Jedro

S tem ko se obsojenec ne strinja z dokazno oceno, ki sta jo glede izvedenih dokazov sprejeli nižji sodišči, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet preizkusa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te odločbe, je bil D.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 212. člena v zvezi z 1. odstavkom 211. člena KZ in oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje uničenja stvari, ki je posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena po 1. odstavku 223. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba dve leti.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojenec pravočasno, dne 14.12.2000, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi obsojenec ne navaja, iz katerega zakonskega razloga (1. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) vlaga izredno pravno sredstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi tako, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da obsojenec z navedbami, da ni vedel, da jemlje predmete iz zaščitenega arheološkega najdišča, in da je R.V. na sodišču krivo izpovedal, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi obsojenec navaja, da ga je sodišče po krivem obsodilo ter da sodba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Meni, da so sodniki vedeli, da 1995. leta ni vedel in ni mogel vedeti, da se nahaja na arheološkem najdišču, ki je bilo leta 1992 z zakonom v Uradnem listu, št. 5/92, zaščiteno kot kulturni spomenik, saj z vsebino uradnih listov ni bil seznanjen ne po službeni in ne po privatni dolžnosti. Upoštevano tudi ni bilo njegovo ravnanje z naključno najdenimi predmeti. Sodišči sta pritrdili, da je vse najdene predmete nesel v Narodni muzej Ljubljana, potem pa jih podaril kranjskemu muzeju, torej si jih ni prilastil. Simbolična vrednost, ki mu jo je za keltski kovanec plačal Narodni muzej Ljubljana, po mnenju obsojenca tudi ni ne velika tatvina ne tatvina. Nadalje navaja, da je priča R.V. vseskozi v postopku lagal in šele na zadnji glavni obravnavi priznal prisotnost na gradu pri kamnolomu ter izpovedal, da je obsojenec z njim iskal skrivni rov gradu. Da je R.V. lagal, dokazuje Uradni list, št. 5/92, v katerem je navedeno, da je pričin ožji sorodnik P.V. eden izmed lastnikov parcele, na kateri se nahaja grad oziroma gradišče, kjer so bili najdeni sporni predmeti. Po mnenju obsojenca je nesprejemljivo, da sodišče na osnovi zapisnika o glavni obravnavi dne 20.12.1999 ni ugotovilo lažne izpovedbe te priče. V dokaz svojih navedb obsojenec zahtevi prilaga več listin (potrdilo o prevzemu gradiva Narodnega muzeja Ljubljana, fotokopije zapisnika o glavni obravnavi, fotokopijo 368. strani Uradnega lista Republike Slovenije št. 5 z dne 31.1.1992, blagajniški izdatek Gorenjskega muzeja Kranj).

Povzetih obsojenčevih navedb ni mogoče oceniti drugače kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec se namreč ne strinja z dokazno oceno, ki jo je glede izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe priče R.V., sprejelo sodišče prve stopnje ter potrdilo sodišče druge stopnje, in ne sprejema dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, to je, da je vzel tujo premično stvar posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena z namenom, da si jo protipravno prilasti na način, kot je opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Tudi sam obsojenec v prvem stavku obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sodba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Pravilnosti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče ne more presojati, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato zahteva za varstvo zakonitosti ni mogla uspeti in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju premoženjskih in družinskih razmer obsojenca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo povrnitve stroškov (povprečnine), ki so nastali v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (98.a člen v zvezi z 4. odstavkom 95. člena ZKP).