Jedro

V drugem odstavku 90. člena OZ je določeno, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. in 19. 6. 1996 (I/96), se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. ZDR opredeljuje pogodbo o zaposlitvi, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih z ZZDT-1, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena.

Čeprav tožnik (delavec tujec) ob sklenitvi ni imel delovnega dovoljenja, pa bi ostale zatrjevane okoliščine lahko privedle do zaključka, da je kršitev te prepovedi manj pomembna (prim. tudi sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2001), če so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 6. 12. 2011 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, ter dejstvo, da je bilo tožniku dne 9. 3. 2012 izdano delovno dovoljenje, vplivale na to, ali je tožnik upravičen do plačila plače od dne sklenitve pogodbe o zaposlitvi, čeprav takrat še ni imel delovnega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo denarnih zneskov, razvidnih iz I. točke izreka. V II. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.224,91 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da mu je bila kršena pravica do uporabe lastnega jezika. Sodni tolmač ni opravil kvalitetno svojega dela, zato sodišče ne more opreti sodbe na njegov prevod. Dopis z dne 12. 9. 2012 je po mnenju tožnika ponarejen in nanj sodišče ne bi smelo opreti sodbe. Tožena stranka ni plačala davkov in prispevkov, zato tožnik ni mogel pridobiti dovoljenja za bivanje. Tožena stranka je namerno zavlačevala s postopki pridobivanja dovoljenj za tožnika. Dne 13. 3. 2012 je tožena stranka prejela dovoljenje za zaposlitev tožnika. Tožnik v tožbi zahteva le neporavnani del obveznosti od tožene stranke, saj je za svoje delo sicer prejemal plačilo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin ugotovilo, da sta stranki 6. 12. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nato pa 6. 12. 2011 in 7. 6. 2012 še aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Iz priloženih listin, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi 6. 12. 2011, ko tožnik (tujec) še ni imel delovnega dovoljenja. Vendar je bilo delovno dovoljenje na vlogo delodajalca naknadno, 9. 3. 2012 izdano za čas od 15. 3. 2012 do 14. 3. 2013. Tožnik je torej v času sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 6. 2012, v katerem pogodbeni stranki ugotavljata, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodja kakovosti, imel delovno dovoljenje.

7. Na podlagi 21. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) lahko tujec sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena v nasprotju z navedenim določilom, je nična. Po določbi prvega odstavka 10. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 26/2011 in nasl. - ZZDT-1) je delovno dovoljenje namreč dokument, ki tujcu omogoča, da se zaposli v Republiki Sloveniji. Praviloma je torej pogodba o zaposlitvi, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična. Pri določanju posledic ničnosti pogodbe o zaposlitvi se skladno z 12. členom ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače. Po prvem odstavku 90. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha.

8. V drugem odstavku 90. člena OZ je določeno, da se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Kot izhaja iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. in 19. 6. 1996 (I/96), se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši. ZDR opredeljuje pogodbo o zaposlitvi, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih z ZZDT-1, kot nično. Prepoved sklenitve delovnega razmerja s tujcem brez delovnega dovoljenja vsekakor ni manjšega pomena. Vendar pa bi ostale zatrjevane okoliščine, ki jih sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni ugotavljalo, lahko privedle do zaključka, da je kršitev te prepovedi manj pomembna (prim. tudi sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 162/2001 z dne 14. 5. 2002). Bistveno vprašanje namreč je, ali so se medsebojne pravice in obveznosti z dne 6. 12. 2011 sklenjene pogodbe o zaposlitvi realizirale, ter dejstvo, da je bilo tožniku dne 9. 3. 2012 izdano delovno dovoljenje. To pa pomeni, da je odpadla ovira za sklenitev delovnega razmerja iz ZDR.

9. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da pogodba o zaposlitvi z vsemi aneksi do pridobitve dovoljenj ni mogla veljati, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je pogodba o zaposlitvi izvrševala že od 6. 12. 2011 dalje. Od te ugotovitve, in od dejstva, da je tožnik pridobil delovno dovoljenje med trajanjem delovnega razmerja, bo odvisna ponovna presoja ali sama prepoved iz 21. člena ZDR daje podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. V primeru ugotovitve veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in kasnejših aneksov bo moralo odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).