Jedro

Sodišče druge stopnje je po opravljeni presoji pritožbenih navedb zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi gradbenih posegov v obdobju od jeseni 2012 do 31. 3. 2013 v območju marijagraškega ovinka v L.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili gradbeni posegi, ki jih je tožena stranka izvedla, takšne vrste in tako intenzivni, da je so dejansko povzročili škodo na življu v reki S. na delu, kjer so se posegi izvajali, in da je šlo za škodo, ki presega običajne meje.

Tožena stranka sicer ravnala v nasprotju z navedenimi predpisi (glede poročanja v ribiški kataster glede pogina rib), vendar ta njena opustitev dolžnega ravnanja ni v nobeni povezavi s tem, da ji je tožena stranka s svojimi obsežnimi posegi v strugo reke S. povzročila škodo (ne le pogina rib, pač pa uničenje vodnega življa). Zato ne drži pritožbena navedba, da do pogina rib ne bi prišlo, če bi tožeča stranka izvedla predpisane aktivnosti, ki se tičejo operativnega ugotavljanja in odprave škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi gradbenih posegov v obdobju od jeseni 2012 do 31. 3. 2013 v območju marijagraškega ovinka v L. (na podlagi gradbenega dovoljenja št. 351.69/2011-29 z dne 11. 11. 2011).

2. Tožena stranka vmesno sodbo pritožbeno izpodbija v celoti, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in (po samem temelju) v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožečo stranko pa obveže k plačilu na strani tožene stranke nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja odškodnino za škodo, ki je nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je toženi stranki dal dovoljenje pristojni organ. Tožeča stranka je toženi stranki očitala, da je s svojimi posegi v reko S., ki so zavzemali premaknitev struge S. v desno brežino v območju marijagraškega ovinka ter poglobitev dna korita S., to je na območju, na katerem je tožeča stranka koncesionar za izvajanje ribiškega upravljanja v L. ribiškem okolišu, povzročila škodo, ki se kaže v uničenju celotnega vodnega živeža (očitno prav: življa glede na vsebino trditev in SSKJ, po katerem je živež vse, kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi, živelj pa je izraz za organizme in bitja; pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju uporablja pravilno besedo: živelj) v reki, saj je povzročila skalitev vode in posledično zadušitev vodnega življa ter trajno izgubo ribolovnega revirja. Tožena stranka pa je ugovarjala, da škoda tožeči stranki ni nastala, saj bi sicer tožeča stranka o tem poročala v ribiški kataster. Ker tega ni storila, ne more dokazati, da ji je škoda nastala. Med pravdnima strankama ni sporno, da je dela na navedenem območju izvajala tožena stranka in da je tožeča stranka na tem območju koncesionar. Sporno pa je bilo, ali je tožeči stranki zaradi posegov tožene stranke nastala škoda v obliki pogina rib in drugem vodnem življu ter višina te škode.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno pravno podlago, in sicer tretji odstavek 133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)1 in določbe 57. in 58. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSrib)2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni presoji pritožbenih navedb zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi gradbenih posegov v obdobju od jeseni 2012 do 31. 3. 2013 v območju marijagraškega ovinka v L.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili gradbeni posegi, ki jih je tožena stranka izvedla, takšne vrste in tako intenzivni, da je so dejansko povzročili škodo na življu v reki S. na delu, kjer so se posegi izvajali, in da je šlo za škodo, ki presega običajne meje. Nadalje je pravilno zaključilo, da ugovori tožene stranke, da škoda ni nastala oziroma da tožeča stranka ni dokazala, da je nastala zato, ker o škodi ni poročala v ribiški kataster, ne vzdržijo. Sodišče je ugotovilo, da so ribe v času, ko so se gradbena dela opravljala, poginjale sproti v vsem tem času in dejansko ni šlo za enkraten nenaden pojav. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi razlago sodišča, da je tožena stranka sicer ravnala v nasprotju s predpisi, ki določajo poročanja v ribiški kataster glede pogina rib, vendar ta njena opustitev dolžnega ravnanja ni v nobeni povezavi s tem, da ji je tožena stranka s svojimi obsežnimi posegi v strugo reke S. povzročila škodo. Kot je navedlo sodišče, se je v tem primeru že vnaprej predvidevalo, da bo škoda v vsakem primeru nastala, glede na to, da je šlo za izgubo celotnega oziroma vsaj pretežnega dela življa v revirju tožeče stranke v obdobju gradbenih del. Sodišče je to okoliščino upravičeno štelo kot ključno okoliščina, ki kaže na to, da je nastala škoda presegla običajne meje. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka sploh ni ugovarjala, da opravljeni posegi tožene stranke niso presegali nekih normalnih meja posegov v prostor oziroma da škoda zaradi teh posegov ni presegla običajnih meja.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da zgolj dejstvo, da je o domnevnem poginu rib izpovedoval tožničin sedanji zakoniti zastopnik B. A., temu dokaznemu bremenu ne more zadostiti. Navaja, da je potrebno kritično presojati njegovo izpoved in izpostavlja, da je izpovedoval »le« o enem dogodku (poginu rib), ki naj bi se zgodil že prvi dan del, in šele na nadaljnja vprašanja začel pojasnjevati, da bi naj bilo teh dogodkov več, ni pa vedel pojasniti, niti kdaj naj bi do teh dogodkov prihajalo niti koliko rib naj bi poginilo, kar je najmanj nenavadno, saj mora tožeča stranka kot koncesionar o tem voditi ustrezne evidence in o njih obveščati prisojne institucije. Napadana sodba okoliščino, da je tožeča stranka pogin rib izkazala, gradi še (edinole) na izpovedi priče R. L., ki pa je potrdila dejstvo, da tožeča stranka ni prijavila nobenega pogina rib, pa čeprav se po njenem vedenju večji pogini rib prijavljajo (in so ribiške družine to tudi dolžne izvajati).

Z gornjimi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne uspe izpodbiti pravilnega zaključka sodišča, da je tožeča stranka izkazala nastanek škode. Sodišče prve stopnje je dovolj kritično presodilo izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, glede na to, da v kritičnem času ni bil zakoniti zastopnik in mu ni bilo znano, ali so kaj poročali ali ne, izpovedal pa je, da so bili ves čas izvajanja del prisotni, na to, da ribe poginjajo, opozarjali izvajalce in da so ribe poginjale sproti ter da so jih poskušali reševati. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je pomembna ugotovitev, da ni šlo za enkratni pogin rib in življa, saj so se dela opravljala dlje časa. Da je sodišče kritično ocenilo izpovedbo B. A., pa nenazadnje izhaja tudi iz tega, da je pritrdilo toženi stranki, da bi tožeča stranka morala poročati o poginih rib v ribiški kataster, kot je obrazložilo v točki 19 izpodbijane vmesne sodbe. Opustitev te dolžnosti pa, kot je obrazložilo sodišče, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je priča R. L. izpovedala, da je iz podatkov ribiškega katastra razvidno, da se je izvajal odlov rib (in sicer 12. 7, 8. 7., 1. 8, 10. 7. 2012 in 21. 2. 2013) in da so bile ribe prenešene gorvodno v ustrezen habitat, kar po sami logiki stvari pomeni, da do pogina rib (oziroma celo uničenje celotnega življa v reki, kot se želi to sedaj za potrebe tega postopka prikazati) ni moglo priti,saj v nasprotnem ne bi prišlo do večkratnega ″prenašanja″ živih rib (ki jih sploh naj ne bi več bilo), temveč do pobiranja mrtvih rib. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da je tožena stranka projekt izvedbe del prevzela od družbe Nivo d.d., s tem pa tudi vso dokumentacijo, med drugim tudi listino Aproksimativna ocena škode z dne 13. 6. 2012, s katero je bilo dejansko narejeno mnenje in ocena škode, ki bo nastala zaradi posega izvajalca. V listini so zapisani vsi posegi, ki se bodo opravljali na gradbišču, prav tako je zapisano, da je škoda na ihtiofavni neizbežna in v kolikor je izvajalec ne bo mogel kljub ukrepom preprečiti, jo bo poravnal koncesionarju, nadalje so opisani tudi vsi negativni vplivi teh posegov na živelj v reki. Navedeno kaže na to, da je bilo že pred začetkom posegom znano, da bo škoda nastala. Škodni dogodek in škoda sta bila torej objektivno predvidljiva.3 Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa tožena stranka sploh ni ugovarjala, da opravljeni posegi tožene stranke niso presegali nekih normalnih posegov v prostor oziroma da škoda zaradi teh posegov ni presegla običajnih meja. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da izjave tožeče stranke, da so se dela izvajala do konca leta 2013 oziroma, da ji ni poznano, kdaj so se dela končala, kažejo na to, da so le-te prilagojene za potrebe te pravde oz. v nasprotnem, da stranka sploh ne ve, kaj in kdaj se v njenem ribiškem okolišu/revirju dogaja in ji zato posledično enostavno tudi ni verjeti, da je do pogina rib prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno, na podlagi zapisnika o tehničnem pregledu z dne 7. 5. 2013, sledilo ugovoru tožene stranke, da dela niso trajala najmanj do 31. 12, 2013, kot je trdila tožeča stranka, sklicujoč se na ribiški kataster, pač pa le do 31. 3. 2013. 8. Tožeča stranka ne vtožuje škode le zaradi pogina rib, pač pa zaradi uničenja celotnega vodnega življa v reki, kar je bila vnaprej objektivno predvidljiva škoda. Zato pritožbeno sodišče ne deli dvomov s toženo stranko, da se zdi enostavno nemogoče, da o poginu rib (in to v obsegu, kot se zatrjuje (uničenje celotnega vodnega življa v reki; oziroma, da je prišlo do katastrofe)) ni enega samega materialnega dokaza - niti fotografije poginulih rib oziroma škode, ki naj bi bila povzročena na ribjem živežu. Nastanek škode je sodišče pravilno ugotovilo že z drugimi dokazi. Ker torej ne gre le za škodo zaradi pogina rib, niso utemeljene pritožbene navedbe, da če bi ribe poginjale dolvodno, bi potemtakem moralo te ribe prinesti v drug ribolovni okoliš - konkretno spodnjesavsko ribiško območje (Radeški okoliš), kjer bi gotovo bil zaznan povečan obseg poginulih rib, in da bi bilo pričakovati, da bi o poginu rib bilo kaj zapisanega tudi v javnih (vsaj krajevnih) občilih, pa tudi do tega (in česa takšnega ne zatrjuje niti tožeča stranka) ni prišlo. Slednje navedbe pa so tudi sicer nedovoljene, saj jih je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala opravičljivih razlogov (prvi odstavek 337. člena ZPP). Okoliščina, da predstavnica Zavoda za ribištvo na tehničnem pregledu dne 7. 5. 2013 ni podala nobenih pripomb oziroma zahtev po odpravi škode, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da škoda ni nastala.

9. Velik del pritožbe predstavljajo navedbe, da ni bilo zadostno oziroma sploh ni bilo problematizirano, da tožeča stranka o domnevnem poginu ni obvestila pristojnih inštitucij. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je zadostno v točki 19 obrazložilo, da gre pritrditi toženi stranki, da bi tožeča stranka o poginih rib morala poročati v ribiški kataster, že iz tega razloga, ker je šlo dejansko za gradbene posege in ne neke naravne pojave, zaradi katerih bi ribe oziroma živelj umrl, kar je tožeča stranka kot strokovnjak na tem področju brez dvoma vedela. A kot že zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka sicer ravnala v nasprotju z navedenimi predpisi (glede poročanja v ribiški kataster glede pogina rib), vendar ta njena opustitev dolžnega ravnanja ni v nobeni povezavi s tem, da ji je tožena stranka s svojimi obsežnimi posegi v strugo reke S. povzročila škodo (ne le pogina rib, pač pa uničenje vodnega življa). Zato ne drži pritožbena navedba, da do pogina rib ne bi prišlo, če bi tožeča stranka izvedla predpisane aktivnosti, ki se tičejo operativnega ugotavljanja in odprave škode. Po obrazloženem niti z razmišljanjem, da bi bilo, glede na s strani tožeče stranke zatrjevane okoliščine o enormnem poginu rib oziroma katastrofi, pričakovati, da bi tožeča stranka predlagala, da se (prizadeti) revirji/okoliši v njenem upravljanju iz ″ribolovnega″ prekvalificirajo v »prizadetega«, pritožnica ne uspe ovreči pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in pravnih zaključkov.

10. Tožena stranka v nasprotju s podatki v spisu navaja, da ponovno, kot v točki 6. svojih trditev, izpostavlja število ribolovnih dni v revirju S. 9, ki je v letu v letu 2011 znašalo 818 dni, v letu 2012 - 1.364 dni, v letu 2013 - 1427 dni in v letu 2014 - 1255 dni, kar po njenem pomeni, da v letu 2012 (in tudi v letu 2013) ni prišlo do prav nobenega upada ribolovnih dni (temveč celo do njihovega povečanja), do česar pa bi gotovo prišlo, v kolikor bi prišlo do pogina rib. V točki 6 prve pripravljalne vloge tožena stranka namreč ni navajala števila ribolovnih dni, pač pa število prodanih dovolilnic, kar je tožeča stranka v naslednji vlogi obrazloženo prerekala. Gornje navedbe tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi. Ker z ničemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji, so te navedbe nedopustne in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz istih razlogov so nedopustne tudi prvič v pritožbi podane navedbe, da to, da do pogina rib ni prišlo, nadalje izhaja iz podatkov, ki jih je v ribiški kataster posredovala sama tožeča stranka, in sicer o številu uplenjenih rib po posameznih letih (pritožnica navaja, da je očitno, da količina uplenjenih rib v letih 2012 in 2013, ko naj bi prišlo do pomora rib in celotnega življa v S. - revir S. 9, prav v tem revirju ni v ničemer odstopala od ostalih let).

11. Ne drži, da se pokažejo za povsem protispisne, predvsem pa z nobenim dokazom podprte navedbe izpodbijane sodbe v 16. točki, da je mogoče na podlagi ugotovljenega zaključiti, da so bili gradbeni posegi, ki jih je toženka izvedla, takšne vrste in tako intenzivni, da so dejansko povzročili škodo na življu v reki S. na tem delu, kjer so se posegi izvajali, in da je nemogoče, da škoda na ribah in vodnem življu ne bi nastala (tč. 20 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je namreč to pravilno zaključilo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, in sicer fotografije (priloga A 17), izpovedbe priče B. A., gradbenega dovoljenja (priloga A5), na podlagi katerega je ugotovilo obseg posegov, izpovedbe priče R. L. in tudi na podlagi listine (priloga A2 - Aproksimativna ocena škode na ihtiofavni reke S. v M. 2012), kjer so opisani negativni vplivi primerljivih vodnogospodarskih del v hidroloških razmerah velikih tekočih vodnih teles. Po obrazloženem ne drži, da se je sodišče oprlo zgolj na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki ima interes za uspeh v predmetni pravdi, in na izpoved priče R. L., ki pa ni bila neposredni očividec dogodka (in ki tudi ni izvedenec ihtiološke stroke), in da ti dve izpovedbi ne moreta in ne smeta nadomestiti tega, da ni bila evidentirana nobena škoda. Sicer pa je o potrebnosti evidentiranja oziroma prijavljanja škode bilo pojasnjeno že zgoraj.

12. Pritožbene navedbe, da višine škode ne bi mogel določiti niti izvedenec ihtiološke stroške, ker več kot očitno ni nobenih podatkov o predhodni naseljenosti in tudi ne o vrsti, številu in masi domnevno poginulih rib, kar preprečuje možnost ocene škode, so glede na to, da sodišče še ni odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, nerelevantne in ne terjajo pritožbenega preizkusa.

13. Po vsem obrazloženem pritožbeno sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, da ji je škoda nastala, oziroma ne more pritrditi, da se je tožena stranka odgovornosti za nastalo škodo ekskulpirala, ker se je izkazalo, da tožeči stranki škoda ni nastala. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, pravilno zaključilo, da je tožeči stranki škoda nastala.

14. Podani niso niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP).

1 Tretji odstavek 133. čl. OZ določa, da če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. 2 57. člen ZSrib določa, da se glede povzročitve škode na ribah in odgovornosti za škodo na ribah se uporabljajo določbe OZ, če ta zakon ne določa drugače, 58. člen pa določa, da je do odškodnine za škodo na ribah, povzročeno zaradi zastrupljanja, onesnaževanja oziroma čezmernega obremenjevanja voda in nezakonitega poseganja v vode, upravičen izvajalec ribiškega upravljanja. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/2016.