Jedro

Subrogacijski upravičenec lahko od dolžnika zahteva le povrnitev zneska, ki ga je dejansko plačal upniku in zato ni upravičen proti dolžniku uveljavljati celotne upnikove terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo obrestnemu zahtevku in glede odločitve o pravdnih stroških ter se v navedenem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca solidarno dolžna plačati tožnici znesek 97.004,00 ATS z obrestno mero 15%, ki teče od vsakega zapadlega zneska do plačila in sicer od zneska 8.775,00 ATS od 2.3.1994, zneska 8.775,00 ATS od 1.4.1994, zneska 8.775,00 ATS od 2.5.1994, zneska 8.775,00 ATS od 1.6.1994, zneska 8.775,00 ATS od 1.7.1994, zneska 8.775,00 ATS od 11.1.1994, zneska 41.143,00 ATS od 11.1.1994, zneska 5.037,00 ATS od 18.2.1994, zneska 8.775,00 ATS od 31.1.1995, zneska 8.845,00 ATS od 3.7.1994, zneska 8.775,00 ATS od 12.7.1995, zneska 8.775,00 ATS od 21.7.1995, zneska 8.775,00 ATS od 22.9.1995, zneska 8.775,00 ATS od 18.10.1995, zneska 8.775,00 ATS od 4.3.1996, zneska 8.775,00 ATS od 29.1.1996 v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti, da ne bo izvršbe ter da tudi ne bo izvršbe na zastavljeno nepremičnino stanovanjsko stavbo, parc. št. ... in dvorišče v vl. št. ... v zvezi z vl. št. ... k.o. P., do višine vknjižene zastavne pravice v višini 1.140.000,00 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, pri tožencu do celote, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Postojni, s tem, da izvršba na zastavljeno nepremičnino ne bo opravljena, v kolikor toženca poravnata regresno terjatev. Toženca sta solidarno dolžna plačati stroške pravdnega postopka v znesku 119.231,00 SIT tožnici z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodbe, do plačila, vse v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se pritožuje proti navedeni sodbi, pri tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in v "ostale pritožbene razloge po ZPP". Tožba ni dopustna, saj je pred sodiščem v Kopru v teku pravda pod opr. št. Pg 1191/97, v kateri avstrijska banka toži pritožnika glede plačila 284.510,67 ATS, kolikor znaša celoten dolg in je tako v tej zadevi vključen v zahtevku tudi znesek, ki ga vtožuje tožeča stranka. Tožeča stranka tudi ne more vtoževati obresti, ki se nanašajo na valutne obveznosti in ki so navedene v višini 15% po pogodbi, ne glede na to, da zahteva tolarsko protivrednosti pri končnem obračunu in plačilu. Pogodba o kreditu se nanaša na šilinge in na šilinge se nanaša tudi 15% obrestna mera. Po izrecni zakonski določbi je lahko pogodbena obrestna mera za posle, sklenjene v valuti, le tista, ki velja v kraju izpolnitve za hranilne vloge pri banki na vpogled. Takšne obresti pa so bistveno manjše od vtoževanih.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo , predlagala njeno zavrnitev in zahtevala povrnitev stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne držijo sicer pritožbene trditve, da tožba ni dopustna zaradi pravde, v kateri avstrijska banka uveljavlja proti tožencema vrnitev celotnega posojila. Podlaga tožbenega zahtevka je zakonska subrogacija, ki jo ureja 939. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po izplačilu zavarovalnine avstrijski banki je na tožečo stranko prešla pravica uveljavljati proti toženi stranki, plačani znesek. S tem v zvezi, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi nerednega vračanja kredita tožencev, plačala banki iz Avstrije znesek 97.004,00 ATS in je zato povrnitev navedenega zneska tožeča stranka upravičena zahtevati od toženih strank.

Pritožnika upravičeno opozarjata na nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje o obrestih. Pri odločanju o obrestih je namreč sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je očitno štelo, da so s plačilom zavarovalnine prešle na tožečo stranko tudi vse akcesorne terjatve banke proti toženima strankama. 1. odst. 939. člena ZOR jasno določa, da v takšnem primeru preidejo na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo, le do višine izplačane odškodnine (zavarovalnine). Tožeča stranka je tako upravičena od tožencev zahtevati plačilo plačane zavarovalnine in ustreznih zakonskih zamudnih obresti od plačila zavarovalnine dalje. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje seveda nepravilno prisodilo tožeči stranki obresti, ki jih je s tožencema dogovorila avstrijska banka in to od zapadlosti vsakega posameznega vračila kredita dalje. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj iz sodbe ni natančno razvidno, kdaj je tožeča stranka plačala zavarovalnino in tako pridobila subrogacijsko upravičenje. Ker je glede odločitve o glavnici pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo v obrestnem delu na podlagi določb 370. člena veljavnega ZPP. S tem v zvezi je razveljavilo tudi odločbo o pravdnih stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje predvsem zanesljivo ugotovi, kdaj je tožeča stranka avstrijski banki izplačala 97.004,00 ATS in nato ponovno odloči o obrestnem zahtevku.