Jedro

Toženka je preko izvajanja Uredbe SIS prišla do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS z veljavnostjo od 13. 8. 2025 do 13. 8. 2028 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.

Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Izrek

I.Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijane odločbe, zavrne.

II.Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave RS, zavrže.

III.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

IV.Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

   Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ocenila je, da je to nujno potrebno zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije (1. točka izreka), saj je zoper tožnika v evidenci schengenskega informacijskega sistema (v nadaljevanju: evidenca SIS) s strani italijanskih varnostnih organov razpisan ukrep zavrnitve vstopa in prepoved prebivanja na podlagi 24. in 25. člena Uredbe (EU) 2018/18611 z veljavnostjo od 13. 8. 2025 do 13. 8. 2028 zaradi kaznivega dejanja v zvezi s terorizmom z opozorilom resne varnostne grožnje. Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ... , in sicer od 16. 7. 2026 od 23.45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 16. 10. 2026 do 23.45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški postopka bremenijo Ministrstvo z notranje zadeve in javno upravo Republike Slovenije (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 16. 7. 2026 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne je toženka prejela obvestilo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto o razpisanem ukrepu v evidenci SIS in pobudo, naj se mu izreče ukrep omejitve gibanja. Uradna oseba je na razgovoru, ki je potekal 16. 7. 2026, tožnika seznanila z razlogi, na podlagi katerih meni, da mu je treba omejiti gibanje. Slednji je pojasnil, da je izvorno državo zapustil leta 2021. Nahajal se je v Italiji, Franciji, Nemčiji in na Hrvaškem. V Slovenijo je prišel nelegalno z vlakom iz Trsta. Na vprašanje, zakaj je zapustil Italijo, čeprav je tam podal prošnjo za mednarodno zaščito, je pojasnil, da je iskal državo, kjer mu bo udobno. Prav tako njegova žena ni želela roditi v Italiji, zato sta odšla v Francijo. Zanikal je, da bi bil kdaj obravnavan za kaznivo dejanje ali v zaporu. Ob seznanitvi s podatki iz evidence SIS, je povedal, da mu ni znano, zakaj Italija zoper njega vodi takšen ukrep. Sam nikoli ni bil povezan s teroristi. Ne zdi se mu logično, da bi kot terorist pil alkohol, imel tetovaže in kadil. Pojasnil je, da so ga italijanske oblasti obravnavale zgolj enkrat, in sicer zaradi verbalnega spora z ženo v letu 2021. Takrat je bil 24 ur zaprt na policijski postaji, nato pa izpuščen. Ni mu znano, zakaj je obtožen terorizma in, če bi to vedel, bi to urejal s pomočjo odvetnika. Ko ga je uradna oseba seznanila, da se je v Evropi predstavljal z različnimi osebnimi podatki, je navedel, da so tolmači na Lampenduzi zapisali napačne podatke in, da so ga na to opozorili v Franciji. Najel je odvetnika, da bi to uredil, a očitno ni. Med drugim je pojasnil tudi, da ne nasprotuje omejitvi gibanja dokler pristojni organ ne preveri dejstev in se prepriča o tem, da je nedolžen.

3.Toženka je svojo odločitev utemeljila na četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je ocenila, da ta ustreza določbi f. točke četrtega odstavka 10. člena Direktive 2024/1346. Le-ta namreč še ni bila prenesena s sprejemom nove zakonodaje, zato se še naprej uporablja ZMZ-1, v kolikor ne nasprotuje direktivi. Omejitev gibanja je po oceni toženke nujna za preprečitev ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, saj je tožnikovo ravnanje glede na evidenco SIS in razpisan ukrep zavrnitve vstopa z veljavnostjo od 13. 8. 2025 do 13. 8. 2028 lahko nepredvidljivo. Čeprav, zaprosilu navkljub, še ni prejela odgovora na vprašanje, zaradi katerega dejanja natančno je bil izdan ukrep, pa glede na vrsto in trajanje ukrepa sklepa, da tožnik predstavlja grožnjo varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ter tveganje za osebno in premoženjsko varnost. Dopušča sicer možnost, da tožnik z razpisanim ukrepom ni bil seznanjen, ker pa ne spremeni neizpodbitnega dejstva, da je zoper njega v evidenci SIS tak ukrep dejansko razpisan. Slednje po oceni toženke nedvomno izhaja iz spisovne dokumentacije in informacij, pridobljenih s pomočjo tožnikovih biometričnih podatkov.

4.Glede na resnost razpisanega ukrepa po oceni toženke tožnik potrebuje stalen policijski nadzor, kar je mogoče zagotoviti le v Centru za tujce in ne v azilnem domu. Tam je namreč nastanjenih ogromno oseb, med katerimi je tudi veliko ranljivih posameznikov. Toženka je svojo odločitev utemeljila tudi na 84.a členu ZMZ-1, saj je tožnik predhodno vložil prošnjo v drugih državah EU, a jih je kasneje zapustil, v Slovenijo pa vstopil v času veljavne prepovedi vstopa. Meni, da je omejitev gibanja na Center za tujce nujna zaradi preprečitve pobega, kar bi bilo glede na razpisan ukrep nedopustno in nevarno. Prav tako v azilnem domu naloge varovanja izvaja majhno število varnostnikov, ki nimajo policijskih pooblastil. Tako bi se lahko pripetilo, da bi tožnik zapustil območje azilnega doma, zato bi bil ukrep, katerega namen je zagotovitev varnosti države ali njene ustavne ureditve, neučinkovit. Nadalje je ocenila, da izrek milejšega ukrepa glede na resnost dejanja, zaradi katerega je bil zanj razpisan ukrep zavrnitve vstopa in glede na obstoj več okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, ne bi bil na mestu.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

5.Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in odločitev v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa njegovo odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Ugotovi naj se tudi, da je bilo z izdajo izpodbijanega sklepa poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 18., 21., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6.V tožbi uvodoma povzema potek upravnega postopka. Poudarja, da je na razgovoru izčrpno pojasnil svoje predhodno gibanje in okoliščine ter dosledno zanikal kakršno koli povezanost s terorizmom ali ekstremističnimi gibanji. Vztraja, da ga je v Italiji policija obravnavala zgolj enkrat, in sicer leta 2021 po verbalnem sporu z ženo, ko so sosedje poklicali policijo. V postopku, ki je potekal pred toženko, je opozoril tudi na možnost zlorabe njegovih osebnih podatkov oziroma napačne identifikacije, saj so mu italijanski in francoski organi že potrdili, da se pod njegovimi podatki pojavljajo različni vzdevki drugih oseb. Poudarja, da nima terorističnih prepričanj, saj uživa alkohol, kadi in ima tetovaže. Tudi njegova žena ne nosi tradicionalnih oblačil. Uveljavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, saj je toženka izpodbijan sklep izdala še preden je od italijanskih organov prejela odgovor na dodatno preverjanje v zvezi z aktualnostjo oziroma pravilnostjo podatkov v evidenci SIS. Poudarja, da morala toženka v skladu z načelom materialne resnice pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. To zlasti velja v postopkih, ki predstavljajo najhujši poseg v človekove pravice, tj. odvzemu osebne svobode.

7.Meni, da zgolj formalni obstoj ukrepa v evidenci SIS ne zadostuje za zakonito uvedbo ukrepa pridržanja. Pred izrekom ukrepa in ob dejstvu, da ni skušal pobegniti in se je sam zglasil pri organih, bi zato morala počakati na uradni odgovor pristojnih italijanskih organov. Ker dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno, uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dodaja, da nova Direktiva (EU) 2024/1346 izrazito poostruje pogoje za omejitev svobode gibanja prosilcev za azil. Pakt o migracijah in azilu namreč postavlja stroga pravila za solidarnost in obvladovanje migracij, pridržanje pa je ukrep skrajne sile (ultima ratio). Člen 10 direktive tako izrecno določa, da se prosilca ne sme pridržati zgolj zato, ker je prosilec, temveč mora odločitev temeljiti na posamični presoji vsakega posameznega primera in zgolj, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Omejitev gibanja iz razlogov nacionalne varnosti in javnega reda je nadalje dopustna zgolj ob dokazanem obstoju resnične, sedanje in dovolj resne grožnje. Meni, da zastarel, nepreverjen in verjetno napačen ali zlorabljen podatek iz leta 2021 v evidenci SIS temu ne zadosti. Slednje izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU, ki konstanto poudarja, da preteklo dejanje in celo pravnomočna kazenska sodba ne zadošča za ugotovitev grožnje javnemu redu, če iz ravnanja osebe ne izhaja sedanja grožnja. Ker se toženka do tega ni opredelila, meni, da je napačno uporabila materialno pravo. Uveljavlja tudi kršitev načela sorazmernosti, saj toženka ni prepričljivo obrazložila, zakaj ni moč izreči obvezno zadrževanje na območje azilnega doma. Dejstvo, da se država ne zmore ali ne želi ustrezno kadrovsko organizirati, ne more iti v škodo tožnika. Utemeljitev, ki temelji na možnosti zapustitve azilni dom, pomeni, da država alternativnega ukrepa po 84. členu ZMZ-1 de facto sploh nima in ga nikoli ne uporablja.

8.Nadalje izpostavlja, da ukrep nastanitve v Center za tujce predstavlja odvzem prostosti v smislu 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( v nadaljevanju EKČP), pri čemer je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v številnih sodbah zoper Slovenijo in ostale države zavzelo stališče, da mora biti vsak odvzem prostosti zakonit in brez samovolje. Odvzem prostosti zgolj na podlagi nepreverjenega zadetka v evropski bazi, pri čemer se očitki ne nanašajo na dejansko ravnanje v Sloveniji, predstavljajo arbitrarno pridržanje. Odločitev je bila po njegovem mnenju sprejeta preuranjeno in z izključnim namenom njegove izolacije brez ustrezne pravne in dejanske podlage. V dokaz svojih trditev predlaga vpogled v upravni spis in lastno zaslišanje.

9.Tožnik skupaj s tožbo podaja tudi predlog za izdajo začasne odredbe z odlogom izvršitve izpodbijanega akta. Poudarja, da odvzem prostosti vsak dan predstavlja nepopravljivo oziroma težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, saj vsak dan nezakonitega in neutemeljenega bivanja v instituciji zaprtega tipa povzroča hude duševne stiske in nepopravljivo posega v temeljne človekove pravice iz 19. člena Ustave RS in 5. člena EKČP. Po drugi strani pa odlog izvršitve ukrepa ne ogroža javne koristi, saj ne predstavlja resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za nacionalno varnosti ali javni red. Sorazmernost po njegovem mnenju narekuje njegovo takojšnjo izpustitev vsaj do vsebinske odločitve sodišča o zakonitosti izpodbijanega akta.

10.V skladu s pozivom sodišča je tožnik 24. 7. 2026 svojo tožbo dopolnil s predložitvijo izpodbijanega sklepa.

11.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da podatki iz evidence SIS temeljijo na biometričnih podatkih osebe, zato nesporno izkazujejo, da je ukrep dejansko razpisan zoper tožnika. Da temu ne bi bilo tako, tožnik ni uspel izkazati. Dodaja, da tožnik ni bil pridržan zgolj zato, ker je prosilec, temveč na podlagi skrbne in individualne presoje. Da ga italijanska policija ni obravnavala zgolj zaradi verbalnega spora z ženo, po njeni oceni kaže tudi odgovor Oddelka za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije z dne 21. 7. 2026, ki povzema pojasnilo Urada SIRENE Italije, da je bil tožnik uvrščen na seznam oseb, za katere je Oddelek za preprečevanje kriminala izdal opozorilo, saj šteje, da je odgovoren za dejavnosti, povezane s kriminalom in/ali, da ima stike s takšnimi osebami. Po njenem mnenju izrek milejšega ukrepa ne bi bil na mestu.

12.Tožnik v pripravljalni vlogi še poudari, da je toženka enostransko ugotavljala dejansko stanje in ni izvedla individualne presoje ocene o ustreznosti omejitve gibanja. Odločitev temelji na pomanjkljivih dokazih in napačnem zaključku, da predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za nacionalno varnost in javni red. Vztraja, da zapis v evidenci SIS te nevarnosti ne izkazuje ter, da je nezakonito pridržan v Centru za tujce, saj njegova begosumnost ni izkazana. Uveljavlja kršitev temeljnih človekovih pravic in Ustave RS.

Dokazni postopek

13.Sodišče je 29. 7. 2026 izvedlo glavno obravnavo, kjer je pregledalo listine upravnega spisa, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 2 (izpodbijan sklep). Naštete listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in posameznih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

K I. točki izreka:

14.Tožba je v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijane odločbe, neutemeljena.

15.Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce, iz sicer iz razloga preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede uporabe prava

16.Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito podana 16. 7. 2026, zato za obravnavo zadevo velja pravo EU iz t. i. Pakta o migracijah in azilu. Med strankama nadalje ni sporno, da Republika Slovenija v predvidenem roku ni sprejela zakonov ali drugih predpisov, ki bi omogočale prenos Direktive (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L, 2024/1346, 22.5.2024; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu 2024/1346). Toženka je posledično pravilno zapisala, da se glede omejitve gibanja oziroma pridržanja še naprej uporabljajo določbe ZMZ-1, če niso v nasprotju z Direktivo o sprejemu 2024/1346.

1.V skladu z navedeno direktivo lahko države članice, če je to potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, pridržijo prosilca, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. V skladu s točko (f) četrtega odstavka 10. člena direktive je moč prosilca med drugim pridržati, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda2. ZMZ-1 v prvem odstavku 84. člena določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi iz razloga preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Za slednje se šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, to je ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Tveganja v zvezi s terorizmom spadajo v ta okvir. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se po tem istem določilu ZMZ-1 razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

Glede omejitve gibanja v obravnavani zadevi

2.V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

3.V odgovor na tožbene trditve, na katere je glede preizkusa dejanskega stanja sodišče vezano (20. člen ZUS-1), velja uvodoma pritrditi tožniku, da država oseb ne sme pridržati zgolj zato, ker zaprosijo za mednarodno zaščito. Nedvomno gre za osnovno načelo, ki je del tako prejšnje kot nove Direktive (EU) 2024/13463. Vendar tožnik ob sklicevanju na navedeno načelo spregleda, da toženka svoj zaključek, da je podan razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ni oprla na dejstvo, da je tožnik v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, temveč na obvestilo policije, po katerem je slovenska policija v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi in partnerskimi službami pridobila podatke, ki kažejo na to, da so italijanski varnostni organi tožnika opredelili kot nevarno osebo, za katero sumijo, da je pripadnik teroristične organizacije, ter mu je izrečena prepoved vstopa v Italijo. Toženka je tako preko izvajanja Uredbe SIS prišla do pravno relevantnega podatka oziroma je ugotovila pravno relevantno dejstvo, da je tožnik v informacijskem sistemu SIS, preko medsebojnega obveščanja držav članic EU SIRENE, zabeležen oziroma da je zanj razpisan ukrep v evidenci SIS z veljavnostjo od 13. 8. 2025 do 13. 8. 2028 v zvezi s kaznivim dejanjem terorizma z opozorilom, da gre za nevarno osebo.

4.Iz zapisnika o ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja sicer izhaja, da je tožnik, ko mu je bilo navedeno predočeno, zanikal, da bi bil kdaj obtožen terorizma ter pojasnil, da mu ni znano, zakaj ga je Italija zavedla v evidenci SIS. Pri tovrstnih navedbah je vztrajal tudi v tožbi ter zaslišan na sodišču. Na naroku je dodatno izpostavil, da je po izdaji izpodbijanega sklepa izvedel, da ga je terorizma obtožila bivša žena, in sicer z namenom, da bilo v Italiji ugodeno njeni prošnji za mednarodno zaščito in, da bi mu "odvzela" hčerko. Sodišče je tovrstne navedbe v skladu z 52. členom ZUS-1 štelo za pravočasne, saj je tožnik uspel izkazati, da se je z njimi, četudi so obstajali že v času postopka izdaje upravnega akta seznanil šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Ker omejitev gibanja pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave RS), mora biti tudi sicer sodno varstvo učinkovito. Sodišče zato po uradni dolžnosti preverja, ali so zakonski razlogi za omejitev v trenutku odločanja še vedno podani.

5.V skladu s t. im. ex nunc4 presojo dejstev in dokazov je sodišče upoštevalo tudi odgovor italijanskega Urada SIRENE, s katerim je toženko 21. 7. 2026, torej po izdaji izpodbijanega sklepa, seznanila Uprava kriminalistične policije in na katerega se toženka sklicuje v odgovoru na tožbo. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 8. 11. 2022 v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21, po katerem mora imeti pristojni sodni organ možnost, da odloči o vseh dejanskih in pravnih elementih, ki so upoštevni za preverjanje zakonitosti pridržanja. V ta namen mora imeti možnost upoštevati dejstva in dokaze, na katere se sklicuje upravni organ, ki je odredil začetno pridržanje. Prav tako mora imeti možnost upoštevati dejstva, dokaze in stališča, ki mu jih morebiti predloži zadevna oseba. Poleg tega mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so upoštevni za njegovo odločitev, če meni, da je to potrebno.

6.Po presoji sodišča je toženka upoštevajoč okoliščine konkretnega primera utemeljeno izhajala iz evidence SIS, saj je že v teh podatkih imela podlago za omejitev gibanja tožniku po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po Uredbi SIS je namreč namen vzpostavitve evidence SIS zagotoviti visoko stopnjo varnosti na območju svobode, varnosti in pravice EU, kar vključuje vzdrževanje javnega reda in varnosti ter varovanje varnosti na ozemljih držav članic (1. člen), z njo pa so določeni pogoji in postopki za vnos in obdelavo razpisov ukrepov v SIS v zvezi z državljani tretjih držav ter izmenjavo dopolnilnih in dodatnih podatkov zaradi zavrnitve vstopa ali prepovedi bivanja na ozemlju držav članic (prvi odstavek 2. člena). Evidenca SIS tako predstavlja organizirano in urejeno zbiranje podatkov z namenom zagotavljanja varnosti na ozemljih držav članic EU v zvezi z državljani tretjih držav.

7.Na tovrstne podatke se je toženka lahko zanesla, četudi v času odločanja še ni prejela odgovora s strani italijanskih varnostnih organov na dodatne poizvedbe. Kot je pravilno povzela v izpodbijanem sklepu namreč države članice v skladu s točko a prvega odstavka 24. člena Uredbe SIS vnesejo razpis ukrepa za zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja, če zaključijo, da prisotnost državljana tretje države na njenem ozemlju predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali za nacionalno varnost in v skladu s svojim nacionalnim pravom sprejme sodno ali upravno odločbo o zavrnitvi vstopa in prepovedjo prebivanja. Takšen primer se med drugim pojavi, če obstajajo resni razlogi za prepričanje, da je državljan tretje države storil hudo kaznivo dejanje, vključno s terorističnim kaznivim dejanjem, ali obstajajo resni indici, da to namerava storiti na njenem ozemlju (točka b drugega odstavka 24. člena Uredbe SIS). Država pogodbenica torej podatke o ukrepih zavrnitve vstopa vnaša izključno na podlagi odločitev sodišč ali pristojnih državnih organov, s katerimi je bilo ugotovljeno, da poimensko določen državljan tretje države individualno predstavlja nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost države pogodbenice in s tem tudi nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost držav pogodbenic. Pri vnosu podatkov državo v skladu z 21. členom Uredbe SIS vodi načelo sorazmernosti, pri čemer se v primeru, ko je odločitev o zavrnitvi vstopa in prepovedi prebivanja povezana s terorističnim kaznivim dejanjem, šteje, da je zadeva primerna, relevantna in dovolj pomembna, da zahteva razpis ukrepa v SIS.

8.Po presoji sodišča je posledično toženka posredovane podatke, ki so se nanašali na tožnika, lahko štela za zadosten dokaz, da je nanje mogla opreti odločitev o odreditvi ukrepa omejitve gibanja. Tudi Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da pri izreku ukrepa omejitve gibanja (pridržanja) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji5. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

9.Sodišče nadalje ni spregledalo, da je toženka na podlagi pridobljenega podatka v sistemu SIS tožnika zaslišala in mu v skladu s pravico do izjave in obrambe dala možnost, da se izreče o navedenem dejstvu, ki ga bremeni, in ki je lahko dejanska podlaga za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker je namen ukrepa iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 "preprečevanje" ogrožanja varnosti države oziroma ustavne ureditve, je tak ukrep možno izreči, če je"nujno potreben" zaradi razlogov varnosti države in javnega reda. Zapis v informacijskem sistemu, kakršen je v konkretnem primeru, je po presoji sodišča brez dvoma dovolj za njegovo zakonito izdajo. Tožnik, ki je potrdil, da je več let prebival v Italiji, z izjemo zanikanja terorizma in nejevere v zapisane podatke v evidenci SIS ni predlagal oziroma izpostavil nobenih dejstev in dokazov, ki bi kazala na to, da je takšen zapis napačen. Pravilnost odločitve toženke še dodatno potrjuje odgovor Urada SIRENE Italija, na katerega je po izdaji izpodbijanega sklepa toženko opozorila Uprava kriminalistične policije. Iz pojasnil tako izhaja, da je bil tožnik uvrščen na seznam oseb, za katere je opozorilo izdal Oddelek za preprečevanje kriminala, saj se šteje, da je odgovoren za dejavnosti, povezane s terorizmom in/ali, da ima stike s takšnimi osebami. Sodišče je na naroku s tovrstnim dopisom seznanilo tudi tožnika, ki je vztrajal pri tožbenih navedbah, in sicer, da mu ni znano, zakaj je uvrščen v evidenco SIS in, da nima stikov z osebami, ki bi bile povezane s terorizmom, kar pa tudi pri sodišču ne vzpostavi dvoma v pravilnost zapisa podatkov v evidenci SIS.

10.Na naroku je tožnik sicer dodatno zatrdil, da naj bi zapis v evidenci SIS poskrbela njegova žena z namenom, da bi lažje prišla do mednarodne zaščite in mu vzela hčerko. Po presoji sodišča je glede na zgoraj citirane določbe Uredbe SIS malo verjetno, da bi do vnosa v evidenco prišlo na podlagi enostranske prijave določene osebe. V tožnikovi izpovedbi glede ravnanja njegove žene so bile tudi sicer številne nekonsistentnosti. Tako je ob ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja na zapisnik, sestavljenim 16. 7. 2026, povedal, da z ženo in hčerko že štiri leta živi v Italiji, pri čemer sta žena in hčerka prej živeli v nekakšni varni hiši. Ko sta dobili dokumente, pa sta lahko šli k možu. Na naroku na sodišču pa je po drugi strani izpovedal, da z ženo ne živita skupaj že tri leta, da je le-ta leta 2022 podala prošnjo za mednarodno zaščito, ki naj bi ji bilo ugodeno januarja 2026. Tovrstna odločitev tudi sicer ne more biti podlaga za vpis spornih podatkov v evidenco SIS, saj so bili le ti glede na listine v upravnem spisu v evidenco vpisani že v letu 2025.

11.Povsem nekonsistentne in posledično malo verjetne so bile tudi njegove navedbe glede bivanja v drugih državah članicah. Tako je v upravnem postopku trdil, da je najprej prebival v Italiji, nato pa sta z ženo za deset mesecev odšla v Francijo, saj naj bi tam lažje rodila. Zaslišan na sodišču je nasprotno trdil, da je od leta 2022 do danes neprekinjeno bival v Italiji, z izjemo dvodnevnega obiska svaka v Franciji. Ob seznanitvi z drugačno izpovedbo v upravnem postopku pa se je hitro popravil in navedel, da je v Franciji bival od leta 2021 do 2022, v Nemčiji 1 mesec, nato pa naj bi se vrnil v Italijo. Na dodatno vrzel v njegovi izpovedbi kaže odgovor, da je bila njegova hčerka rojena 1. 4. 2022 v Franciji, pri čemer je neposredno pred tem trdil, da Italije od leta 2022 dalje ni zapuščal. Ob neprerekani ugotovitvi, da vpis v evidenci SIS nastal v letu 2025, ukrep pa je odrejen do avgusta 2028, tožnik tudi ne more uspeti z trditvijo, da odločitev toženke temelji na neaktualnih podatkih iz leta 2021, ki naj bi bili posledica verbalnega spora z ženo.

12.Sodišče nadalje ni spregledalo, da evidenca SIS v konkretnem primeru glede ugotovitve toženke, ki jih tožnik ne prereka, temelji na biometričnih podatkih (slika, prstni odtisi) in ne zgolj na zapisu imena in priimka, ki naj bi bil na Lampeduzi po tožnikovih trditvah napačno zapisan. Da Italija razpolaga z njegovimi prstnimi odtisi, saj jih je oddal ob dvakratni podaji prošnje za mednarodno zaščito, je pojasnil tudi zaslišan na sodišču. Posledično tožnik zgolj s pavšalnim opozorilom, da obstaja možnost zlorabe njegovih osebnih podatkov v tem postopku ne more uspeti. Velja dodati, da je v zvezi z netočnostjo podatkov na podlagi 58. člena Uredbe SIS v ločenem postopku predvideno posebno pravno sredstvo za dostop, popravek netočnih podatkov in izbris nezakonito shranjenih podatkov ter pravica zahtevati odškodnino, če oseba utrpi premoženjsko ali nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega postopka obdelave osebnih podatkov.

Glede sorazmernosti

13.Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je pridržanje prosilca dopustno le takrat, ko je to sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja, vendar so bile po presoji sodišča v konkretnem primeru te okoliščine podane in so razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa, na kar se sodišče v izogib ponavljanju v skladu s 71. členom ZUS-1 v celoti sklicuje. Resnost dejanja, za katerega je bil za tožnika razpisan ukrep zavrnitve vstopa ter stanje v Azilnem domu v Ljubljani, ki ne onemogoča pobega, tudi po presoji sodišča ne omogoča namestitve tožnika v azilni dom. Pri ukrepu omejitve gibanja na Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev Direktive (EU) 2024/1346, ki v 12. členu predvideva celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

14.Tožnik v tožbi tudi sicer ne poda opisa razmer v Centru za tujce, ki bi lahko kazale na nesorazmernost ukrepa in, ki bi z ozirom na opisano situacijo pretehtale že navedeni razlog (tj. ogrožanje varnosti države) za omejitev gibanja tožniku. Poleg tega je treba upoštevati, da je toženka svojo odločitev oprla tudi na 84.a člen ZMZ-1, in sicer na dejstvo, da je tožnik v preteklosti že večkrat podal prošnjo za mednarodno zaščito v drugih državah članicah EU, nato pa te države zapustil, ne da bi počakal na odločitev. Da slednje drži, je tožnik potrdil tako na razgovoru v upravnem postopku, kot zaslišan na sodišču, kjer je pojasnil, da je tako ravnal v Italiji, Franciji, Nemčiji in v Luksemburgu. Sodišče posledično pritrjuje zaključkom toženke o tožnikovi begosumnosti in nujnosti omejitve gibanja na Center za tujce. Njena odločitev namreč ne temelji na sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot trdi tožnik, ampak na presoji zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na navedene tožnikove individualne okoliščine.6

1.Na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa nadalje ne vpliva ugotovitev, da zakonodajalec še ni prenesel petega odstavka 10. člena Direktive (EU) 2024/1346, ki je identično prej veljavnemu četrtem odstavku 8. člena Direktive 2013/33/EU, v notranji pravni red. Po navedeni določbi so države članice tiste, ki zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu. Slednje ima sicer za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v obravnavani zadevi7. Tožena stranka zato ni napačno uporabila določila drugega odstavka 84. člena v navezavi na drugi odstavek 11. člena Direktive o sprejemu 2024/1346.8 Nenazadnje je tudi tožnik na naroku izpostavil, da nima nobenih težav počakati v Centru za tujce. Vse navedeno skupaj zadošča za presojo, da je ukrep odvzema prostosti z namestitvijo v Center za tujce sorazmeren in edini učinkovit v ugotovljenih okoliščinah.

2.Po presoji sodišča izpodbijana odločitev ne predstavlja kršitev tožnikovih ustavnih pravic iz 18. člena (prepoved mučenja), 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ), 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave, na katere se tožnik tudi sicer povsem posplošeno sklicuje.

3.Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo v I. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

4.Sodišče je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke posežene v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po 18., 21., 22. in 25. člena Ustave, zavrglo. Štelo namreč je, da je tožnik v tem delu postavil ugotovitveni zahtevek, predviden v 2. alineji drugega odstavka 33. člena v zvezi s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tej določbi odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 je tako mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na voljo drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic in pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena ZUS-1.

5.V konkretni zadevi je bilo o omejitvi gibanja odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je z izpodbijanim sklepom. Tožnik je imel zato možnost vse morebitne kršitve človekovih (ustavnih) pravic uveljavljati v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 (oz. drugega odstavka 70. člena ZMZ-1) in je z vložitvijo obravnavane tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pa pomeni, da predpostavke za vodenje subsidiarnega spora niso izpolnjene, saj izpodbijani sklep ni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo po 4. členu ZUS-1, ampak ga je možno izpodbijati v okviru rednega upravnega spora v smislu 2. člena ZUS-1 oziroma na podlagi specialnega drugega odstavka 70. člena ZMZ-1. Glede na to je sodišče tožbo v II. točki izreka zavrglo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da izpodbijani sklep predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 21., 22. in 25. členu člena Ustave (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

6.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

7.ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Posebnih določb nima niti Direktiva (EU) 2024/1246, ki sicer za razliko od ZMZ-1 v tretjem odstavku 11. člena predvideva drugačne roke, v katerih mora sodišče sprejeti odločitev najpozneje 15 dni, v izjemnih primerih pa najpozneje 21 dni po začetku ustreznih postopkov.

8.Po presoji sodišča zato glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1 oziroma na podlagi neposredne uporabe direktive9, veljajo splošna pravila ZUS-1.

9.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

10.Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

11.Ker je v obravnavani zadevi tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja, izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

12.Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo z nezakonitim odvzemom prostosti, kar povzroča hude duševne stiske in nepopravljivo posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 5. člena EKČP ter samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

13.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

K IV. točki izreka:

14.Zahtevek za povrnitev stroškov ni dovoljen.

15.Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrglo, saj je tožnikova pooblaščenka svetovalka za begunce, svetovalci za begunce pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce.

-------------------------------

1Uredba (EU) 2018/1861 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol, o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sorazuma ter o spremembi in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1987/2006 (v nadaljevanju Uredba 2018/1861).

2Enako določbo je vsebovala tudi Direktiva o sprejemu 2013/33 (točka (e) tretjega odstavka 8. člena), v slovenski pravni red prenesena z ZMZ-1.

3Primerjaj 26. odstavek uvodnih pojasnil in prvi odstavek 10. člena Direktive (EU) 2024/1346.

4V skladu s tretjim odstavkom 67. člena Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU, ki je pričela veljati 12. 6. 2026, učinkovito pravno sredstvo vsaj pred sodiščem prve stopnje zagotavlja popolno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj. To pomeni, da Upravno sodišče pri odločanju o zakonitosti omejitve gibanja ne presoja le stanja, kakršno je bilo v času izdaje sklepa upravnega organa, temveč mora upoštevati vsa relevantna dejstva, ki obstajajo v času sojenja, vključno s tistimi, ki so nastala po izdaji izpodbijanega akta.

5Primerjaj npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 205/2025 z dne 24. 11. 2025.

6Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 96/2024 z dne 24. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).

7Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

8Po tem določilu se v ukrepu za pridržanje navedejo dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje pa tudi razlogi, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov.

9Če ZMZ-1 nasprotuje Direktivi o sprejemu 2024/1346.