Jedro

Gre za vprašanje pravilnosti odločitve o premestitvi nasprotnega udeleženca, ki se po podatkih spisa nahaja na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Sodišče ni celovito ugotovilo okoliščin v zvezi s tem, kateri izmed teh zavodov, ki jih je kot ustrezne predlagal izvedenec, je najprimernejši in je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena. V situaciji, ko se dva zavoda sklicujeta na prostorske nezmožnosti, bi moralo sodišče pred odločitvijo pridobiti tudi izjavo tretjega zavoda in izbiro opraviti po skrbnem tehtanju vseh njegovih navedb.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razvelajvi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se K.D., ki se nahaja na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, sprejme v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda D. in da ga je ta dolžan sprejeti, in sicer najdlje za čas enega leta, šteto od dneva, ko je ta sprejet na zdravljenje. Odločilo je še, da se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Zoper sklep se je pritožil D.. Navaja, da za D. ni sporno, da nasprotni udeleženec izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialnega varstva D.. Sporno tudi ni, da je D. ustrezen zavod z verificiranim programom za sprejem takega varovanca. Navaja pa, da bi z morebitno izvršitvijo izpodbijanega sklepa D. direktno kršil specialni predpis, Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (v nadaljevanju: Pravilnik). V postopku je pritožnik eksplicitno navedel, da je oddelek za osebe s težavami v duševnem zdravju prezaseden in ni možnosti nameščanja dodatnih postelj. Zato fizična namestitev zadržanega enostavno ni možna. Zadržanemu D. ne more nuditi zahtevane stalne oskrbe in bi se mu kršile njegove pravice ter povzročila možnost dodatnega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ogroženo pa je tudi zdravje in življenje drugih. V primeru neustrezne namestitve K.D, ki predstavlja resno grožnjo zase in za okolico, se zadržanemu ne more preprečiti morebitni pobeg iz zavoda in posredno ogrožanje sebe in okolice. Vsekakor dejansko stanje v zvezi s prostorskimi kapacitetami ni dovolj razčiščeno. Navedbe verificiranih domov, da prostorsko in kadrovsko niso sposobni sprejeti posameznikov v varovane oddelke, morajo biti podkrepljene z ugotovitvijo izvedenca tudi v tej smeri. Vsekakor izražena želja zadržanega ne more biti tista, ki je za odločitev merodajna. Mnenje izvedenca je bilo, da je najbolje, da zadržani kroži med zavodi vsaki dve leti in da zato predlaga namestitev v dom H., kjer zadržani še ni bil. Odločitev sodišča je tako v nasprotju z mnenjem, ki bi ga moralo sodišče upoštevati in na katero ni bilo pripomb. V dani situaciji D. ne more prevzeti objektivne odgovornosti za izvrševanje izpodbijanega sklepa. Pri natančnem ugotavljanju kapacitet D. bi lahko sodišče tudi po izvedencu lahko ugotovilo, da ima že sedaj na podlagi sodne odločbe osebo nameščeno v prostorih jedilnice.

Pritožba je utemeljena.

V tem postopku je sodišče prve stopnje dejansko odločalo o utemeljenosti predloga za premestitev nasprotnega udeleženca, ki se po podatkih spisa nahaja na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici,(1) v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Tak oddelek je po definiciji iz 17. točke 2. člena ZDZdr oddelek, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji. Premestitev je glede na 76. člen ZDZdr možna ob izpolnjevanju pogojev iz 74. in 75. člena ZDZdr, ki napotujeta tudi na smiselno uporabo določb 40. do 52. člena tega zakona. Nesporna je ugotovitev, da so pri zadržanem izpolnjeni pogoji za premestitev iz 74. člena ZDZdr. Ko sodišče ugotovi, da so pogoji izpolnjeni, mora v sklepu določiti tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od enega leta in socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme (drugi odstavek 48. člena ZDZdr).

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je izvedenec dr. M.K. podal mnenje, da so za obravnavo hude disocialne osebnostne motnje, kakršna je podana pri nasprotnem udeležencu, usposobljeni zavod v A., D. in H., pri čemer nasprotni udeleženec izven varovanega okolja ni sposoben živeti, ne da bi ogrožal svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih in bi bilo za nasprotnega udeleženca glede na njegove osebnostne lastnosti najbolje, da bi krožil med zavodi. Glede na to je izvedenec kot prvo namestitev predlagal nastanitev v zavodu v H.. Na podlagi takega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se noben izmed predlaganih zavodov v prihodnosti ne bo mogel izogniti sprejemu nasprotnega udeleženca na zdravljenje, dalo je prednost želji nasprotnega udeleženca (ta je povedal, da bi šel najraje v D. ali v zavod v A.) in določilo D.. Slednji odločitev utemeljeno graja. Ni sporno, da je sodišče pred odločitvijo s strani predlagatelja pridobilo mnenja treh socialno varstvenih zavodov, od tega dveh izmed tistih, ki jih je predlagal izvedenec: H. in D.. Pridobitev mnenj nalaga 79. člen ZDZdr, mnenje pa je namenjeno ugotavljanju, ali obstojijo oz. v katerem domu obstojijo pogoji za ustrezno namestitev, ki se tičejo tako strokovne usposobljenosti osebja, kot tudi prostorskih oz. nastanitvenih možnosti. Ni prerekano, da sta tako H. kot D. navedla, da nimata ustreznih prostorskih zmožnosti za nastanitev. Glede na zgoraj navedeno ni mogoče spregledati, da sodišče ni celovito ugotovilo okoliščin v zvezi s tem, kateri izmed več zavodov, ki jih je kot ustrezne predlagal izvedenec, je najprimernejši in je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena. V situaciji, ko se zgoraj omenjena zavoda sklicujeta na prostorske nezmožnosti, bi moralo pred odločitvijo pridobiti tudi izjavo tretjega zavoda, to je zavoda v A., ki ga je kot eno od opcij navedel izvedenec in izbiro opraviti po skrbnem tehtanju vseh njihovih navedb. Šele to bi omogočalo celovito primerjavo nastanitvenih zmožnosti in ostalih pogojev predlaganih izvajalcev ukrepa.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče po pribavi manjkajočega mnenja ponovno izbrati zavod in zato tudi skrbno pretehtati navedbe posameznih zavodov (tudi glede prezasedenosti), ki jih je z vidika usposobljenosti kot ustrezne predlagal izvedenec. V primeru enakih možnosti vseh zavodov pa bo moralo upoštevati, da mnenje zavoda v tovrstnih primerih načeloma ne more biti zavezujoče, ker bi bilo nedopustno, da potrebni ukrep ne bi bil izvedljiv. O tem se je praksa že izrekla (primerjaj sklep VSL I Cp 2211/2015 z dne 21.8.2015, sklep VSC Cp 128/2015 z dne 5.3.2015, sklep VSK II Cp 415/2014 z dne 22.5.2014, sklep VSC Cp 688/2010 z dne 2.8.2010 in sklep VSL I Cp 2421/2013 z dne 19.9.2013).

op. št. 1: Iz spisa pritožbenega sodišča II Cp 856/2016 izhaja, da je tam na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Idriji Pr 439/2015 z dne 6. 11. 2015 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča II Cp 856/2016 z dne 17. 11. 2015.