Jedro

Res je v tretjem odstavku 40. člena ZPP govora o sodni preveritvi očitno previsoke ali prenizke označbe vrednosti spornega predmeta, toda smiselno se to določilo mora uporabiti tudi za primer, ko tožeča stranka sploh ne navede vrednosti spornega predmeta in jo sodišče pozove, da to stori.

Podaljšanje procesnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 40. člena ZPP za naknadno označbo vrednosti spornega predmeta, tudi v zvezi z ugotavljanjem pravice strank do revizije ni upoštevno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v izpodbojni tožbi po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89) zahtevala, da se ugotovi, da so zastavna pogodba, sklenjena dne 18.4.1990 med njo in prvotoženko, zastavna pogodba, sklenjena 24.4.1990 med njo in drugotoženko, ter sledeča vpisa zastavnih pravic v zemljiško knjigo brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke ter da sta zato toženki dolžni izdati tožeči stranki listine za izbris hipotek iz zemljiške knjige.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek zaradi umika tožbe konča (drugi odstavek izreka), pri čemer ni dovolilo subjektivne spremembe na strani tožeče stranke (prvi odstavek izreka), stroške postopka tožene stranke pa je naložilo v plačilo tožeči stranki (tretji in četrti odstavek izreka). Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbo E. d.d. B. proti izreku v drugem odstavku prvostopne sodbe zavrglo, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti temu sklepu sodišča druge stopnje vlaga E. d.d. B. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil postopka ter predlaga spremembo spodbijanega sklepa tako, da se tožbenemu zahevku ugodi, podredno, da se razveljavita sklepa sodišča druge in prve stopnje ter da se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena G. b. d.d. K. v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno, medtem ko tožena K. h. b. d.d. L. - v stečaju na revizijo ni odgovorila.

Pregled zadeve na revizijski stopnji pokaže sledeče. Po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP mora tožeča stranka v tožbi, če predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta, če je pristojnost, sestava sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. Po določilu drugega odstavka 40. člena ZPP je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Če je navedena vrednost očitno previsoka ali prenizka tako, da nastane vprašanje stvarne pristojnosti, sestave sodišča ali pravice do revizije, se mora po določilu tretjega odstavka 40. člena ZPP sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.

V obravnavani zadevi tožeča stranka v tožbi, ki se tiče nedenarnega zahtevka, ni navedla vrednosti spornega predmeta. Na prvi glavni obravnavi dne 1.6.1992 je zato sodnica pozvala pooblaščenca tožeče stranke, da označi vrednost spornega predmeta, nakar je pooblaščenec prosil, da se mu dodeli rok 3 dni za opravo tega dejanja. Sodišče je temu sledilo in pooblaščencu naložilo, da mora v roku 3 dni sporočiti vrednost spornega predmeta.

Nato je sodišče pričelo z obravnavanjem glavne stvari. Tožeča stranka je podala tožbo in še dodatno vložila v spis pripravljalni spis.

Prvotoženka in drugotoženka sta podali v spis odgovora na tožbo, prvotoženka pa je še vsebinsko ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke in njenemu pravnemu interesu za tožbo. Drugopisa obeh odgovorov na tožbo sta bila vročena tožeči stranki, na katere prošnjo je bila glavna obravnava preložena na določen čas, da se bo tožeča stranka lahko izjavila o odgovorih obeh toženk.

Pooblaščenec tožeče stranke je zatem 4.6.1992 sporočil, da znaša vrednost spornega predmeta 1,000.000,00 tolarjev.

Iz opisanega poteka glavne obravnave 1.6.1992 izhaja, da tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta pred začetkom obravnavanja glavne stvari, kot bi to bila dolžna storiti v smislu določila tretjega odstavka 40. člena ZPP. Res se tam govori o sodni preveritvi očitno previsoke ali prenizke označbe vrednosti spornega predmeta, toda smiselno se to določilo mora uporabiti tudi za primer, ko tožeča stranka sploh ne navede vrednosti spornega predmeta in jo sodišče pozove, da to stori.

Navedeno določilo, v katerem stadiju postopka se še lahko določi vrednost spornega predmeta - pred začetkom obravnavanja glavne stvari - predstavlja procesni prekluzivni rok. Takšnega zakonsko določenega roka ni mogoče podaljšati, saj lahko po določilu drugega odstavka 111. člena ZPP sodišče podaljša le sodno določeni rok, ne pa zakonskega. Zato je tudi v obravnavanem postopku sodno podaljšanje roka iz tretjega odstavka 40. člena ZPP za 3 dni za naknadno označbo vrednosti spornega predmeta tudi v zvezi z ugotavljanjem pravice strank do revizije neupoštevno. Se pa je naknadno dne 4.6.1992 navedena vrednost spornega predmeta 1,000.000,00 tolarjev morala upoštevati oziroma se je upoštevala kot vrednost spora za plačilo taks v skladu z določilom III. poglavja Zakona o sodnih taksah (Ur. list SRS, št. 1/90 in 14/91).

Ker tedaj tožeča stranka ni pravočasno označila vrednosti spornega predmeta, revizija proti sklepu sodišča druge stopnje ni dovoljena in jo je zato bilo treba zavreči, kar vse temelji na določilu drugega in prvega odstavka 389. člena ZPP v zvezi z določilom četrtega odstavka 400. člena ZPP.