele po izdaji že pravnomočne odločbe, s katero je tožena stranka odločila (dne 22.9.2004) o tožnikovi prvi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji in njegovo prošnjo zavrnila ter tudi ne po izdaji sklepa (23.11.2004), s katerim je tožena stranka zavrgla njegovo ponovno (drugo) prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, kar potrjujejo podatki v upravnih spisih, da je tožnik enake okoliščine (spor z družino K. zaradi meje zemljišča, ki je prerasel v fizično nasilje) in dejstva navajal že v postopku priznanja azila v Republiki Sloveniji, uvedenem na njegovo prošnjo dne 30.8.2004, torej je bilo o njih že pravnomočno razsojeno in da v novi vlogi tudi ni predložil nobenih dokazov, ki bi kazali na spremenjene okoliščine. Ker v obravnavanem primeru ne gre za okoliščine, ki bi nastale šele po izdaji prve odločbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča postopka za priznanje azila tožniku, glede na določbe 41. člena ZAzil, ni mogoče uvesti in je bila njegova prošnja za azil pravilno zavržena. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravne podlage, da bi prvostopno sodišče tožnikovo novo (tretjo) prošnjo za azil, obravnavalo po vsebini.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da je prvostopno sodišče odločilo na seji, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, s katero je prvostopno sodišče presojalo zakonitost in pravilnost procesne odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, tožnik pa v tožbi ni navedel dokazov, ki jih ne bi presodil že upravni organ in bi kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter bi vplivali na drugačno odločitev.

Glede na pravilno stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, ki temelji le na procesni določbi 41. člena ZAzil (zaradi nepredložitve dokazov o bistvenih spremenjenih okoliščinah), tožnikove navedbe v pritožbi ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče ni opravilo glavne obravnave, kot je tožnik predlagal, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.