Jedro

Ker je bila primarni razlog za odločitev Upravnega sodišča presoja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemu koli nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, kot tudi, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti, so neutemeljene posplošene tožbene navedbe, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1498/2023-12 z dne 24. 10. 2023 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1498/2023-12 z dne 24. 10. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2331/2023/9 (1221-02) z dne 2. 10. 2023, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1 (I. točka izreka sodbe in sklepa). Hkrati je s sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal ureditev stanja tako, da se ga do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu ne preda Republiki Hrvaški (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče menilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Potrdilo je ugotovitve, da za predajo Republiki Hrvaški, ki je potrdila svojo odgovornost, ni ovir, saj ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil. Presodilo je tudi, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Glede na to je, upoštevajoč, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. V okviru pritožbe zoper sklep predlaga, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

**K I. točki izreka**

6. Pritožnik v pritožbi utemeljuje, da ne morejo biti zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU) ter da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Ugotovitve o izpolnjenosti pogojev za njegovo predajo Republiki Hrvaški kot odgovorni državi za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito sicer ne izpodbija.

7. Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je glede tega sprejelo vsebinsko enako stališče kot pritožnik,2 ki to stališče ponavlja tudi v pritožbi. Ob tem je bila primarni razlog za odločitev presoja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemu koli nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, kot tudi, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti in so torej neutemeljene posplošene tožbene navedbe, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi tožbene očitke v zvezi z načinom ugotavljanja obstoja prej navedenih pomanjkljivosti in tožbene očitke o ravnanju hrvaških policistov. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija.

8. Očitek o nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je tak, kot je zapisan v pritožbi, težko razumljiv. Kolikor poskuša pritožnik z njim podkrepiti navedbe, povzete v prejšnji točki, s tem iz že navedenih razlogov ne more uspeti. Tudi sicer pa ta očitek ostaja povsem nekonkretiziran, zato tudi Vrhovno sodišče nanj ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da kršitve te določbe ni zaznalo.

9. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

10. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve ob sklicevanju na sodbo Sodišča EU v zadevi C-163/17, Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, z dne 19. 3. 2019, namreč zavzelo stališče, da domneve o spoštovanju prava EU in temeljnih pravic ni mogoče izpodbiti le v primeru sistemskih pomanjkljivosti, pač pa se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti (takšnega) nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.