Jedro

Za ugotavljanje področja uporabe ene ali druge uredbe je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da merilo ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak je merilo pravna podlaga tožbe. Potrebno je ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava, ali iz posebnih izjem, ki so značilne za insolvenčne postopke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so iz Uredbe B. I izključene (in so zato vključene v Insolvenčno uredbo) tiste koneksne tožbe (tožbe med oziroma v zvezi s stečajnim postopkom), vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati. Poenostavljeno povedano, izključitev iz Uredbe Bruselj I je podana, če postopek z istim procesnim ciljem ne bi mogel nastati brez insolvenčnega postopka. Odškodninski zahtevek tožeče stranke temelji na splošnih pravilih obligacijskega prava in nima materialnopravne podlage v ZFPPIPP. Samo način uveljavljanja terjatve zoper toženo stranko po začetem stečaju je v skladu z načelom koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP tak, da je tožeča stranka ne more uveljavljati drugače, kot da terjatev prijavi in po njenem prerekanju stečajnega upravitelja vloži tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka lahko tako tožbo vložila tudi pred začetkom stečajnega postopka in da dejstvo, da je stečajni upravitelj prerekal njeno prijavljeno terjatev, ne spremeni narave terjatve, za katero se glede pravne podlage predpisi ne spremenijo. Nenazadnje iz literature izhaja, da iz uporabe Uredbe Bruselj I niso izključeni (torej so vključeni) primeri uveljavljanja terjatev, ki jih je stečajni upravitelj prerekal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor pristojnosti slovenskega sodišča tožene stranke z dne 3. 10. 2014 (I. točka izreka) in sklenilo, da je Okrožno sodišče v Celju pristojno za reševanje tega spora (II. točka izreka). Ugotovilo je, da gre v tej zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka gospodarska družba s sedežem v R. S., tožena stranka pa gospodarska družba s sedežem v Republiki Avstriji. Podružnica tožene stranke ima sedež v Republiki Sloveniji (v C.). Okrožno sodišče v Celju je na podlagi 27. člena Uredbe sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Insolvenčna uredba) 9. 8. 2013 začelo sekundarni stečajni postopek zoper podružnico tožene stranke in skladno z 32. členom Insolvenčne uredbe pozvalo upnike k prijavi terjatev. Tožeča stranka je v sekundarnem stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki pa jo je stečajni upravitelj v celoti prerekal, zato je vložila tožbo. Uredba sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I) se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah (razen stečajev, drugi odstavek 1. člena Uredbe Bruselj I), področje uporabe pa mora zajemati vse glavne civilne in gospodarske zadeve, razen točno opredeljenih zadev. Za insolventne postopke se uporablja Insolvenčna uredba, vendar področja uporabe ni mogoče široko razlagati, saj je omejena na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in pristojnost za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi insolvenčnih postopkov in so tesno povezane s temi postopki (uvodna izjava 6 Insolvenčne uredbe). Po stališču Sodišča EU le tožbe, ki neposredno izhajajo iz postopka insolventnosti in so z njim tesno povezane, ne spadajo na področje uporabe Uredbe Bruselj I. Odločilno merilo pri ugotavljanju področja, iz katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. Potrebno je torej ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava, ali iz posebnih izjem, ki so značilne za insolvenčne postopke (sodba C-339/07 z dne 12. 2. 2009 v zadevi S. in sodba C-157/13 z dne 4. 9. 2014 v zadevi N. G. S. G.). Iz Uredbe Bruselj I so tako izključene le tiste koneksne tožbe (tožbe med oziroma v zvezi s stečajnim postopkom), vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati (na primer tožba na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika). Tožba na ugotovitev obstoja prerekanih terjatev pa ni takšne vrste tožba, ki zunaj stečajnega postopka ne bi mogla nastati in ni neposredna posledica stečajnega postopka, prav tako z njim ni tesno povezana, zato Uredba Bruselj I ne izključuje takšnih sporov. Obravnavana tožba se nanaša na plačilo terjatev, nastalih tožeči stranki pred začetkom stečajnega postopka, kar pomeni, da bi lahko tožeča stranka vložila tožbo tudi pred uvedbo stečajnega postopka. Dejstvo, da je po uvedbi stečajnega postopka stečajni upravitelj prerekal prijavljene terjatve, ne spremeni narave terjatve, za katero se glede pravne podlage predpisi ne spremenijo. Uredba Bruselj I v 5. točki 5. člena določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote, pred sodišči v kraju, v katerem se nahaja ta podružnica, agencija ali poslovna enota. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila pogodbo, s katero se je zavezala k izgradnji objekta X. Pogodbo je v imenu tožene stranke podpisala zakonita zastopnica podružnice B. K. Sedež podružnice je bil v C., dela pa je bilo potrebno izvesti v Republiki Sloveniji.

2. Zoper ta sklep sodišče prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni in pooblaščenki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v sekundarnem stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki pa jo je stečajni upravitelj v celoti prerekal, zato je vložila tožbo. S tem je sodišče prve stopnje prepoznalo uvedbo stečajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju in tam prerekane terjatve kot edini razlog za vložitev te tožbe. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji uporabilo Uredbo Bruselj I, katere uporaba pa v tem primeru ni predvidena. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo relevantno določbo v točki b) drugega pododstavka 1. člena Uredbe Bruselj I, ki izključuje uporabo te uredbe v stečajnih in tem analognih sodnih postopkih. Vložitev tožbe v cit. primeru pa je prav posledica prerekanih terjatev v postopku insolventnosti. Ugotovitvena tožba je predvidena v splošni pravdni zakonodaji, vendar je pravna podlaga za vložitev takšne tožbe Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Če ne bi prišlo do stečajnega postopka, ki ga vodi Okrožno sodišče v Celju, tožeča stranka ne bi imela legitimacije za vložitev ugotovitvene tožbe, saj bi ji za to procesno dejanje manjkal zahtevani pravni interes iz 181. člena ZPP. Enako velja za dajatveni zahtevek tožeče stranke, saj je vsako izplačilo iz stečajne mase zaradi varovanja upnikov nujno podvrženo pravilom stečajnega postopka in posledično neločljivo povezano z njegovim vodenjem. Tožba v tem primeru je neposredna posledica postopka insolventnosti. Ker je postopek tesno povezan s stečajnim postopkom, se odločitev o pristojnosti sodišča ne sme presojati na podlagi Uredbe Bruselj I, temveč mora biti uporabljena Insolvenčna uredba. Primera, ki ju kot relevantna navaja sodišče prve stopnje (sodbi C-339/07 in C-157/13), se že v svojem bistvu razlikujeta od obravnavanega primera, saj je v obeh primerih šlo za vrnitev premoženja stečajnega dolžnika v stečajno maso. V cit. primeru pa gre za pravico tožeče stranke do plačila in ugotovitev terjatve iz stečajne mase, kar neposredno sovpada z dikcijo prvega odstavka 1. člena Insolvenčne uredbe. Za razliko od sodb Sodišča EU, v katerih je predmet odločanja vrnitev premoženja v stečajno maso v korist vseh stečajnih upnikov, bi ugoditev tožbenemu zahtevku (po kateri koli točki) v tem primeru poslabšala položaj ostalih upnikov. Ker je enaka obravnava upnikov neločljivo povezana s stečajnim postopkom, je vsakršna tožba (najsi bo dajatvenega ali ugotovitvena), ki poslabša ali ogrozi končni položaj upnikov, neposredno povezana s postopkom insolventnosti. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja ugotovitev Sodišča EU, da je pri ugotavljanju področja, iz katerega izhaja tožba, relevantna pravna podlaga tožbe. Napačna pa je njegova ugotovitev, da tožba na ugotovitev prerekanih terjatev izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava.

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v sekundarnem stečajnem postopku prijavila terjatev, ki ji je bila prerekana, zaradi česar je vložila tožbo na ugotovitev njenega obstoja, ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tožba nanaša na plačilo terjatev, nastalih ji pred začetkom stečajnega postopka, in da ni neposredna posledica stečajnega postopka, oziroma da ne bi mogla nastati zunaj stečajnega postopka. Dejstvo, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, pomeni zgolj, da je način uveljavljanja terjatev, čemur je usmerjen del njenih tožbenih zahtevkov (ki se glasi na ugotovitev obstoja prerekanih terjatev), nekoliko drugačen. Njene terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, se zaradi začetka stečajnega postopka ne morejo več uveljavljati z dajatvenim zahtevkom, ampak je zahtevek lahko zgolj ugotovitven, kar pa ne pomeni, da gre pri taki tožbi za tako imenovano koneksno tožbo, ki bi izključevala uporabo Uredbe Bruselj I ter mednarodno pristojnost slovenskega sodišča na podlagi 5. točke 5. člena te uredbe. Pri omenjenem tožbenem zahtevku gre za zahtevek, s katerim uveljavlja plačilo svojih terjatev, ki bi jih tudi sicer lahko uveljavljala v razmerju do tožene stranke (čeprav nad toženo stranko oziroma njeno podružnico ne bi bil začet stečajni postopek). Ne glede na zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožbi z zahtevkom na ugotovitev obstoja prerekane terjatve ne gre za tako imenovano koneksno tožbo, ki bi narekovala uporabo pravil Insolvenčne uredbe, pa tudi zaključek, da gre za tako imenovano koneksno tožbo, ne bi pripeljal do drugačne odločitve glede vprašanja mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča in krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Celju. Tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko dve osnovni kategoriji tožbenih zahtevkov: a) s katerimi zahteva ugotovitev obstoja njenih terjatev, ki jih je pravočasno prijavila v sekundarnem stečajnem postopku (pod točkami 1.a, 2. in 3. v XI. točki tožbe) ter b) dajatveni zahtevek na plačilo škode iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve njenih pogodbenih obveznosti po Pogodbi D. št. ... s pripadajočimi aneksi (pod točko 1. v XI. točki tožbe).

4. Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni in pooblaščenki vložila repliko - odgovor na odgovor tožeče stranke na njeno pritožbo. Ker pa ta po ZPP ni možna, vložena pa je tudi bila po preteku pritožbenega roka, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo: (-) da je tožeča stranka 26. 6. 2014 pri njem vložila tožbo in navedla, da je bil s sklepom Gospodarskega sodišča na Dunaju 5 S 80/13v-46 zoper toženo stranko 4. 7. 2013 začet stečajni postopek, (-) da gre v tem primeru za spor z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka gospodarska družba s sedežem v R. S., tožena stranka pa je gospodarska družba s sedežem v R. A., ki ima podružnico s sedežem v R. S., (-) da je Okrožno sodišče v Celju 9. 8. 2013 začelo sekundarni stečajni postopek zoper podružnico tožene stranke in je pozvalo upnike k prijavi terjatev ter (-) da je tožeča stranka v sekundarnem stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev, ki pa jo je stečajni upravitelj v celoti prerekal, zato je vložila tožbo (1., 3. in 5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje tem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so na območju Evropske unije, katere članici sta tako Republika Slovenija kot Republika Avstrija, z Uredbo Bruselj I urejena enotna pravila o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi sodnih odločb. Za insolvenčne postopke pa se uporablja Insolvenčna uredba (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Uredba Bruselj I se po prvem odstavku 1. člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev. Prav tako se v skladu z b) točko drugega odstavka 1. člena ne uporablja za stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke. Insolvenčna uredba se v skladu s 1. členom uporablja za vse postopke v primeru insolventnosti, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja. Ne uporablja pa se za postopke v primeru insolventnosti v zvezi z zavarovalnicami, kreditnimi institucijami, naložbenimi podjemi, ki opravljajo storitve na podlagi razpolaganja s sredstvi ali vrednostnimi papirji tretjih oseb, ali kolektivnimi naložbenimi podjemi. V skladu z načelom sorazmernosti in šestim uvodnim stavkom Insolvenčne uredbe mora biti ta uredba omejena na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki. Povzete določbe področij uporabe pomenijo, da ena uredba izključuje drugo, kar navaja tudi tožena stranka v pritožbi.

8. Za ugotavljanje področja uporabe ene ali druge uredbe je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da merilo ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak je merilo pravna podlaga tožbe. V pritožbi mu pritrjuje tudi tožena stranka. Potrebno je ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava, ali iz posebnih izjem, ki so značilne za insolvenčne postopke (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da so iz Uredbe Bruselj I izključene (in so zato vključene v Insolvenčno uredbo) tiste koneksne tožbe (tožbe med oziroma v zvezi s stečajnim postopkom), vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poenostavljeno povedano, izključitev iz Uredbe Bruselj I je podana, če postopek z istim procesnim ciljem ne bi mogel nastati brez insolvenčnega postopka.(1) Primeri zahtevkov, ki so v tako tesni zvezi s stečajem, da brez njega ne bi mogli nastati, in zato sledi izključitev uporabe Uredbe Bruselj I ter uporaba Insolvenčne uredbe so: (-) zahtevek stečajnega upravitelja proti nekdanjemu direktorju družbe v stečaju iz naslova direktorjeve odgovornosti za stečaj (primer Sodišča EU Pierrel/Ergur)(2), (-) odškodninski zahtevek proti stečajnemu upravitelju, ki je imel materialnopravno podlago v stečajnem zakonu (zadeva Sodišča EU Goirdain/Nadler z dne 22. 1. 1979, C-133/78)(3), (-) tožba, ki jo je upravitelj v postopku zaradi insolventnosti te družbe vložil zoper poslovodjo družbe za povračilo izplačil, opravljenih po nastopu insolventnosti te družbe ali po ugotovitvi njene prezadolženosti (zadeva Sodišča EU C-295/13 z dne 4. 12. 2014, H proti H. K.)(4), (-) tožba na vračilo dolžnikovega plačila družbi (izpodbijanje pravnih dejanj v primeru insolventnosti oziroma stečaja dolžnika; primer Sodišča EU C-339/07 z dne 12. 2. 2009 v zadevi Seagon, ki ga je omenilo tudi sodišče prve stopnje (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa)). Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bilo dejansko stanje v tem primeru takšno, da je stečajni upravitelj izpodbijal predhodna pravna dejanja stečajnega dolžnika z namenom povečanja skupne stečajne mase in da je razlika v dejstvu, da je bila zahteva stečajnega upravitelja mogoča in upravičena zgolj na podlagi določb stečajnega postopka, čeprav izvira iz predhodnega poslovanja družbe, da je stečajni upravitelj zahteval vračilo predhodnega plačila in ne plačila neplačane terjatve ter da Sodišče EU v tem primeru ni oprlo odločitve na Uredbo Bruselj I, temveč na Insolvenčno uredbo. Očitek ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje navedlo primer Seagon ob pojasnilu, da je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava, ali iz posebnih izjem, ki so značilne za insolvenčne postopke. Navedlo ga je zgolj zato, da je v nadaljevanju izpeljalo argumentacijo a contrario in zaključilo, zakaj je obravnavana tožba izključena iz uporabe Insolvenčne uredbe.

9. Primeri zahtevkov, ki niso nastali v zvezi z insolvenčnim (stečajnim) postopkom, saj ne izvirajo neposredno iz tega postopka (torej se zanje ne uporablja Insolvenčna uredba, temveč Uredba Bruselj I): (-) v postopkih, ki jih uvede upravitelj zaradi izterjave dolžnikovih terjatev, in v postopkih zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj po splošnem obligacijskem pravu (255. člen Obligacijskega zakonika)(5), (-) tožba, ki jo tožeča stranka vloži proti tretji osebi na podlagi odstopa terjatve, ki ga opravi stečajni upravitelj, določen v okviru postopka zaradi insolventnosti, in katerega predmet je pravica do izpodbijanja dejanj, ki jo ima ta stečajni upravitelj na podlagi nacionalnega prava, ki se uporabi v tem postopku (zadeva Sodišča EU C-213/10 z dne 19. 4. 2012, F-Tex SIA proti Lietuvos - Anglijos UAB “Jadecloud – Vilma”)(6), (-) tožba prodajalca, vložena na podlagi določbe o pridržku lastninske pravice zoper kupca, ki je v stečaju, kadar je premoženje ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti v državi članici, v kateri je bil zoper kupca uveden ta postopek (zadeva Sodišča EU C-292/08 z dne 10. 9. 2009, German Graphisc Graphische Maschinen GmbH proti Alice van der Schee(7), (-) tožba za poplačilo terjatve, nastale na podlagi dobave prevoznih storitev, ki jo je vložil stečajni upravitelj družbe v stečaju, določen v okviru postopka zaradi insolventnosti, uvedenega v drugi državi članici, in ki je uperjena proti prejemniku teh storitev s sedežem v drugi državi članici (zadeva Sodišča EU C-157/13 z dne 4. 9. 2014, Nickler & Goeldner Spedition proti Kintra UAB).(8) Tudi na ta primer se je sklicevalo sodišče prve stopnje ob pojasnilu, da je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga za tožbo, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava, ali iz posebnih izjem, ki so značilne za insolvenčne postopke. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ta primer izkazuje povsem drugačno dejansko stanje kot obravnavani primer. Vendar je tako kot pri omembi primera Seagon, sodišče prve stopnje zadevo Nickel navedlo zato, da je v nadaljevanju zaključilo, zakaj je za obravnavano tožbo potrebno uporabiti Uredbo Bruselj I. 10. Za uporabo Insolvenčne uredbe, za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi, je zato potrebno, da gre za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki ter da zahtevek zunaj stečaja sploh ne bi mogel nastati oziroma ima materialnopravno podlago v stečajnem zakonu (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (-) da je tožeča stranka v tožbi navedla, da so pravdni stranki in družba C. d. d. 2. 12. 2009 sklenili Pogodbo D. št. ..., s katero sta se tožena stranka in C. d. d. zavezali izvesti gradbena dela v zvezi z izgradnjo objekta X. na ..., tožeča stranka pa se je zavezala dela plačati, (-) da je tožena stranka zaradi začetka stečajnega postopka 5. 7. 2013 zapustila gradbišče pred dokončanjem gradbenih del, (-) da je zato tožeči stranki nastalo več terjatev, (-) da tožeča stranka vtožuje plačilo 3,455.344,96 EUR (podredno ugotovitev obstoja terjatve v znesku 3,805.599,96 EUR), nadalje (kumulativno) ugotovitev obstoja navadne terjatve v znesku 6,450.334,35 EUR in ugotovitev obstoja pogojne terjatve v znesku 3,225.167,18 EUR ter (-) da je tožeča stranka v sekundarnem stečajnem postopku prijavila to terjatev, ki pa jo je stečajni upravitelj v celoti prerekal, zato je vložila tožbo (1. in 5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi med drugim še zatrjevala: (-) da bi morala tožena stranka gradbena dela dokončati že do 23. 4. 2013, zaradi česar je bila podana kršitev njenih pogodbenih obveznosti in je zato pridobila odstopno upravičenje ter je z obvestilom o odstopu od pogodbe z dne 18. 7. 2013 odstopila od pogodbe, (-) da so nekatere terjatve nastale pred, druge pa po začetku glavnega stečajnega postopka oziroma sekundarnega stečajnega postopka nad toženo stranko ter (-) da je do škodnega ravnanja tožene stranke v obliki kršitve pogodbe prišlo pred začetkom tako glavnega kakor sekundarnega stečajnega postopka, vendar je škoda v večini primerov nastala po začetku stečajnega postopka (3. in 4. stran tožbe). Takšen odškodninski zahtevek tožeče stranke temelji na splošnih pravilih obligacijskega prava in nima materialnopravne podlage v ZFPPIPP. Samo način uveljavljanja terjatve zoper toženo stranko po začetem stečaju je v skladu z načelom koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP tak, da je tožeča stranka ne more uveljavljati drugače, kot da terjatev prijavi in po njenem prerekanju stečajnega upravitelja vloži tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka lahko tako tožbo vložila tudi pred začetkom stečajnega postopka in da dejstvo, da je stečajni upravitelj prerekal njeno prijavljeno terjatev, ne spremeni narave terjatve, za katero se glede pravne podlage predpisi ne spremenijo (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nenazadnje iz literature izhaja, da iz uporabe Uredbe Bruselj I niso izključeni (torej so vključeni) primeri uveljavljanja terjatev, ki jih je stečajni upravitelj prerekal.(9) Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da je sodišče prve stopnje prepoznalo uvedbo stečajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju in tam prerekane terjatve kot edini razlog za vložitev tožbe, (-) da je pravna podlaga za vložitev ugotovitvene tožbe (v zahtevkih 1.a, 2., 3. v XI. točki tožbe) ZFPPIPP, (-) da tožeča stranka, če do stečajnega postopka ne bi prišlo, ne bi imela legitimacije za vložitev ugotovitvene tožbe, saj bi za to procesno dejanje manjkal zahtevani pravni interes iz 181. člena ZPP, (-) da enako velja za dajatveni zahtevek tožeče stranke, saj je vsako izplačilo iz stečajne mase zaradi varovanja upnikov nujno podvrženo pravilom stečajnega postopka in posledično neločljivo povezano z njegovim vodenjem, (-) da je enaka obravnava upnikov neločljivo povezana s stečajnim postopkom, zato je vsakršna tožba (dajatvena ali ugotovitvena), ki poslabša ali ogrozi končni položaj upnikov, neposredno povezana s postopkom insolventnosti ter (-) da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da izhaja tožba na ugotovitev prerekanih terjatev iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava.

11. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na Uredbo Bruselj I. Ta v 5. točki 5. člena določa posebno pristojnost, da je oseba s stalnim prebivališčem (sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, če gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote, pred sodišči v kraju, v katerem se nahaja ta podružnica, agencija ali poslovna enota. Tožena stranka pri tem ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje: (-) da je s tožečo stranko sklenila pogodbo, s katero se je zavezala k izgradnji objekta X., (-) da je pogodbo v imenu tožene stranke podpisala zakonita zastopnica podružnice B. K., (-) da je bil sedež podružnice v C. in (-) da je bilo potrebno dela izvesti v Republiki Sloveniji (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

12. Tožena stranka se v pritožbi zavzema za uporabo Insolvenčne uredbe, vendar ne obrazloži, kaj bi njena uporaba spremenila glede mednarodne pristojnosti sodišča prve stopnje. Po drugem odstavku 3. člena te uredbe so tedaj, kadar je središče dolžnikovih interesov na ozemlju države članice, sodišča druge države članice pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti (in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti ter so tesno povezane s takimi postopki; šesti odstavek uvoda Insolvenčne uredbe) zoper navedenega dolžnika samo, če ima ta poslovalnico na ozemlju navedene druge države članice. Ker ima tožena stranka poslovalnico na ozemlju R. S., je njeno sodišče mednarodno pristojno.

13. Druge pritožbene navedbe tožene stranke: (-) da se tožbeni zahtevek primarno glasi na plačilo 3,455.344,96 EUR, kar predstavlja dajatveni zahtevek, ki ni omejen na terjatve, prerekane v stečajnem postopku pred sodiščem prve stopnje, temveč posega v njeno celotno stečajno maso, (-) da drugi odstavek 3. člena kot tudi 27. člen Insolvenčne uredbe določata, da so učinki sekundarnih postopkov omejeni na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju te države članice, oziroma da so posledice sekundarnega postopka omejene na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju države članice, kjer poteka sekundarni stečajni postopek, (-) da se prav nasprotno dajatveni zahtevek glasi na njeno plačilo, ki je stečajni dolžnik glavnega stečajnega postopka pred pristojnim sodiščem v R. A., (-) da to pomeni, da se zahtevek ne nanaša na premoženje stečajnega dolžnika v R. S., ampak na premoženje stečajnega dolžnika v Republiki Avstriji, (-) da se v primeru, da bi ji bilo naloženo plačilo 3,455.344,96 EUR skladno s tožbenim zahtevkom, ta obveznost ne omejuje zgolj na njeno premoženje v Republiki Sloveniji in nima zgolj teritorialnega učinka v okviru stečajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju, kar je osnovna zahteva Insolvenčne uredbe ter (-) da bi bila v primeru sodbe, ki bi sledila dajatvenemu zahtevku tožeče stranke, ta v nasprotju s pozitivno ureditvijo insolvenčnih postopkov in se je zaradi kršitve izključne mednarodne pristojnosti v Republiki Avstriji ne bi smelo izvršiti, niso pravno odločilne v tem pritožbenem postopku odločanja o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča. Zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

14. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Tudi tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke.

Op. št. (1): V. Rijavec, Pomen sodb sodišča ES za opredelitev pojma civilne ali gospodarske zadeve z mednarodnim elementom, Podjetje in delo, 2007, št. 6-7, stran 1147-1163; tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 312/2013. Op. št. (2): V. Rijavec, isto tam.

Op. št. (3): A. Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, 2005, številka 6-7, stran 1118-1130. Op. št. (4): Člen 3 (1) Insolvenčne uredbe je treba razlagati tako, da so sodišča države članice, na območju katere je bil začet postopek zaradi insolventnosti glede premoženja družbe, na podlagi te določbe pristojna za odločanje o tožbi, kot je ta iz postopka o glavni stvari.

Op. št. (5): M. Jan, Uredba ES o postopkih v primeru insolventnosti, Euro pravna praksa, 2004, številka 6, stran 27. Op. št. (6): Člen 1 (1) Uredbe Bruselj I je treba razlagati tako, da ta tožba spada pod pojem civilne in gospodarske zadeve.

Op. št. (7): Izjemo, določeno v členu 1 (2) (b) Uredbe Bruselj I v povezavi s členom 7 (1) Insolvenčne uredbe, je treba ob upoštevanju njene določbe 4 (2) (b) razlagati tako, da se Insolvenčna uredba ne uporablja za to tožbo (torej se uporablja Uredba Bruselj I).

Op. št. (8): Člen 1 (1) Uredbe Bruselj I je treba razlagati tako, da ta tožba spada pod pojem “civilne in gospodarske zadeve”.

Op. št. (9): V. Rijavec, isto tam.