Jedro

Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno.

Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odstavkom 111. člena OZ.

Drži sicer, kot navaja pritožba, da 111. člen OZ v primeru razveze pogodbe govori o povračilu obresti in slednje nujno ne pomeni, da je stranka ki je dolžna vrniti denar, v vsakem primeru dolžna vrniti zakonske zamudne obresti. Takšna ureditev je veljala v času veljavnost ZOR in je bila z uveljavitvijo OZ presežena. Te obresti morajo namreč predstavljati primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v možnosti uporabe tujega kapitala. Kljub temu pa ima zavračanje vrnitve lahko tudi znake dolžniške zamude. V tem primeru je treba vrniti zakonske zamudne obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe tožeče stranke dovoli, ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.665,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I sodbe), ter da bo o stroških postopka sodišče odločalo po pravnomočnosti sodne odločbe (točka II sodbe).

2. Tako zoper sklep, kot tudi zoper sodbo, vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo odločilo samo s seboj v nasprotju, ter v nasprotju z listinami. Prav tako je zgrešeno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno uporabilo materialno pravo (določila Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Sodišče je zgrešeno dovolilo spremembo tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka. Odločitev sodišča v tem delu pa je brez vsakršnih razlogov in posledično nepreverljiva. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sprememba tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama in je v obrazložitvi navedlo le, da se s podrednim zahtevkom ni ukvarjalo, v posledici česar sprememba tožbe ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče je ob tem napačno sklepalo o umiku zahtevka v delu obresti v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013, posledično pa je nepravilno dopustilo uveljavljanje obresti v predmetni zadevi. Nesporno je, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v zadevi III P 2324/2013 ni vložila predloga za dopolnitev sodbe po 325. členu ZPP, ne glede odločitve o obrestih, kot tudi ne glede stroškov postopka. Predlog za dopolnitev sodbe je sodišče prve stopnje v zadevi III P 2324/2013 štelo le v delu glede stroškov, ne pa tudi glede obresti. Napačno je tudi stališče sodišča, da je v primeru nepodaje predloga za dopolnitev po 325. členu ZPP šteti, da je stranka umaknila del zahtevka, o katerem ni bilo odločeno. Slednje je v nasprotju z določili ZPP, po katerem je umik tožbe možen le do konca glavne obravnave. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, je zato napačna.

Nadalje so napačni materialnopravni zaključki, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti na podlagi 111. člena OZ, saj tožnica nikoli ni odstopila od prodajne pogodbe, postavila je le oblikovalni zahtevek na razvezo pogodbe, kar pomeni, da je od sodišča zahtevala, da slednja nadomesti tako njeno voljo, da odstopa od pogodbe, in da je posledično temu pogodba razvezana. Dejstvo razveze je nastopilo šele s pravnomočnostjo izdane sodbe in šele s tem trenutkom je tožnica očitno dosegla svoje odstopno upravičenje. Razveza kupne pogodbe je začela učinkovati šele s pravnomočnostjo izdane sodbe in šele v tej sodbi je bil določen 15 dnevni izpolnitveni rok ter je toženka šele s potekom tega roka lahko zapadla v zamudo s plačilom. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbo 299. člena OZ. Rok za izpolnitev je bil toženi stranki določen s pravnomočno sodno odločbo, zato ni mogla zaiti v zamudo pred tem trenutkom.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi tako, da sklep in sodbo spremeni, spremembe tožbe ne dovoli, tožbeni zahtevek tožnice pa v celoti zavrne in ji naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

6. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba ali sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata izpodbijana sodba in sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njun preizkus, v odločbi pa tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus.

8. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je o zahtevku za plačilo obresti, ki jih tožnica uveljavlja v tej pravdi, in sicer od zneska 48.789,66 EUR za čas od 30. 12. 2018 do 14. 9. 2020, že bilo pravnomočno odločeno v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013. Pritožbeno sodišče povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje iz točke 6 obrazložitve izpodbijane odločbe in pri tem glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sicer tožnica v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013 v pritožbi zoper sodbo, izdano dne 27. 5. 2019, s katero je bila kupoprodajna pogodba razvezana in naloženo plačilo zneska 48.789,66 EUR, navajala, da sodišče prve stopnje ni odločilo tudi o plačilu zakonskih zamudnih obresti od dne 28. 9. 2010 do plačila. Sodišče je pritožbo tožnice tedaj obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe zgolj glede stroškov postopka, ki pa ga je zavrnilo kot prepoznega s sklepom z dne 15. 2. 2020. Kot izhaja iz podatkov spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013 je bila sodba z dne 27. 5. 2019 tožnici vročena dne 23. 8. 2019, medtem ko je bila pritožba, v kateri je bil smiselno podan tudi predlog za izdajo dopolnilne sodbe, vložena dne 24. 9. 2019, torej po preteku 15 dnevnega roka, ki je v 325. členu ZPP določen kot rok, v katerem mora stranka predlagati izdajo dopolnilne sodbe. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je torej tožnica v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013 vložila prepozno. Vendar pa se je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.1 Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno.

9. Ugovor pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) je tako neutemeljen in posledično ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke prvega odstavka 339. člena ZPP.2

10. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo določbo 111. člena OZ. Slednji v prvem odstavku določa učinke razvezane pogodbe. Tako določa, da če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če pa je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega kar je dala. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Pri tem vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti, stranka ki vrača denar, pa mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Peti odstavek 111. člena OZ torej jasno določa, da če je pogodba razvezana in je predmet vračila denar, mora stranka, ki vrača denar, plačati tudi obresti od dne, ko je denar prejela.

11. Pritožba meša trenutek razveze pogodbe in učinke razvezane pogodbe, ki so jasno določeni v 111. členu OZ. Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odstavkom 111. člena OZ.

12. Drži sicer, kot navaja pritožba, da 111. člen OZ v primeru razveze pogodbe govori o povračilu obresti in slednje nujno ne pomeni, da je stranka ki je dolžna vrniti denar, v vsakem primeru dolžna vrniti zakonske zamudne obresti. Takšna ureditev je veljala v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in je bila z uveljavitvijo OZ presežena. Te obresti morajo namreč predstavljati primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v možnosti uporabe tujega kapitala. Kljub temu pa ima zavračanje vrnitve lahko tudi znake dolžniške zamude. V tem primeru je treba vrniti zakonske zamudne obresti.3

13. Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013 z dne 27. 5. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 549/2020 z dne 22. 7. 2020, je bila kupna leasing pogodba razvezana, toženki pa naložena vrnitev kupnine v znesku 48.789,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 15. dan po pravnomočnosti sodbe. Toženka je bila tako zavezana vrniti denar.

14. Kupna pogodba za traktor je bila razvezana na podlagi določb o odgovornosti toženke iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki v 21.b členu določa podobne pogoje za odstop od pogodbe, kot jih določa 484. člen OZ za primer uveljavljanja odgovornosti iz naslova garancije. Tako je v obeh primerih pogoj, da kupec lahko odstopi od pogodbe ta, da predhodno da prodajalcu določen rok za izpolnitev pogodbe4 (torej da v določenem roku izroči stvar, ki brezhibno deluje, kar pomeni, da odpravi vzrok, ki onemogoča pravilno delovanje stvari). V tem primeru pa velja domneva, da je kupec uresničil odstopno pravico, če je kupec prodajalcu dal dodatni rok za izpolnitev, prodajalec pa v tem roku ni opravil pravilne izpolnitve (odpravil napake oziroma kupcu izročil druge stvari brez napake). Zato v teh primerih kupcu posebne (izrecne) izjave o odstopu od pogodbe ni treba dati.5 Takšno materialnopravno stališče izhaja tudi točke 12 obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 549/2020 z dne 22. 7. 2020. 15. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavani zadevi pravilno štelo, da je do razveze pogodbe prišlo na podlagi oblikovalnega upravičenja tožnice, ki je nastopilo z vložitvijo oblikovalne tožbe dne 26. 9. 2013 v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013, kjer je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnica pravočasno zahtevala odpravo napake v dodatnem roku, ki pa v tem roku ni bila odpravljena s strani toženke (točka 47 in 48 obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2324/2013 z dne 27. 5. 2019). Tako je tudi pritrditi sodišču prve stopnje, da ima v konkretnem primeru vrednost koristi značaj dolžniške zamude, saj se šteje, da so učinki razvezane pogodbe nastopili dne 26. 9. 2013, zato je tožnica upravičena do povrnitve zakonskih zamudnih obresti. Drugačna pritožbena zatrjevanja, da bi bila tožnica upravičena do povračila zakonskih zamudnih obresti šele od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani so neutemeljena.

16. Ker tožnica zahteva obresti od dne 30. 12. 2018 do dneva vrnitve zneska 48.789,97 EUR, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo plačilo kapitaliziranih obresti v znesku 6.665,28 EUR (znesek predstavlja natekle obresti od zneska 48.789,97 EUR za čas od 30. 12. 2018 do 14. 9. 2020), materialnopravno pravilna.

17. Pritožba tudi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je spremembo tožbe z izpodbijano odločbo dopustilo. Tožnica je postavila podredni zahtevek, celotna pravda pa se nanaša na plačilo obresti zaradi razveze kupoprodajne pogodbe, s tem da s primarnim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti, z podrejenim zahtevkom pa obresti v višini 6,30 % letne obrestne mere, kolikor bi znašala obrestna mera, če bi tožnica želela razpolagati z denarjem v navedenem obdobju in bi pri banki vzela kredit v višini 48.789,66 EUR. Odločitev o dopustitvi spremembe tožbe je tako bila glede na razlago določbe petega odstavka 111. člena OZ smotrna, saj je tožeča stranka z obema zahtevkom zasledovala s tožbo uveljavljani pravovarstveni cilj, to je plačilo koristi v obliki "obresti" zaradi razveze pogodbe. Sodišče pa odloča o podrejenem zahtevku le, če bi bil predhodno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, kar se v obravnavani zadevi sicer ni zgodilo.6

18. Po obrazloženem pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ter 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Takšno stališče zavzema tudi procesnopravna teorija, glej opombo št. 4. sodbe VSRS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014. 2 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke prvega odstavka 339. člena ZPP je podana: če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava; 3 Tako N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik in P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, 1-189 člen, GVZ Založba, Ljubljana 2003, komentar k 111. členu, stran 592. 4 Prvi in drugi odstavek 21.b člena določata: Če blago, za katero je izdaja garancije obvezna, ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu, lahko potrošnik najprej zahteva odpravo napak. Če napake niso odpravljene v skupnem roku 45 dni od dneva, ko je proizvajalec, prodajalec ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim, novim in brezhibnim blagom. Če proizvajalec v roku iz prejšnjega odstavka ne popravi ali ne zamenja blaga z novim, lahko potrošnik razdre pogodbo ali zahteva znižanje kupnine. 484. člen OZ pa določa, da če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari, lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino. 5 Tako N. Plavšak in drugi, prav tam, (Posebni del), 3. knjiga, 435-703. člen, GVZ Založba, Ljubljana 2004, komentar k 468. členu, stran 170. Instituta odgovornosti za stvarne napake in odgovornosti na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari imata enake (pravno pomembne) značilnosti, zato je treba glede drugih vprašanj v zvezi s pravico kupca odstopiti od pogodbe oziroma zahtevati sorazmerno znižanje kupnine, ki v 484. členu OZ niso urejena, smiselno uporabiti pravila o prodajalčevi odgovornosti za stvarne napake (Tako N. Plavšak in drugi, prav tam, (Posebni del), 3. knjiga, 435-703. člen, GVZ Založba, Ljubljana 2004, komentar k 484. členu, stran 223). 6 Tretji odstavek 182. člena ZPP določa, da lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.