Jedro

Obstoja delovnega razmerja na podlagi transformacije iz določenega v nedoločen čas kot podlage za odločitev o plačilu razlike v plači, delavec ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v plači za obdobje od 1. 12. 2013 do 30. 11. 2017 med 43. in 47. plačilnim razredom ter za obdobje od 1. 12. 2017 do 10. 4. 2019 med 44. in 48. plačilnim razredom v zneskih kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 2.239,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče po eni strani zatrjuje veljavnost obdobja sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Vodja lekarne III do 30. 11. 2013 in zavrača njeno transformacijo iz določenega v nedoločen čas, hkrati pa po drugi strani zatrjuje nastop na novo delovno mesto Farmacevt II že v mesecu novembru, v času veljavnosti in izvrševanja pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013, torej pred potekom obdobja sklenitve pogodbe za določen čas. Smiselno sodišče toženi stranki omogoča premestitev tožnice na drugo delovno mesto, kljub veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto Vodja lekarne III, vse v nasprotju s prisilnimi predpisi dopustnega ravnanja delodajalca. Tovrstno tolmačenje, upoštevaje neobstoječo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Farmacevt II po 1. 12. 2013, predstavlja nedopustno sodno prejudiciranje veljavnosti zadnje in edine sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko in s tem absolutno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Onemogočen je preizkus ugotovitev sodišča glede obstoja delovnih mest, kar predstavlja absolutno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe v 18. točki ostaja nejasen razlog, zakaj je sodišče upoštevalo delovno razmerje na podlagi nesklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Farmacevt II. Sodišče šteje kot obstoječo delovno razmerje za delovno mesto Farmacevt II, pri čemer se ne opredeli do drugih delovnih obveznosti in elementov za to delovno mesto, česar v postopku ni ugotavljalo. Sodišče je svojo odločitev o neutemeljenosti zahtevka na plačilo razlike (prikrajšanja) v plači brez konkretne obrazložitve vezalo na pavšalno oceno obstoja delovnega mesta Farmacevt II, s čimer ostaja sodba v tem delu nepreverljiva.

Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013 je toženo stranko zavezovala k sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, česar pa tožena stranka, kljub vsem zakonskim možnostim ni realizirala. V nasprotju z materialnimi zakonskimi določili (56. člen ZDR-1) je ugotovitev sodišča, da nadaljnja zaposlitev tožnice pri toženi stranki, kjer je tožnica ostala zaposlena tudi po preteku zadnje pisne pogodbe o zaposlitvi (ker druga pogodba ni bila podpisana) tožnice ne opravičuje do plače v višini, ki je določena s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013. Kljub morebitni naknadni ponudbi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Farmacevt II, tožnica te ni podpisala. Posledično neobstoječi "novi" pogodbi o zaposlitvi za to delovno mesto je tožnica ostala zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013 za delovno mesto Vodja lekarne III. Morebitnega pasivnega ravnanja delavca po premestitvi na drugo delovno mesto oziroma opravljanju dela na drugem delovnem mestu brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče upoštevati kot soglasja volj pogodbenih strank za sklenitev nove pogodbe. Slednje se zlasti nanaša na delovno mesto Farmacevt II, za katero tožnica ni imela sklenjene pogodbe in na takšno enostransko premestitev ni pristala. Zakon takšno samovoljno ravnanje delodajalca, po katerem ta ustno premesti delavca na drugo delovno mesto, prepoveduje na podlagi prepovedi enostranskega spreminjanja in poseganja v delovno razmerje skladno z 31. in 49. členom ZDR-1. Posledično ni mogoče slediti ugotovitvam sodišča v okviru lastne subjektivne ocene obstoja domnevne pogodbene volje tožnice ali njenega konkludentnega ravnanja (18. točka obrazložitve) in s tem obstoja "konsenza" k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Farmacevt II zgolj na podlagi pavšalnega zatrjevanja, da je od novembra 2013 dalje opravljala dela na delovnem mestu Farmacevt II. Tožnica kot šibkejša stranka ni imela druge možnosti, saj je tožena stranka svoj nadrejeni položaj za takšno nedopustno enostransko premestitev zlorabila. Ker druga pogodba o zaposlitvi (za delovno mesto Farmacevt II) ni bila sklenjena, tožena stranka ni imela podlage, da tožnici izplačuje plačo za takšno "nesklenjeno" delovno mesto, saj je med njima še naprej veljala predhodna in zadnja podpisana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Vodja lekarne III.

V pritožbi tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča o prepozno vloženi tožbi. Navaja, da s postavljenim denarnim zahtevkom na podlagi zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni bila prekludirana v uveljavljanju pravic po 200. členu ZDR-1. Ni mogoče govoriti o za tožnico zavezujočem roku po določilih ZDR-1, temveč zgolj o splošnem zastaralnem roku za denarno terjatev.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Pri tem je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo razlike v plači za obdobje od decembra 2013 do upokojitve v aprilu 2019 ter razliko v premalo izplačani odpravnini ob upokojitvi, ki je nastala kot posledica premalo izplačane plače, ker ji je tožena stranka v navedenem obdobju izplačevala plačo po 43. plačnem razredu, namesto plače po 47. plačnem razredu. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2013 do 30. 11. 2013 za delovno mesto Vodja lekarne III, ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki, in sicer na delovnem mestu Farmacevt II, ki je uvrščeno v 43. plačni razred, tožena stranka pa je tožnici do prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve dne 10. 4. 2019 plačo obračunavala in izplačevala v tej višini.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki mu jih pavšalno očita tožnica v pritožbi. Ni podana pavšalno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti in nasprotij, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, vsebuje tudi obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju. Iz obrazložitve je namreč jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje za obstoječe delovno razmerje upoštevalo delo na delovnem mestu Farmacevt II oziroma zakaj je štelo, da med strankama pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Vodja lekarne III po poteku časa, za katerega je bila sklenjena, ni bila več v veljavi. Prav tako ni podana pavšalno zatrjevana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

8. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo razlike v plači in razlike v odpravnini ob upokojitvi zavrnilo že po temelju, utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, katerega izvedbo je tožnica predlagala glede višine razlike v plači, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Glede na navedeno tako soglasje tožnice k neizvedbi dokaza sploh ni bilo potrebno, zato so pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pripravljalnih vlogah smiselno sicer trdila, da pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto Vodja lekarne III v nasprotju z zakonom ni vsebovala razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar pa kljub temu, da se do navedenega sodišče prve stopnje res ni določno opredelilo,1 dejstvo, da pogodba ni vsebovala razloga sklenitve, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je bistven zaključek ta, da tožba za uveljavljanje transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ni bila vložena pravočasno.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da je glede na pravni temelj, na katerega je tožnica oprla svoj tožbeni zahtevek, tožba vložena prepozno. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je odločilno, da tožnica sodnega varstva v roku 30 dni iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ni uveljavljala v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 1. 2013 za delovno mesto Vodja lekarne III, po kateri je bila upravičena do višje osnovne plače. Obstoja delovnega razmerja na podlagi transformacije iz določenega v nedoločen čas kot podlage za odločitev o plačilu razlike v plači, delavec ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tudi s postavitvijo dajatvenega zahtevka za plačilo razlike v plači iz delovnega razmerja, za katerega še ni bilo ugotovljeno, ali se je spremenilo iz določenega v nedoločen čas, tožnica ne more zaobiti tega roka, torej da kot predhodno vprašanje izpostavlja oziroma sodno uveljavlja nadaljevanje prej veljavne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Vodja lekarne III šele po navedenem zakonskem roku. S pritožbenim navajanjem, da je postavljeni denarni zahtevek na podlagi zadnje (pisno) sklenjene pogodbe o zaposlitvi mogoč brez predhodnega ugotavljanja zakonitosti njenega prenehanja, ker obstoj elementov delovnega razmerja v konkretnem primeru ni bil sporen, skuša tožnica neutemeljeno izključiti rok za sodno varstvo v primeru zahtevkov za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ker je že to razlog za odločitev o tem, da ni možno ugotoviti transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, niso relevantne pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nepretrganega delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ter da se ni opredelilo do drugih delovnih obveznostih in elementov za delovno mesto Farmacevt II, ki jih v postopku ni ugotavljalo.

11. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači je tudi sicer pravilna. Z ugotovitvijo, da med strankama ni bilo volje za nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu Vodja lekarne III, sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage, saj je tožena stranka zatrjevala, da je tožnica delo Farmacevta II sprejela in ga tudi opravljala ves čas od 1. 12. 2013 (tj. po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas), dejansko pa že od 11. 11. 2013, kljub temu, da ponujene pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ni nikoli podpisala.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje predhodno delovno razmerje iz leta 1979 razširjalo na obdobje po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1 1. 2013. Iz uvoda te pogodbe (priloga A2) je namreč razvidno, da je predhodno delovno razmerje med strankama prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2011. 13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka tožnico premestila iz lekarniške enote A. v lekarniško enoto B. in na drugo delovno mesto Farmacevt II, tožnica pa navedenega dela (kljub ugotovitvi, da je zavračala podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi) ni zavrnila, temveč ga je od 11. 11. 2013, torej še pred formalnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tudi opravljala, kot ji je bilo odrejeno s strani njenih nadrejenih, o čemer je tudi sama izpovedala (list. št. 44), pravilno zaključilo, da je med strankama na konkludenten način prišlo do soglasja o bistvenih elementih pogodbe o zaposlitvi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnica konkludentno soglašala in izrazila voljo – da z delom pri toženi stranki nadaljuje na ponujenem delovnem mestu Farmacevt II, ne pa na delovnem mestu Vodja lekarne III, za kar se stranki niti nista pogajali oziroma dogovarjali. Tak zaključek je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi s sklicevanjem na določilo 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013, da bosta po njenem prenehanju stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, za katero tožnica izpolnjuje pogoj stopnje izobrazbe in usposobljenosti za delo (kar je bilo očitno delovno mesto Farmacevt II ali kasneje sistematizirano delovno mesto Farmacevt I), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da gre pri ravnanju tožene stranke za samovoljno enostransko oblikovanje pogodbene volje delodajalca oziroma enostransko premestitev tožnice mimo zakonskih dolžnosti delodajalca. Glede na navedeno je primerjava s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 959/2013 neustrezna, saj je v tej zadevi delodajalec delavca ustno premestil na drugo delovno mesto, pri tem pa niti ni bila podpisana nova pogodba o zaposlitvi niti ni bila odpovedana obstoječa pogodba o zaposlitvi, zato je obstoječa ostala v veljavi, medtem ko pa je v obravnavanem primeru obstoječa pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, saj je bila sklenjena za določen čas, zatorej v primeru ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Farmacevt II ne moremo govoriti o nedopustni enostranski premestitvi.

14. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da samo dejstvo nadaljevanja zaposlitve pri toženi stranki brez sklenitve oziroma podpisa ponujene nove pogodbe o zaposlitvi2 za delovno mesto Farmacevt II po poteku pogodbe za določen čas, ne more privesti do zaključka, da je zato tožnica upravičena do plače v višini, kot je bila določena za delovno mesto Vodje lekarne III, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Nasprotno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. V konkretnem primeru tožnica po decembru 2013 (dejansko pa že prej) namreč ni opravljala del in nalog Vodje lekarne III, temveč je po odredbah nadrejenih dejansko opravljala dela in naloge Farmacevta II.3 Kot izhaja iz izpovedi tožnice (na list. št. 45-46), se njeno delo v lekarni v B. po dejanskem začetku dela na delovnem mestu Farmacevta II (11. 11. 2013), vendar pred potekom pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Vodja lekarne III (30. 11. 2013) ni razlikovalo od dela po tem obdobju, tj. od 1. 12. 2013, ko ni več veljala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Vodja lekarne III, zato pritožba zmotno navaja, da je tožnica jasno izpovedala, da se obseg del pred ''premestitvijo'' (delo Vodje lekarne III) in po ''premestitvi'' (delo Farmacevta II) ni spremenil in je v večjem delu opravljala enaka dela kot prej.

15. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači in razlike v premalo izplačani odpravnini ob upokojitvi materialnopravno pravilna in zakonita. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. in 165. člen ZPP).

1 V opombi je zgolj pripomnilo, da je z vodilnim delavcem dopustno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, delovno mesto Vodja lekarne III je sodišče prve stopnje očitno štelo kot vodilno oziroma vodstveno. 2 Pisna oblika pogodbe o zaposlitvi v 17. členu ZDR-1 ni določena kot pogoj za njeno veljavnost, temveč je v interesu delavca kot šibkejše stranke. 3 Delavec ne more zahtevati plačila za delo, ki ga ni opravljal, saj plačilo za delo predstavlja protidajatev opravljenemu delu.