Jedro

Navedene ugotovitve in zaključki po presoji revizijskega sodišča ne predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pač pa zmotnost materialnopravnega izhodišča, da je lahko pravno odločilen za nastanek skupnega premoženja in za določitev deležev razvezanih zakoncev na njem le en sklop vrednostnih prispevkov in sicer tistih, ki se dajo materialno ovrednotiti, od teh pa spet le en (pomembnejši) del (na primer plače in ne ostale oblike prispevanja, kot da je gradnja rezultat zgolj denarnih vlaganj to je plač), zaradi česar je izostala ocena celokupnega vrednostnega prispevanja pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja. Po določilu drugega odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) mora sodišče pri določanju deležev vsakega zakonca na skupnem premoženju upoštevati ne le njun dohodek, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Oblike sodelovanja v procesu pridobivanja skupnega premoženja so lahko po sodni praksi različne narave, v vsakem oziru pa mora biti upoštevan celoten sklop vseh prizadevanj obeh zakoncev, katerih nasledek je nastanek skupnega premoženja.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se v pobijanem delu sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je (od zahtevanega 3/4 deleža) na hiši, stoječi v vl. št... k.o..., ugotovilo tožnikov delež v obsegu 2/3 ter naložilo toženki, da mora na ime tožnika izstaviti zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini do 1/6, medtem ko je višji tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za razliko med 2/3 do 3/4, sicer pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijske razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita ali pa spremenita tako, da se tožnikov zahtevek zavrne. Kršitev materialnega prava vidi revidentka v tem, da je sodišče ob sicer višjem dohodku tožnika ugotovilo toženkino angažiranost med gradnjo v enaki meri kot tožnikovo, je pa tožniku dosodilo še enkrat višji delež na skupnem premoženju. S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje hkrati zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju in tudi z odločitvijo samo. S potrditvijo take sodbe je hkrati tudi sodišče druge stopnje zakrivilo enako kršitev postopka, obenem pa še relativno kršitev določb ZPP, ker je zapisalo v svoji odločbi, da pritožbena odgovora nista bila vložena, čeprav je tožnik vložil ugovor na toženkino pritožbo.

Tožnik na revizijo toženke ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Na podlagi dveh ključnih ugotovitev, (1) da sta bili obe pravdni stranki v času gradnje družinske hiše v letih 1969 do 1972 enako angažirani (toženka s pretežnim ukvarjanjem in skrbjo za varstvo in vzgojo skupnih otrok ter vodenjem gospodinjstva, tožnik pa s pretežno organizacijo gradnje in zaradi česar bi bil prispevek pravdnih strank k ustvarjenemu skupnemu premoženju lahko enak) in (2) da je pa bil tožnikov osebni dohodek v času gradnje še enkrat višji od toženkinega, sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da se je moral tožnikov višji osebni dohodek odraziti v večjem njegovem deležu na skupnem premoženju in to v razmerju 2/3 nasproti toženkinemu deležu 1/3. Navedene ugotovitve in zaključki po presoji revizijskega sodišča ne predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pač pa zmotnost materialnopravnega izhodišča, da je lahko pravno odločilen za nastanek skupnega premoženja in za določitev deležev razvezanih zakoncev na njem le en sklop vrednostnih prispevkov in sicer tistih, ki se dajo materialno ovrednotiti, od teh pa spet le en (pomembnejši) del (na primer plače in ne ostale oblike prispevanja, kot da je gradnja rezultat zgolj denarnih vlaganj to je plač), zaradi česar je izostala ocena celokupnega vrednostnega prispevanja pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja. Po določilu drugega odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) mora sodišče pri določanju deležev vsakega zakonca na skupnem premoženju upoštevati ne le njun dohodek, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Oblike sodelovanja v procesu pridobivanja skupnega premoženja so lahko po sodni praksi različne narave, v vsakem oziru pa mora biti upoštevan celoten sklop vseh prizadevanj obeh zakoncev, katerih nasledek je nastanek skupnega premoženja. Ker zaradi že navedenega zmotnega pristopa nižjih sodišč niso bile pri odločanju o sporu upoštevane vse oblike prispevanja obeh pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja, je sprejeta odločitev v pobijanem delu napačna, zaradi česar je moralo revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljaviti na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati celotno določilo 59. člena in naslednjih ZZZDR ter oceniti vse pravno odločilne okoliščine, ki so v pretežnem delu že ugotovljene. Kot je zakonska skupnost moža in žene specifična in z zakonom urejena, je v mnogočem specifičen tudi pravni režim premoženja, ki ga zakonca ustvarita v času njune skupnosti. Ta specifičnost se odraža predvsem v tem, da se delež zakoncev na skupnem premoženju ne določi zgolj na podlagi njunih prispevkov materialne vrednosti (saj njuna skupnost ni le ekonomska), pač pa na podlagi vseh tistih oblik sodelovanja, pomoči in podobno, ki so različne in tudi osebne narave. Prav zato se razne aktivnosti enega ali drugega zakonca ne morejo izraziti v denarju ter se zato vrednotijo prosto zunaj okvirov tako imenovanega denarnega preračunavanja.

V zvezi z revizijskim očitkom, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP pa je ugotoviti, da navedena kršitev ni bila zagrešena. Ne more iti za procesno kršitev zatrjevanega pomena, kadar se kavzalnost (med odločitvijo in zatrjevano opustitvijo sodišča) ne konkretizira, zadevale pa naj bi procesne pravice tožnika to je nasprotne stranke in ne toženke.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.