Jedro

Dokler tožeča stranka ni dosegla izročitve vozila, sama ni izpolnila svojih obveznosti iz leasing pogodbe. Od pogodbe ni mogla odstopiti, saj ni bila tožena stranka tista, ki jo je kršila. Odstopna izjava tožeče stranke je kot takšna ostala brez učinka, saj zanjo ni bila podana bistvena predpostavka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 79427/2008 z dne 09. 10. 2008 razveljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev (I. točka izreka); - je dolžna tožena stranka solidarno s toženo stranko v postopku Okrožnega sodišča v Novem mestu, P 25/2009 ID po sodbi z dne 11. 10. 2010 tožeči stranki plačati znesek v višini 143.005,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 10. 2008 (II. točka izreka); - se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 143.005,84 EUR za čas od 12. 09. 2008 do 08. 10. 2008 (III. točka izreka); - je dolžna tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške izvršilnega postopka v višini 137,00 EUR in nadaljnje stroške tega postopka v višini 5.436,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka tožene stranke.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot leasingodajalec zahteva od tožene stranke kot leasingojemalca s tožbenim zahtevkom plačilo njenih preostalih obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu: št. 234369/07 z dne 18. 07. 2007. Predmet leasing pogodbe je bilo tovorno vozilo Mercedes Benz 4144K. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka vozilo dobavitelju plačala, da tožena stranka vozila ni prevzela ter da je tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožene stranke od leasing pogodbe odstopila. Bistveno za odločitev v sporu je tako vprašanje, ali dejstvo neizročitve predmeta leasing pogodbe s strani dobavitelja vpliva na obstoj obveznosti leasingojemalca (tožene stranke) do leasingodajalca (tožeče stranke) plačati njeno obveznost po pogodbi. Tožena stranka je namreč tožbenemu zahtevku ugovarjala zato, ker tovornega vozila ni prevzela. Posledično naj ne bi bila dolžna poravnati svojih obveznosti po pogodbi in načrtu odplačevanja.

6. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sama navajala, da je kot dobavitelj vozila nastopala družba G., d.o.o. (1). Njene pritožbene navedbe o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o dobavitelju vozila so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ob vpogledu v Splošne pogoje pogodbe o finančnem leasingu za pravne osebe (A34, v nadaljevanju Splošni pogoji) nadalje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni proizvajalec ali dobavitelj predmeta leasinga in da leasingojemalec sam izbere vozilo in njegovega dobavitelja (točka 1.1 Splošnih pogojev). Navedene ugotovitve utemeljujejo naravo sklenjene pogodbe o leasingu, in sicer je bil med pravdnima strankama sklenjen posel posrednega finančnega leasinga.

7. Značilnost posrednega finančnega leasinga je, da prodajno pogodbo za nakup predmeta leasinga z dobaviteljem sklene leasingodajalec (kot financer posla), vendar to stori izključno na iniciativo leasingojemalca, ki je dobavitelja in predmet leasinga tudi (sam) izbral. Ker leasingodajalec ne sodeluje pri izbiri predmeta leasinga niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca, se v praksi v pogodbi (praviloma) zavaruje tako, da ob zapisu ustrezne klavzule prevali rizike, ki izvirajo iz dobave in dobavljenega predmeta na leasingojemalca (2). Pri presoji pravic in obveznosti strank pogodbenega razmerja je tako nujno izhajati iz besedila leasing pogodbe oziroma njenih splošnih pogojev, prav slednje pa v zadevnem primeru pokaže, da je bil dogovor pravdnih strank v zvezi z rizikom opustitve dobave predmeta leasinga drugačen, kot je to običajno v praksi (3).

8. Točka 1.2 Splošnih pogojev je določala naslednje: „Leasingodajalec se s podpisom pogodbe zavezuje, da bo od dobavitelja, ki si ga je izbral leasingojemalec, kupil vozilo po izboru leasingojemalca ter zagotovil, da bo izbrani dobavitelj vozilo v njegovem imenu izročil leasingojemalcu v uporabo, leasingojemalec pa se zavezuje leasingodajalcu v rokih, ki so navedeni v posebnem delu pogodbe in v odplačilnem načrtu, plačati polog, stroške odobritve laeasinga, davek na dodano vrednost ter pogodbeno dogovorjeno število obrokov, v višini, ki je dogovorjena v posebnem delu pogodbe.“ Pogodbena določba tako jasno opredeljuje obveznost leasingodajalca (tožeče stranke), da zagotovi izročitev predmeta leasinga v uporabo. Splošni pogoji ne vsebujejo določbe, po kateri bi leasingodajalec na leasingojemalca prenesel pravico, da sam uveljavlja zahtevke, ki jih ima leasingodajalec v razmerju do prodajalca (dobavitelja) na izročitev predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje je sicer odločitev oprlo na določbo 1.3 Splošnih pogojev, vendar slednja ureja prenos zahtevkov „le“ v primeru stvarnih in pravnih napak ter zamude pri izročitvi vozila. Ne nanaša se na zahtevek na izročitev vozila. Tožeča stranka je v razmerju do tožene stranke prevzela obveznost zagotoviti izročitev vozila. Le tožeča stranka je bila tista, ki bi lahko uveljavljala zahtevek na izročitev predmeta leasinga, in sicer iz prodajne pogodbe. Tožena stranka takšnega zahtevka ni imela. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem je tveganje neizročitve vozila nosila tožena stranka, je bilo v nasprotju s točko 1.2 Splošnih pogojev. Dokler tožeča stranka ni dosegla izročitve vozila, sama ni izpolnila svojih obveznosti iz leasing pogodbe. Od pogodbe ni mogla odstopiti, saj ni bila tožena stranka tista, ki jo je kršila (103. in 105. člen OZ). Odstopna izjava tožeče stranke je kot takšna ostala brez učinka, saj zanjo ni bila podana bistvena predpostavka.

9. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na dveh podlagah, in sicer na temelju odstopa od leasing pogodbe in na odškodninskem temelju. Tožbeni zahtevek iz odškodninske podlage je sicer postavila kot podredni zahtevek (4), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevka nista v razmerju podrednosti, pač pa gre za en sam (isti) zahtevek stranke, ki ga ta utemeljuje na dveh podlagah. Gre za t.i. navidezno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku iz naslova odstopa od leasing pogodbe materialnopravno zmotno ugodilo, se s presojo morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke ni ukvarjalo. Ker bi presoja tožbenega zahtevka po odškodninski podlagi terjala ugotovitev celega sklopa pravnorelevantnih dejstev, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje naj tako v ponovljenem postopku ponovno presodi utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke ob upoštevanju zgoraj opredeljenega materialnopravnega naziranja v zvezi s pogodbeno podlago spora in posebej po zatrjevani odškodninski podlagi.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej tč 6. ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 30. 10. 2008 in tč. 3 prve pripravljalne vloge z dne 14. 20. 2011. (2) Glej Dunja Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten, letnik XXIV, Ljubljana, 2003, str. 210. (3) Glej npr. odločbe III Ips 31/2003 z dne 27. 11. 2003, III Ips 15/2004 z dne 30. 03. 2005, III Ips 69/1996 z dne 27. 02. 1997. (4) Tč. VI njene pripravljalne vloge z dne 30. 06. 2009, l. št. 18.