Jedro

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka z dopisom pozvala tožnika, da svojo vlogo za izločitev ministra za pravosodje dopolni v roku 15 dni. V vlogi ga je pozvala, da navede konkretno zadevo, v kateri zahteva izločitev ministra za pravosodje in tudi opredeli in konkretno navede okoliščine, ki bi izločitev ministra utemeljevale in bi vzbujale dvom v njegovo nepristranost pri odločanju v zadevi. Ker tožnik z odgovorom ni odpravil pomanjkljivosti, je njegovo vlogo zavrgla. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno odločila, ko je vlogo tožnika zavrgla na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožnika, s katero predlaga izločitev ministra za pravosodje. Svojo odločitev je oprla na 2. odstavek 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP). V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnika na podlagi 1. odstavka 67. člena ZUP pozvala z dopisom, da v 15 dneh popravi oziroma svojo vlogo dopolni. Tožena stranka je namreč ugotovila, da predloga za izločitev ni mogoče obravnavati, ker tožnik ne navaja v kateri konkretni zadevi vlaga zahtevo za izločitev ministra za pravosodje in tudi niso navedene konkretno in določno okoliščine, ki bi takšno izločitev utemeljevale in bi vzbujale dvom v njegovo nepristranost pri odločanju v zadevi. Nadalje navaja, da je tožnik poziv prejel 9. 2. 2010 in pomanjkljivosti ni odpravil v postavljenem roku, zato je odločila na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka odločila brez ugotovitve dejanskega stanja in uporabe veljavne zakonodaje in Ustave RS. Navaja, da je celo predsednika vlade zaprosil za dodelitev nujne potrebne brezplačne pravne pomoči, ker se mu brez kakršnekoli odgovornosti krati pravica do sodnega varstva. Prav tako navaja, da je predložil dokaze, iz katerih je razvidno, da mu je nevzdržne finančne, premoženjske in zdravstvene razmere povzročil aktualni minister za pravosodje kot predsednik Okrožnega sodišča v A. od leta 1998 dalje. S tem je nedvomno izkazal okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranost in celo sum storitve določenih kaznivih dejanj. Navaja, da je prišlo do zavrženja kljub temu, da je v postavljenem roku odgovoril in priložil 24 listinskih dokazov. Nadalje navaja, da je predlagal poseben ugotovitveni postopek in pričakoval, da mu bo zagotovljena pravna pomoč. Predlaga, da se mu dodeli brezplačnega odvetnika, ki bo popravil tožbeni predlog in predlaga, da se sklep tožene stranke razveljavi in ji naloži, da odloči o tožnikovih zahtevkih. Prav tako predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po preučitvi vloge tožnika ugotovila, da predloga za izločitev ni mogoče obravnavati, ker tožnik ni navedel, v kateri konkretni zadevi zahteva izločitev ministra za pravosodje in tudi niso določno opredeljene in konkretno navedene okoliščine, ki bi izločitev ministra za pravosodje utemeljevale in bi vzbujale dvom v njegovo nepristranost pri odločanju. Tožena stranka je tožnika pozvala, da svojo vlogo popravi, tožnik je vlogo prejel 9. 2. 2010 in v roku 15 dni ni ustrezno dopolnil svoje vloge. Navaja, da v postavljenem roku vloge ni prejela. V zvezi z navedbami tožnika v tožbi pa navaja, da teh ne more upoštevati, ker vloge tožnika zaradi pomanjkljivosti ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati. Tudi če bi bila podana v postavljenem roku, tožena stranka vloge ne bi mogla obravnavati, ker pomanjkljivosti tudi z dopolnitvijo niso bile opravljene in ni jasno, v kateri konkretni upravni zadevi tožnik izloča ministra za pravosodje. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba zavrne.

Z odločbo opr. št. ... z dne 24. 5. 2010 je bila zavrnjena prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja pred sodiščem na prvi stopnji v upravnem sporu zoper sklep Vlade RS št. ... z dne 25. 3. 2010. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka z dopisom pozvala tožnika, da svojo vlogo za izločitev ministra za pravosodje dopolni v roku 15 dni. V vlogi ga je pozvala, da navede konkretno zadevo, v kateri zahteva izločitev ministra za pravosodje in tudi opredeli in konkretno navede okoliščine, ki bi izločitev ministra utemeljevale in bi vzbujale dvom v njegovo nepristranost pri odločanju v zadevi. Dopis tožene stranke z dne 2. 2. 2010 je tožnik prejel 9. 2. 2010. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik z odgovorom ni odpravil pomanjkljivosti, zato je njegovo vlogo zavrgla.

Tožnik v tožbi tudi ne navaja konkretne zadeve, v kateri zahteva izločitev ministra, prav tako ne navaja v tožbi okoliščin, ki bi to izločitev utemeljevale in ki bi bile opredeljene in konkretne in ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranost pri odločanju v konkretni zadevi. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno odločila, ko je vlogo tožnika zavrgla na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUP.

Tožnikove navedbe v tožbi glede njegovih nevzdržnih finančnih, premoženjskih in zdravstvenih razmer, ki jih naj bi povzročil minister kot predsednik Okrožnega sodišča od leta 1998 dalje, na odločitev tožene stranke ne morejo vplivati. Tožnik sicer trdi, da je pomanjkljivost njegove vloge odpravil, vendar v tožbi ne poudarja zadeve, v kateri zahteva izločitev ministra za pravosodje in tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi jih naj navedel in jih tožena stranka ne bi upoštevala. Tožnik tudi očita, da je izrek sklepa nejasen in da tožena stranka ne bi smela zavreči nobenega njegovega predloga, vendar temu sodišče ne more slediti. Izrek izpodbijanega sklepa je namreč v skladu z 213. členom ZUP, saj je tožena stranka odločila o predmetu postopka oziroma zahtevku tožnika. Tožnik tudi navaja, da je pravni laik in celo procesno nesposoben, vendar temu sodišče ne more slediti. Iz evidence seznama zadev Okrajnega sodišča v A. je razvidno, da zadeva opr. št. ... glede odvzema poslovne sposobnosti tožnika še ni pravnomočno zaključena, zato ne more slediti tožnikovi trditvi, da je procesno nesposoben. Tožnik v kasnejši vlogi tudi predlaga, da se izloči Upravno sodišče Republike Slovenije, vendar tudi tega ugovora sodišče ni moglo upoštevati. Na podlagi 11. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da na prvi stopnji odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. V 9. členu ZUS-1 je določena organizacija upravnega sodišča in upoštevaje prebivališče tožnika je za reševanje tega upravnega spora pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani (1. in 4. odstavek 9. člena ZUS-1). Tudi Zakon o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 in nadaljnji) ne določa drugače, tega tudi ne določa noben drug zakon, zato je tukajšnje sodišče stvarno pristojno za reševanje tega upravnega spora.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 in sicer na seji senata na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik v tožbi predlaga dokaze in s tem smiselno predlaga, da se opravi glavna obravnava. Vendar v zvezi s podatki, za katere je tožnika pozvala tožena stranka, tožnik v tožbi ne predlaga nobenih dokazov in nobenih navedb, tudi ne predlaga nobenih drugih navedb oziroma dokazov, ki bi bili povezani z njegovo vlogo oziroma s konkretno zadevo, v kateri predlaga izločitev. Sodišče zato šteje, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je odločilo na seji senata.

Sodišču ni bilo potrebno odločati o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ker se v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača (4. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08).