Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da že odločitev o varstvu in vzgoji otrok pravno in dejansko pomeni tudi odločitev o stikih med starši in otroci. Po takrat veljavnih določbah ZZZDR je sodišče ob razvezi zakonske zveze vedno odločalo o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (1. odstavek 78. člena), o stikih pa le, če so to terjale koristi otroka, sicer pa je tisti od staršev, ki mu otroci niso bili zaupani, obdržal pravico do osebnih stikov z njimi (3. odstavek 78. člena). Sama odločitev sodišča o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo torej v ničemer ne vpliva na pravico tistega od staršev, ki mu niso zaupani, do osebnih stikov z njimi. Z izdano začasno odredbo pa je sodišče le začasno, do pravnomočnosti pravde, prepovedalo stike. Odločitev o začasni odredbi je le začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje in ne pomeni odločanja o spornem pravnem razmerju, to je v obravnavani zadevi o stikih tožnika z otrokom.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sklep in sodba (1. in 2. točka izreka) se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep (3. točka izreka).

3. Tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 64. člena v povezavi s 4. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) s sklepom odločilo, da je odločba Centra za socialno delo M. (v nadaljevanju center) z dne 10.10.2000 nična (1. točka izreka); s sodbo je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.2.2003 (2. točka izreka); ter zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe zoper odločbo centra z dne 10.10.2000, odločila, da se odpravi prvi stavek izreka te odločbe in da se tožniku prepovejo osebni stiki z mld. K.P., roj. 6.10.1993, v ostalem delu pa se pritožba tožnika kot neutemeljena zavrne.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, glede na koristi otrok odloči tudi o osebnih stikih z otroci. V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v N.m., ki je odločalo o razvezi, odločilo (sklep in sodba z dne 22.11.1999), da se ob razvezi zakonske zveze med tožnikom in S.P. (ki je v tem sporu stranka z interesom) mladoletna K.P. dodeli v nadaljnjo vzgojo, varstvo in oskrbo materi (stranki z interesom), tožnik pa mora plačevati določeno preživnino. V isti zadevi je sodišče izdalo začasno odredbo, da se tožniku do pravnomočnosti pravde prepovedujejo osebni stiki s hčerko. Višje sodišče v Ljubljani je dne 7.6.2000 razveljavilo sklep o začasni odredbi, ki ga je ob razvezi zakonske zveze dne 22.11.1999 izdalo Okrožno sodišče v Novem mestu, z obrazložitvijo, da je bil zoper tožnika v kazenskem postopku namesto pripora odrejen ukrep prepovedi približevanja ml. K.P., z odločbo centra pa še prepoved osebnih stikov za obdobje 6 mesecev po prenehanju sodne prepovedi v kazenskem postopku, zato varovanja koristi otroka ni treba še triplirati z začasno odredbo v razveznem postopku. Nesporno je, da je sodišče v razveznem postopku odločalo o stikih med tožnikom in otrokom. V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je center po odločitvi sodišča o razvezi zakonske zveze, dodelitvi otroka v vzgojo, varstvo in oskrbo ter o prepovedi stikov sploh pristojen za izdajo odločbe o stikih. Odgovor na to vprašanje dajeta določbi 1. in 3. odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 30/86, 1/89, Uradni list RS, št. 13/94, 82/94, 29/95, 26/99, 60/99 in 70/2000, v nadaljevanju ZZZDR) v povezavi s 4. odstavkom 78. člena ZZZDR. Tudi sistematična razlaga ZZZDR, ki določilo 78. člena povezuje z določilom 119. člena ZZZDR v povezavi z določilom 1. odstavka 106. člena ZZZDR, ne pripelje do drugačne interpretacije. Odločitev o varstvu in vzgoji otrok pravno in dejansko pomeni tudi odločitev o stikih med straši in otroki oziroma je neločljivo povezana z odločitvijo o vzgoji in varstvu otrok. Ustavno sodišče je v odločbi, št. U-I-312/00 z dne 23.4.2003 zapisalo, da v primerih, ko je o varstvu in vzgoji otrok enkrat odločilo sodišče, to odloča tudi v primeru, ko se spremenijo okoliščine. Po določilu 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) se odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti, izreče za nično, zato je sodišče na podlagi 64. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 25. člena ZUS s sklepom izreklo, da je odločba centra nična, izpodbijano odločbo tožene stranke pa je odpravilo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da odgovora na vprašanje pristojnosti ni mogoče opreti na določbi 1. in 3. odstavka 78. člena v povezavi s 4. odstavkom 78. člena ZZZDR, saj je slednji odstavek dne 14.7.1999 z uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) prenehal veljati. Prav tako neutemeljeno je sklicevanje sodišča na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-312/00 z dne 23.4.2003, saj je bila izdana po izpodbijani odločbi. V konkretni zadevi ni bilo veljavne odločbe sodišča o osebnih stikih, saj je Višje sodišče v Ljubljani dne 7.6.2000 razveljavilo začasno odredbo o prepovedi stikov. Center je o prepovedi stikov odločal že pred razveznim postopkom. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. II Ips 438/2002, saj je bilo v tej zadevi presojano o pristojnosti za odločanje o izvrševanju stikov. Ker v obravnavani zadevi ni bilo odločitve sodišča o osebnih stikih, je odločanje centra na podlagi 119. člena v povezavi s 106. členom ZZZDR upravičeno in zakonito.

Tožnik je podal vlogo, s katero priglaša stroške v roku, ki mu je na voljo po vročitvi sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Predlaga, da sodišče sklep samo spremeni oziroma dopolni tako, da se mu priznajo priglašeni stroški, sicer pa naj se vloga šteje kot pritožba in predlaga, da se sklep o stroških spremeni tako, da se mu priglašeni stroški priznajo hkrati s stroški pritožbenega postopka. Tožniku ni mogoče očitati, da naj ne bi zahteval stroškov oziroma, da ni opredelil, katere stroške zahteva in v kakšni višini, saj mu ta možnost sploh ni bila dana. Povrnitev stroškov je zahteval že v tožbi, njihovo specifikacijo pa je lahko podal šele, ko je izvedel, da je zadeva zaključena. Gre za podobno situacijo kot v primeru izdaje sodb na podlag odpovedi ali pripoznave.

K 1. točki izreka: Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Med tem upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003 (Uradni list RS, št. 42/2003) razveljavilo 1. odstavek 106. člena ZZZDR, ki je določal pristojnost centra za odločanje o stikih. Ustavno sodišče je odločilo, da razveljavitev navedenega člena ZZZDR začne učinkovati po preteku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu. Preden je razveljavitev sploh začela učinkovati, je zakonodajalec sprejel novelo ZZZDR (ZZZDR-C, Uradni list RS, št. 16/2004), ki je pričela veljati 1.5.2004. Z njo je (med drugim) sporno določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR uskladil z ustavo (za odločanje o stikih otroka s staršema so na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča- 10.a člen ZZZDR-C) ter s prehodnimi določbami uredil, na kakšen način je treba dokončati tekoče (začete) postopke. Postopki iz 1. odstavka 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve novele (to je do 1.5.2004), se dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR; o pritožbah zoper te odločbe pa odloča ministrstvo, pristojno za družino (1. odstavek 39. člena ZZZDR-C). S prehodnimi določbami sicer ni izrecno določena pristojnost upravnega sodišča za presojo dokončnih odločb ministrstva, pristojnega za družino, izdanih na podlagi prehodnih določb ZZZDR-C, vendar pa ta izhaja že iz določbe 2. odstavka 1. člena ZUS, po kateri odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, upravno sodišče v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presodilo, da center za socialno delo ni bil pristojen za odločanje o stikih tožnika z mladoletno hčerko, ker je o stikih v tej zadevi že odločalo sodišče v postopku razveze zakonske zveze med tožnikom in stranko z interesom. Toda po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v obravnavani zadevi v času pred izdajo sporne odločbe centra za socialno delo sodišče splošne pristojnosti že odločalo o stikih. Okrožno sodišče v Novem mestu je v razvezni zadevi pod opr. št. I P 215/99 dne 22.11.1999 razsodilo, da se zakonska zveza razveže, mladoletni otrok pravdnih strank dodeli v nadaljnjo vzgojo, varstvo in oskrbo materi, tožniku pa je naložilo plačilo preživnine in pravdnih stroškov. Hkrati je izdalo sklep o začasni odredbi, da se stiki do pravnomočnosti razvezne pravde prepovedujejo. Po presoji pritožbenega sodišča Okrožno sodišče v Novem mestu z navedeno sodbo in sklepom ni odločalo o stikih med tožnikom in otrokom. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da že odločitev o varstvu in vzgoji otrok pravno in dejansko pomeni tudi odločitev o stikih med starši in otroci oziroma je z njim neločljivo povezana. Po takrat veljavnih določbah ZZZDR je sodišče ob razvezi zakonske zveze vedno odločalo o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (1. odstavek 78. člena), o stikih pa le, če so to terjale koristi otroka, sicer pa je tisti od staršev, ki mu otroci niso bili zaupani, obdržal pravico do osebnih stikov z njimi (3. odstavek. 78 člena). Sama odločitev sodišča o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo torej v ničemer ne vpliva na pravico tistega od staršev, ki mu niso zaupani, do osebnih stikov z njimi. Z izdano začasno odredbo pa je sodišče le začasno, do pravnomočnosti pravde, prepovedalo stike. Odločitev o začasni odredbi je le začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje in ne pomeni odločanja o spornem pravnem razmerju, to je v obravnavani zadevi o stikih tožnika z otrokom. Navedeno začasno odredbo pa je Višje sodišče v Ljubljani dne 7.6.2000 razveljavilo, in sicer zato, ker sta po njegovi presoji v kazenskem postopku izrečen ukrep prepovedi približevanja in odločba centra, ki je stike prepovedalo za obdobje šestih mesecev po prenehanju sodne prepovedi, zadostno jamstvo za varovanje koristi otroka, začasna odredba v razveznem postopku pa s samo pravnomočnostjo izgubi pomen. V času izdaje sporne odločbe centra za socialno delo, dne 10.10.2000, torej dejansko ni veljala nobena prepoved stikov, niti s strani sodišča niti s strani centra. Ker je v obravnavani zadevi center za socialno delo s sporno odločbo, z dne 10.10.2000, odločal po razvezi zakonske zveze, sodišče, pristojno za razvezo, pa ob razvezi o omejitvi osebnih stikov ni pravnomočno odločilo, je bil po presoji pritožbenega sodišča na podlagi takrat veljavnih predpisov za odločanje o stikih pristojen center za socialno delo, pred katerim se bo glede na določbo 39. člena ZZZDR-C moral dokončati začeti postopek.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določb 64. člena v povezavi s 4. točko 1. odstavka 25. člena ZUS. Ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo (2. točko sklepa in sodbe) in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo po vsebini odločiti o tožbi.

K 2. točki izreka: Pritožba tožnika zoper izpodbijani sklep ni utemeljena (3. točka izreka sodbe in sklepa).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da je odločba centra nična in kot posledico ničnosti odpravilo tudi odločbo tožene stranke, odločalo le o zakonitosti odločb tožene stranke in centra za socialno delo. Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K 3. točki izreka: Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, saj je sodišče v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v takem primeru pa glede na navedeno določbo ZUS vsaka stranka trpi tudi svoje stroške pritožbenega postopka.