Jedro

Prijava terjatve tožene stranke v večstranski pobot nedvoumno izkazuje, da je priznavala svojo terjatev do tožeče stranke v tej višini, saj je tožena stranka na ta način svoje obveznosti poskušala zapirati na enega od zakonitih načinov, ki omogočajo prenehanje obveznosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.730,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi I. in III. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 102234/2011 z dne 14. 7. 2011 in s tem toženi stranki naložilo plačilo 100.103,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega vtoževanega računa. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.306,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Uveljavljala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo storitev z gradbenimi stroji za toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke utemeljilo na nespornosti opravljenih in zaračunanih del tožeče stranke za toženo stranko, kakor tudi na ugotovitvi, da je tožena stranka izstavljene račune delno tudi plačala. Kot relevantno je upoštevalo tudi okoliščino, da tožena stranka nobenega od izstavljenih računov ni zavrnila.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o protispisnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni prerekala opravljenih del ne po temelju in ne po višini. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja skladnost vtoževanih računov, priloženih strojnih poročil in dnevnikov pregleda strojev, ki so specificirani po dnevih, vrsti stroja, števila opravljenih ur, stanju števca, ceni in skupni ceni. Hkrati pa je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo, da dnevni pregledi strojev niso vsi podpisani s strani vodje enote T. I. Na tej okoliščini je tožena stranka očitno že v prvostopenjskem postopku in v pritožbi gradila svoje izhodišče, da tožena stranka ni dolžna plačati izstavljenih računov, ker so le-ti neskladni s pogodbeno dogovorjenimi pogoji. Takšno stališče tožene stranke je materialnopravno zmotno. Res sta pravdni stranki v 7. členu Pogodbe opredelili način, na katerega je tožeča stranka dolžna obračunavati opravljene storitve za toženo stranko. Res je tudi, da je bilo predvideno, da morajo biti strojna poročila dnevno potrjena od pooblaščene osebe na gradbišču. Gre torej za osebo iz sfere tožene stranke. Vendar takšnega dogovora ni mogoče razumeti drugače kot dogovorjenega načina ugotovitve obsega opravljenih storitev tožeče stranke v posameznem časovnem obdobju. Vprašanje, ali je predložena dokumentacija posameznim računom podpisana v skladu z navedenim pogodbenim določilom, bi bilo relevantno šele pod predpostavko, da bi tožena stranka sploh osporavala obseg opravljenih del, ki jih je zaračunala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je glede na specifikacijo vtoževanih računov in priloženih listin tožena stranka vsekakor imela zadosti možnosti, da se opredeli, katerim od zaračunanih postavk konkretizirano ugovarja. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka takšnih konkretiziranih ugovorov ni podala, zato zgolj sklicevanje tožene stranke na citiran dogovor iz 7. člena Pogodbe ne more uživati pravnega varstva. Takšen ugovor bi bil namreč relevanten šele, v kolikor bi tožena stranka jasno ponudila trditve katere od zaračunanih postavk po posameznih vtoževanih računih so za toženo stranko sploh sporne. Potem, ko tožena stranka tako izstavljenim računom očitno ni nasprotovala, niti ni podala konkretiziranih ugovorov v teku prvostopenjskega postopka, je sodišče prve stopnje pravilno štelo takšne ugovore tožene stranke za prepavšalne. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni izvajalo predlaganih dokazov s strani tožene stranke, saj bi morala tožena stranka najprej ponuditi ustrezno konkretizirano trditveno podlago.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ko je kot pravno relevantno štelo, da je tožena stranka svojo obveznost do tožeče stranke prijavila v večstranski pobot v znesku 96.191,13 EUR dne 15. 4. 2011. Takšno dejanje tožene stranke nedvoumno izkazuje, da je priznavala svojo terjatev do tožeče stranke v tej višini, saj je tožena stranka na ta način svoje obveznosti poskušala zapirati na enega od zakonitih načinov, ki omogočajo prenehanje obveznosti tožene stranke. Zgolj trditve tožene stranke, da ob prijavi teh terjatev v pobot vseh računov še ni štela za zapadle, je prav tako šteti za nekonkretizirane in zato neupoštevne. Zato je tudi v tem delu neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh dokazov, predlaganih s strani tožene stranke.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vtoževane zneske po računu št. 12/2010 in št. 18/2010 ter 20/2010, pri katerih je za toženo stranko sporna postavka za zaračunavanje opravljenih storitev s traktorjem Zetor. Tožeča stranka je jasno pojasnila v drugi pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2012, da naj bi šlo pri izstavljeni naročilnici tožene stranke za pomoto, ki je bila neskladna z dejanskim dogovorom o ceni v višini 18,00 EUR/uro namesto v naročilnici zapisane 18,00 EUR/dan. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka v naslednji pripravljalni vlogi zanikala drugačen dogovor med pravdnima strankama. V 7. točki tretje pripravljalne vloge tožene stranke z dne 18. 5. 2012 je namreč zgolj zatrjevala, da če bi bilo res, kar trdi tožeča stranka, bi morala biti izdana nova naročilnica, vendar ni bila. Predvsem pa tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke, da je tožena stranka prvi račun po sporni naročilnici, izdan 30. 11. 2009 z zaračunano urno postavko 18,00 EUR/uro tudi poravnala. Ob tako podani trditveni podlagi obeh pravdnih strank, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama dejansko dogovorjena urna postavka in ne dnevna postavka, kot je navedeno v sporni naročilnici. Konec koncev je takšen zaključek življenjsko in logično sprejemljiv tudi ob upoštevanju dogovorjenih cen med pravdnima strankama za opravljene storitve z drugimi gradbenimi stroji, ki jih je zaračunavala tožeča stranka.

9. Upoštevaje navedene razloge se tako izkaže, da niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeči stranki v skladu z Odvetniško tarifo in sicer po tarifni št. 3210 1.422,40 EUR in po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 20 % DDV.