Jedro

V izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obdolženi državljanstvo ter stalno bivališče v Moldaviji ter ob odsotnosti osebnih naveznih okoliščin obdolženega v Sloveniji, je zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti povsem na mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega podaljšal pripor, v katerem se nahaja od 17.12.2023. 2. Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega, brez izrecno navedenih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, vsebinsko pa napada zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti, nujnosti, in sorazmernosti podaljšanega pripora. Predlaga ugoditev pritožbi, odpravo izpodbijanega sklepa in odpravo pripora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določb petega odstavka 402. člena ZKP in v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren in begosumen, in da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno in razumno obrazložilo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pri tem se je oprlo na zbrano dokazno gradivo v predkazenskem postopku, zaslišanje tujca v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, preiskave osebnega vozila in drugih pridobljenih listin. Zato zgolj poudarja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi obrazložitve navedenih dokazov pravilno zaključilo, da je utemeljeni sum še vedno izkazan, saj je ob tem, verjetnost, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. 6. Iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom o še vedno podanem pripornem razlogu begosumnosti izhaja, da je obdolženec neposredno po storitvi kaznivega dejanja zbežal s kraja, nakar so ga policisti uspešno izsledili. Vsled dejstvu, da gre za tujca, državljana Republike Moldavije s prijavljenim stalnim bivališčem v državi Moldaviji, in ob dejstvu, da obdolženec v Republiki Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega bivališča, niti nikakršnih družinskih vezi, in ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena osebna navezna okoliščina, v Republiki Sloveniji pa se je nahajal le zaradi izvršitve kaznivega dejanja, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog begosumnosti, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu še vedno izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo in obrazložilo tako objektivne okoliščine (teža in način storitve kaznivega dejanja ) saj naj bi skupaj z neznanimi sostorilci storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1, ki spada med kazniva dejanja s področja javnega reda in miru, najtežja v slovenski kazenski zakonodaji, za izvršitev katerega se je posebej vnaprej pripravil in ga načrtoval. Z načinom storitve kaznivega dejanja je izkazal veliko mero vztrajnosti in odločenosti izvršiti tovrstno kaznivo dejanje. Kot subjektivne okoliščine pa osebnostne lastnosti obdolženca (vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja), da bi prišel do zaslužka na nezakonit način in v želji po pridobivanju materialnih koristi, vsled dejstvu, da je obdolženec brez nepremičnega in premičnega premoženja, brez zaposlitve in oče dveh mladoletnih otrok. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri obdolžencu podana realna in konkretna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora s tovrstno kriminalno dejavnostjo nadaljeval. 8. Pritožbeno sodišče pa glede na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo in količino očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve očitanih kaznivih dejanj ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, le ta zahteva voljni element s strani obdolženca, katerega pa ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje ob dejstvu neobstoja vira preživljanja in dejstva, da z izvrševanjem kaznivega dejanja pridobiva finančna sredstva za življenje, od njega ni mogoče pričakovati.

9. Pri tem tudi pritožbeno izpostavljena obdolženčeva pripravljenost priznati krivdo za očitano kaznivo dejanje, ne omaje podanosti pogojev za podaljšanje pripora.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe , odmerilo sodišče prve stopnje.